Bo še šlo brez Nobelove?
07. 12. 2011
Slovenska literarna prisotnost v svetu ni več tisto, kar je bila. Vajeni smo stokanj, da nič več ni tako dobro, kot je bilo – tu so stvari obrnjene. Če je bila pred letom 1991 v tujini, zlasti na Zahodu, izdana knjiga slovenskega avtorja redkost in smo tako prehajali velike mejnike (Kosovel leta 1965 v francoščini pri Seghersu, Lipuš 1981 v nemščini, 1984 nova izdaja pri Suhrkampu, 1988 Šalamun v angleščini pri The Ecco Press ...), ko se je nad izidi navduševala vsa slovenska kulturna javnost in so odmevali v medijih, so zdaj prevodne izdaje postale tako običajne, da ne zbujajo kakega posebnega odziva.
Dejstvo, da se Slovence prevaja veliko, pa vendar še ni zelo ozaveščeno. Ko je Špela Dolinšek v diplomski nalogi na oddelku za bibliotekarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani po podatkih, dostopnih na spletni strani Javne agencije za knjigo, ugotovila, da je bilo od leta 1991 do 2010 v tuje jezike prevedenih približno 1330 slovenskih leposlovnih knjig, torej kakih sedemdeset letno, čemur lahko dodamo še, da ima vsaj eno knjigo v tujini objavljeno skoraj vsak tretji član Društva slovenskih pisateljev, so bili tisti, ki so slišali te številke, hudo presenečeni. Čeprav se slovensko literaturo po dostopnih podatkih prevaja precej nad svetovnim in tudi evropskim povprečjem (glede na število govorcev jezika, seveda), so se vsi iskreno začudili, kajti živeli so v prepričanju, da smo majhni in neopazni. Prelahkotno bi bilo te odzive tolmačiti kot običajno slovensko nesamozavest in samopomilovanje. Načeloma so vsi sogovorniki vedeli, da so Žižek, Avseniki in DJ Umek hude avtoritete, da na svojih področjih, rečeno v športnem žargonu, igrajo v prvih mednarodnih ligah. Pisatelji, priznati je treba, šele v drugi, in časi so taki, da opažamo samo prvo. Ker smo se na zemljevid svetovne zavesti postavili, po literarno, šele včeraj, smo redko vabljeni na največje svetovne literarne festivale (ali pa naši mediji ne opazijo, kateri to so) in redko dobivamo pomembne nagrade (ali pa naši mediji ne vedo, katere to so). Rešitev se zdi ena sama, potrditev bi morala biti nesporna: a kako naj v književnosti, ki je najbrž najbolj poliloška od vseh umetnosti, do nje pride, še Nobelovim nagrajencem se ugovarja, velikokrat prav v njihovih domovinah? Ostanimo na trdnejših tleh in si poglejmo, kaj nam sporočajo številke iz omenjene diplome. Opozoriti velja, da izhajajo iz baze prevodov, ki je zaenkrat še neprečiščena in vključuje med drugim tudi promocijske izdaje, izdane v Sloveniji, včasih v samozaložbi. Vendar tudi v trenutni obliki baza ponuja veliko primerjalno zanimivih podatkov. Začnimo, kakor je v današnjem svetu žal v navadi, z »naj, naj, naj«.
Najbolj prevajani slovenski pisatelji so na srečo tisti, ki jih tudi v Sloveniji cenimo. Drago Jančar je med letoma 1991 in 2010 objavil 75 prevodnih knjig, Tomaž Šalamun 64, Evald Flisar 48, Aleš Debeljak 44, Boris Pahor 42. V skupnem merilu (torej vključno z izdajami pred letom 1991) so od Jančarja (skupno 99 knjig) uspešnejši Ivan Cankar (304), France Bevk (151), France Prešeren in Prežihov Voranc (oba po 114 knjig) ter Ela Peroci (101). Pestra pa ni le (že iz imen razvidna) mednarodna ponudba besedil, ampak tudi nabor ciljnih jezikov, kjer so pesniki celo v prednosti: Šalamun je imel do 2010 knjige v 20 jezikih, Debeljak in Jančar v 19, Aleš Šteger v 18, Evald Flisar v 14.
