V katerem letnem času čakajo Godota?
23. 04. 2012
Če se ne vozite z mestnim avtobusom in ne slišite oskubljenega jezika, ki ga govorijo srednješolci, če vas kinematografi nikoli ne prisilijo, da se odpravite v nakupovalno središče v eno od dvanajstih kinodvoran, kjer ženska tridesetih let partnerju pred začetkom filma razloži, da je Jane Eyre zgodovinska oseba, ki je živela v srednjem veku, če ne hodite na obletnice valet s sošolci, ki mislijo, da je bil Adolf Hitler glavni akter prve svetovne vojne, in če še niste stali pred gimnazijskim razredom četrtošolcev, v katerem niti eden ne prepozna Picassove Guernice, potem vas bodo rezultati testov splošne izobrazbe, ki so bili med mladimi narejeni v zadnjih letih, morda presenetili.
V Spieglovem testu splošne razgledanosti (Studentenpisa), največji raziskavi o splošni razgledanosti (predvsem) med mladimi, ki so jo kdajkoli naredili v Nemčiji, je leta 2009 sodelovalo približno šeststo tisoč udeležencev, od tega dvesto tisoč študentov. Test so sestavljala vprašanja iz petih sklopov: zgodovine, kulture, gospodarstva, politike in naravoslovja. Rezultati so pokazali (zdaj se boste zmagoslavno nasmehnili, češ, saj to je vendar jasno), da so daleč najmanj razgledani študentje športa. V nekaterih sklopih jih je po nerazgledanosti uspelo prekositi le še študentom informatike. In kdo je bil najboljši? Študentje zgodovine in politologije.
Vprašanja vseh petih sklopov še danes lahko rešite na Spieglovih spletnih straneh in najverjetneje se vam bo ob reševanju zdelo, da lahko vsakdo mimogrede zbere osemdeset odstotkov pravilnih odgovorov. A raziskava je pokazala drugače. Ženske so v povprečju med 45 vprašanji zadele 21,5 pravilnih odgovorov, moški, znatno boljši, pa vseeno ne preveč uspešni, pa 26,5 pravilnih odgovorov. Seveda so eksperti za razliko med spoloma in borci za dokazovanje enakosti na vseh področjih takoj našli razloge za slabše rezultate žensk, češ da so bila vprašanja zastavljena na način, ki bolj odgovarjala miselnemu procesu moških, predvsem pa moški kvize jemljejo bolj resno od žensk in so se zato bolj potrudili pri reševanju. In kaj je bilo vsem, dekletom in fantom, eno najtežjih vprašanj? Odgovoriti, kateri nemški umetnik (med štirimi naštetimi) zasluži največ denarja. Le 21 odstotkov jih je vedelo, da je to Gerhard Richter. In drugo najtežje vprašanje? Ugotoviti, delo katerega umetnika je na sliki. Le 24 odstotkov jih je prepoznalo Rembrandtovo Nočno stražo.
Nič bolje ni v Združenih državah Amerike. Leta 2004 je le četrtina mladih med osemnajstim in štiriindvajsetim letom, ki so bili vključeni v raziskavo o splošni razgledanosti, na fotografiji prepoznala podpredsednika Dicka Cheneyja, v neki drugi raziskavi pa je 52 odstotkov srednješolcev obkrožilo, da so bile Italija, Nemčija in Japonska v drugi svetovni vojni ameriške zaveznice.
Domovina: majhen vzorec, velik poraz
In kako je pri nas? Reprezentativne raziskave, ki bi se ukvarjala s splošno razgledanostjo mladih Slovencev, nimamo. Pa tudi če bi jo naredili: izvedeli bi le, da so rezultati porazni in da je šlo pri odraščanju in izobraževanju mladih oseb nekaj hudo narobe. So pa dovolj ilustrativni rezultati testa splošne razgledanosti, ki ga je leta 2001 pripravil profesor dr. Miha Javornik za bruce študijske smeri Ruski jezik in književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. Odgovarjalo je 42 študentov (študentk); skoraj vsi so bili gimnazijci in devet jih je maturo opravilo z odliko. V testu so bila večinoma vprašanja zgodovinskega, geografskega, kulturološkega in literarno-umetnostnega značaja, večinoma vezana na Rusijo oziroma na rusko kulturo, vendar ne vsa. Odgovori brucev so med drugim pokazali, da jih kar 18 ne zna našteti niti enega literarnega ustvarjalca 20. stoletja, samo trije so znali pravilno našteti tri ruske pesnike in da približno polovica vprašanih ne ve, kdo naj bi bil največji ruski pesnik. Niti eden od bodočih študentov rusistike ni znal imenovati ruskega slikarja, 35 si jih ni ogledalo niti enega ruskega filma, le 20 pa jih je oktobrsko revolucijo umestilo v leto 1917.