Zanimivo je, da kljub Eliotovemu prepričanju o neprevedljivosti poezije in njeni splošno ocenjeni tržni nezanimivosti ta med prevedenimi knjigami celo krepko vodi: od omenjenih 1330 knjig je pesniških 472, romanov 278, prav tako načeloma slabo prodajljivih knjig kratke proze 187; knjig za otroke je 105, dram 65 ... Tu je seveda mogoče zaznati precejšnjo razliko od domačih številk – v slovenščino prevajamo zlasti romane in otroške knjige, precej manj kratko prozo in komaj katero knjigo dram ali poezije. Temeljni razlog tega neujemanja je, da Slovenci prevajamo zlasti komercialno leposlovje, izvažamo pa skoraj izključno tisto, kar Američani imenujejo quality literature. Nič čudnega, s slovenskim popularnim pisanjem smo preslabo založeni celo za domače potrebe, o čemer nas prepriča vsak pogled na knjižnične lestvice izposoje, in na tujem trgu ne bi zdržalo kvalitetne tekme.
Še en zanimiv razpored se kaže ob preštevanju števila knjig, v zadnjih dvajsetih letih prevedenih v posamezni jezik: vodi nemščina (302 knjigi), hrvaščina je druga (143), sledijo italijanščina (138), angleščina (123), češčina (71), srbščina (57), bosanščina in francoščina (54) ... Vseh jezikov, v katere je prevedeno slovensko leposlovje, naj bi bilo 60, kar se ne zdi pretirano, če opazimo, da nastopa srbščina štirikrat – najprej sama zase, potem kot srbohrvaščina, pa še kot srbska in črnogorska srbohrvaščina, pojavi pa se tudi več španščin in angleščin.
Naraščanje števila prevodov v zadnjih dvajsetih letih, ki ga izkazuje priložena tabela, ni brez povezave s sistemsko pomočjo, ki jo od osamosvojitve na tem področju Slovenija ponuja. Trubarjev sklad je med letoma 1993 in 2009 podprl tisk 327 knjig (od tega 64 v hrvaščini), Javna agencija za knjigo financira neposredno prevajalce, v zadnjih letih tudi pisateljske poti na branja in festivale, organizira predstavitve na knjižnih sejmih in že dve leti prevajalsko delavnico, kjer se prevajalci v različne jezike srečajo s knjigami štirih izbranih slovenskih avtorjev. V letu 2011 so bili to Drago Jančar (To noč sem jo videl), Miroslav Košuta (Kriško kraške), Mojca Kumerdej (Temna snov) in Vitomil Zupan (Igra s hudičevim repom), v letu 2010 pa Milan Dekleva, Edvard Kocbek, Katarina Marinčič in Suzana Tratnik.
V nasprotju s Trubarjevim skladom in podpore prevajalcem, ki z načinom izbire ubirata pasivni pristop (podporo dobijo vse formalno ustrezne vloge in organi odločanja preverjajo le, ali so izpolnjeni formalni pogoji, ne pa izbirajo, kaj naj se prevaja in kaj ne), je prevajalski seminar začetek aktivnega spodbujanja prevajanja, usmerjenega v vnaprej določene naslove. Zanimivo je, da v zadnjih letih zahteve po aktivni promociji, ki bi ene avtorje promovirala bolj od drugih, v javnosti naraščajo; vsaj deloma najbrž tudi zato, ker se prisotnost slovenske literature v tujini ne ujema dosledno z ustaljenimi predstavami o slovenskem literarnem kanonu. (Zanimivo je tudi, da v splošnejšem knjižnem polju narašča druga smernica: slovenski založniki programsko odločanje vse bolj prepuščajo kupcem, knjižničarji pa bralcem. To nezaupanje v lastno strokovnost bi zanesljivo potrebovalo širši razmislek, še zlasti, ker nekatere pobude, recimo Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, kažejo, da je mogoče ravnati tudi drugače.) V zadnjih letih, nemara desetletjih, je na knjižnem prizorišču prišlo do premika, v katerem privlačnost avtorjev prevladuje nad privlačnostjo posameznih del, zato se literarno polje vzpostavlja na nov način, v katerem prevajanje deluje po principu plazu – prvi prevodi, zlasti v večje jezike, sprožajo naslednje, že prevedeni avtorji pa imajo prednost pred novimi, ker so do določene meje že udomačeni v ciljni kulturi. V ospredje literarnega interesa (vsaj zaenkrat pa ne tudi doživljaja) se torej premika avtor, ki iz taistega ospredja izpodriva delo; morda tudi svoje lastno.