Dr. Miha Javornik, ki je študentom zastavljal le vprašanja, kakršna za povprečnega gimnazijca z opravljeno maturo ne bi smela biti problem, je dodal še cvetko: več kandidatov z gimnazije z odličnim uspehom na maturi in oceno 5 pri slovenščini ni naštelo nobenega ruskega pisatelja 20. stoletja, med drugim naj bi bila po njihovem oktobrska revolucija leta 1914, med temi »odličnjaki« so bili tudi taki, ki niso poznali največjega ruskega nacionalnega pesnika in niti sanjalo se jim ni o kakšnem pomembnem dogodku iz novejše ruske zgodovine. Takrat je dr. Javornik osupel in jezen javno v časopisu Delo vprašal: »Ali imamo opraviti dandanes v Sloveniji sploh s kakšnim izobraževalnim sistemom v srednji šoli?« Odgovora ni dobil. In tudi ne na vprašanje: »Kaj za vraga produciramo na srednji šoli, da imamo v prvem letniku visokošolskega študija opraviti s polpismenimi in nepismenimi ljudmi, ki ne znajo napisati pravopisno in formalno neoporečnega sestavka, ki jim ni nihče razložil pomena in vrednosti zgodovinskega spomina, da nimajo prav nobenega pametnega znanja iz zgodovine literature in umetnosti!?« In ti nepismeni ljudje, je dodal, so maturirali z odliko ali s prav dobrim uspehom in imeli oceno 5 pri slovenščini. »O, bogovi moji, kje je stara šola?« je še dodal.
Seveda na drugih fakultetah v Sloveniji rezultati ne bi bili prav nič drugačni, marsikje bi bilo stanje še bolj porazno. Po desetletju se ni nič spremenilo in temeljno vprašanje, kaj je šlo narobe in kaj moramo storiti, da bo bolje, ostaja brez odgovora.
Odraščanje v devetdesetih
Stara modrost o družinski zlatnini pravi, da tretja generacija zapravi, kar je prva s trudom prigarala in druga s spoštovanjem ohranjala. Verjetno to pravilo ne velja le, ko govorimo o gospodarjenju z družinskim premoženjem, ampak tudi, ko gre za prizadevanja in ideale človeštva. Morda so meje med generacijami nekoliko bolj nejasne in gre v resnici za štiri generacije, pa vendar: ni minilo veliko več od treh, da so mlade, ki so se borili za materni jezik, znanje in boljši jutri, zamenjali mladi v poznih osemdesetih in devetdesetih, ki so gledali risanke na Cartoon Networku, »brali« predvsem televizijo in živeli v prepričanju, da so bile vse pravice že izbojevane ter je njihova naloga le, da jih užijejo. Starši so otroke v najboljši veri vzgajali za zmagovalce, ki bodo poželi pridelek večdesetletnih bojev prednikov. In v skladu s tem je deloval tudi šolski sistem: če si priden v osnovni šoli, greš na dobro gimnazijo, maturiraš, končaš fakulteto in dobiš službo. Nič ni bilo nedorečenega in ohlapnega ter prihodnost se za nikogar ni zdela bolj gotova kot za otroke poznih osemdesetih in devetdesetih. In zakaj bi človek v svetu gotovosti sploh zašel z ustaljene poti, zakaj bi se ozrl naokrog in – najpomembneje – zakaj bi iskal lastne ideale, če z njimi nima kaj početi? In prav zaradi odsotnosti vseh idealov je znanje te generacije in tudi naslednjih okrnjeno bolj kot kdaj koli prej. Kajti: če mlad človek nima idealov, potem tudi nima želje po tem, da bi mu znanje rabilo kot orodje, da bi jih dosegel. O bojih in idealih so zato razmišljali le tisti, ki so največ brali, hodili v gledališče in gledali kakovostne televizijske oddaje. Takšnih otrok je bilo malo, sploh pa so jih v večini primerov za kakovostne knjige in oddaje navdušili starši, kar pomeni, da je med večino otrok devetdesetih že v najzgodnejšem obdobju potegnjena ločnica med tistim, ki so po zaslugi svojih staršev znali pogledati iz območja lagodja, in drugimi, ki so bili prepuščeni lagodju in občutku, da je tudi zunanji svet takšen.