Ob tabeli vidimo povezanost med prevajanjem in podporo prevajanja: izrazito rast števila prevodov leta 1995, ko se je za dejavnost Trubarjevega sklada izvedelo v širšem krogu, in od leta 2002 dalje, ko se ji je opazneje pridružilo še sofinanciranje prevajalskih honorarjev. Upad proti koncu tabele pa najbrž sporoča, da slovenska sredstva za te namene ne naraščajo skladno z zanimanjem založnikov – da se torej podpora posamezni izdaji zmanjšuje.
(Na tem mestu lahko predvidimo gostilniška godrnjanja oziroma forumske zapise o sesanju nesposobnežev iz državnih nedri in o nujnosti tržnega odločanja, ki že ve in pove, kaj je dobro in kaj ne. V nasprotju s takimi pavšalizmi je tudi za poznavalce knjižnega polja včasih presenetljivo, kako je sistem podpore izvozu literature v zahodni Evropi uveljavljen in kako neprimerljivo več sredstev, celo glede na BDP, se mu namenja. V neznosni lahkosti pavšalnih sodb, ki v predvolilnem nastopanju napovedujejo ukinjanje Javne agencije za knjigo brez analize stanja in ponujanja alternativ, velja vsaj spomniti, da se je po Trubarjevem skladu iz leta 1993 zgledovala vrsta vzhodnih držav, s čimer se morda lahko ponašamo, žal pa sklad sam ni ne kadrovsko ne finančno napredoval tako kot po drugih državah, tako da so nas zdaj marsikje prehiteli.)
Nemožnost naglega prilagajanja novim okoliščinam je samo ena od težav, s katerimi se srečuje slovenska literarna politika; previdnost je druga. Na letošnjem frankfurtskem knjižnem sejmu je bila častna gostja Islandija. Veliko nepoučenih se je čudilo, da gostovanja zaradi krize, obče in zlasti svoje lastne, ni odpovedala. Islandci so bili pragmatični: ravno zaradi krize moramo biti tam. In vloženi denar se je poznal, do sejma je samo v nemškem govornem prostoru izšlo 260 islandskih ali z Islandijo povezanih knjig. (Število v nemščino prevedenih slovenskih knjig v zadnjih 20 letih je bilo na tem mestu že omenjeno.) Zdaj se bo opaznost selila še v druge jezike. Poljaki, čeprav stoštiridesetkrat bolj številni, so ob svojem gostovanju prišli do 160 knjig v nemškem prevodu. Litvanci do približno sto. Slovenci, saj si lahko mislite, svoje kandidature ne napovedujejo.
Tudi zaradi takšnega pomanjkanja samozavesti zaenkrat še noben slovenski pisatelj ni tako prisoten v mednarodnem založniškem obtoku kot denimo leta 1975 rojeni Makedonec Goce Smilevski z le dvema knjigama, da podobno starih poljskih avtorjev sploh ne omenjamo. Morda je del razloga najti tudi v tem, da so avtorji prepuščeni sebi in svojim prevajalcem, kar ni v globalni navadi. Le zelo redke zastopajo agenti in nobena slovenska založba razen Študentska (in v primeru Lile Prap še Mladinska knjiga) svojih avtorjev ne predstavlja kaj dosti v tujini. Deloma zato, ker jim v poslovnih vizijah finančni kapital povsem prekrije intelektualnega in simbolnega, nekaj pa ima s tem opraviti najbrž tudi povsem banalen razlog – nerazgledanost. Nekateri poljski avtorji so že pred nastopom na Frankfurtu prinašali svojim založnikom večje prihodke s prodajo pravic kot s prodajo knjig na domačem (štiridesetmilijonskem) trgu.
In zaradi nerazgledanosti so tudi odzivi na slovensko prisotnost v tujini histerični, kot velik dosežek se recimo že leta navaja nominacija za nagrado IMPAC, ki jo lahko opravi vsaka knjižnica, ter vsaka vključitev v kako antologijo ali obrobni založniški program, ki jo avtorska ali založniška propagandna mašinerija spravi v slovenski medijski svet. Vse to so sicer res dosežki, ki Slovenijo uvrščajo na mednarodno literarno prizorišče, zato je pomemben vsak zase in vsi skupaj, še pomembneje pa je, da se ta prisotnost v svetu v naši zavesti udomači kot nekaj ne ravno veličastnega, temveč preprosto neizbežnega. Naj bo književnost, kot medij ali po vsebini, še tako zavezana tradiciji, v njej nikakor več ne velja delitev na »dom in svet« temveč je izhodišče enako kot na večini področij današnje ustvarjalnosti: dom je svet.
Pogledi, št. 23, 23. november 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