Slovenski šolski sistem: v katerem letnem času čakati Godota?
Slovenski šolski sistem, ki je prilagojen povprečnežem, je ozkost razvil do potankosti, zato otroci devetdesetih tudi v šoli nikoli niso pomislili, da potrebujejo znanje. Dovolj so bile dobre ocene, ne glede na to, kako so bile pridobljene. Ponavljanje povedi, da se človek uči zase in ne za oceno ali za šolo, je bila vedno le okostenela tolažba profesoric, ki v učencih niso znale zbuditi zanimanja. Kako živo moj prijatelj še vedno pripoveduje o gimnazijski profesorici slovenščine, ki ga je vprašala, v katerem letnem času se dogaja drama Čakajoč Godota in bila nato ogorčena nad njegovim odgovorom, da se mu zdijo v Beckettovem delu nekateri drugi podatki pomembnejši za razumevanje besedila od tega, kateri letni čas je bil. Ocena njegovega znanja je bila nizka ter vzgojna, vprašanje pa je najverjetneje ostalo nespremenjeno tudi za prihodnje generacije, saj ima slovenski šolski sistem rad kratke in jedrnate odgovore, ki ne sprožajo nadaljnjih vsebinskih vprašanj. In tako je tudi na večini ljubljanskih fakultet. Ocenjevanje je še vedno omejeno na vprašanja in odgovore, iz katerih se največkrat ne more razviti debata, najboljša seminarska naloga pa je tista, v kateri je kar se da veliko citatov in čim manj študentovega razmisleka. Dolga je še pot do spoznanja nemškega zgodovinarja Heinricha Augusta Winklerja, ki je v intervjuju za Spiegel dejal, da profesorji od študentov ne bi smeli zahtevati kopičenja znanja, ampak jim posredovati poznavanje kontekstov ter zmožnost, da posamezne dogodke umestijo v širši koncept. Podatki namreč dobijo smisel šele, če z njimi iščemo povezave.
Splošna razgledanost, popotnica za prihodnost?
Sicer pa bi človek pričakoval, da bi se v krvavem pomanjkanju splošne razgledanosti mladih, za katero delno lahko krivimo šolo in okoliščine njihovega odraščanja, v veliki meri pa so krivi sami, dobro pisalo vsaj tistim, ki vidijo preko meja lastne izobrazbe in udobja. Pa ni tako. Pustite zunaj upanje vsako, mladi, ki skušate stopiti na razbrazdan trg delovne sile. Onega dne je bil prijatelj, gradben inženir, na razgovoru za službo, saj podjetje, v katerem je trenutno zaposlen, propada. In ga direktor podjetja, ki še obstaja, a ima zaposlene na minimalni plači, dodatke pa, da mu ne bi bilo treba plačevati državi, zaposlenim plačuje na roko, vpraša, kaj počne v prostem času. Prijatelj iskreno odvrne, da gre zelo rad v gledališče, pogleda dober film ali kaj prebere. Direktor se je nato zazrl vanj in prezirljivo prhnil: »Da nisi ti slučajno kakšen družboslovec?« Intervjuvanec je pretresen ostal brez upov in službe ter s trdnim namenom, da prihodnjič, če bo sploh še obstajalo kakšno gradbeno podjetje, direktorju reče, da hodi v hribe in spremlja nogometne tekme.
In tako pridemo do zaključka, da je splošna razgledanost očitno nadloga, ki je nihče ne potrebuje. Ne cenijo je vrstniki, ne nagrajuje je šolski sistem in za povrh jo prezirajo tudi nekateri med redkimi delodajalci, ki so se na Slovenskem sploh še obdržali. Zakaj bi v Sloveniji torej delali raziskavo o tem, kako (ne)razgledani so mladi, če razgledanih družba ne ceni bolj od nerazgledanih in nikomur ni v interesu, da bi spodbujali tiste, ki želijo preseči ustaljene okvire in pogledati onkraj meja? Nenazadnje ni največji problem, da le 24 odstotkov mladih prepozna Nočno stražo. Problem je, da jih še manj kot 24 odstotkov razume, zakaj je sploh pomembno, da Rembrandtovo delo poznajo.
Pogledi, št. 7, 11. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
