Simone de Beauvoir: Drugi spol
Genialnost, princi na belih konjih in čar toalete
21. 10. 2013
Z Drugim spolom, temeljnim feminističnim delom, ki je v Franciji izšlo leta 1949, pri nas pa prvič s polstoletno zamudo, drugič pa poleti pri založbi Krtina, je kakor z večino (tisočstranskih) del, ki so postala kanon: nihče (več) jih ne bere. Bila so neštetokrat reciklirana in citirana v znanstvenih in publicističnih besedilih, nanje pa se sklicujejo tudi tisti, ki jih sploh še niso držali v rokah.
V zadnjih mesecih sem mladim intelektualkam, pa tudi intelektualcem, ki jih poznem in so mi stopili na pot, zastavljala vprašanje, če so prebrali Drugi spol (Le deuxième sexe). Dobila nisem niti enega pritrdilnega odgovora. Vprašani so nekoliko skesano zmignili z rameni in poudarili, da so odlomek ali dva bržkone prebrali, da pa imajo v življenju mnogo pomembnejših opravkov od branja tisoč drobno popisanih strani, za katere avtorica spremne besede Eva D. Bahovec pravi, da so pretresle 20. stoletje.
Kljub združevalnemu naboju besed feminističnih aktivistk bralka različnih teorij kmalu pride do zaključka, da bo svoj ženski boj morala bíti sama. Tudi Simone de Beauvoir večkrat poudari: ženske pripadamo tako heterogenim skupinam (rasno, versko, statusno), da nikoli ne bomo zmogle artikulirati enotnih zahtev. To bi bilo po mnenju de Beauvoirove mogoče samo v brezrazredni družbi. A ker se ta ni udejanjila, ženske še vedno prej pripadamo svojemu okolju kakor svojemu spolu, o čemer priča tudi avtorica sama, saj se očitno nima za eno od žensk, o katerih piše, temveč do njih drži hladno in mestoma celo prezirljivo distanco. Ker se tudi v današnjih razmerah ženski boj najintenzivneje lahko odvija le na intimni ravni, mora biti tudi zapis o tem boju intimen. O knjigi, ki je prvič izšla pred več kot šestimi desetletji, ne moremo povedati nič občega, kar še ni bilo povedano. Novo je lahko le intimno branje ženske, ki se zaradi časovne razlike precej razlikuje od ženske, za katero je Simone de Beauvoir pisala. Je za novo žensko Drugi spol sploh še relevanten, ali je postal relikt, ob katerega se v smehu obregnemo prijateljice, zadovoljne, ker nas druži neke vrste intelektualni (razredni in ne ženski!) humor? Kaj lahko Simone de Beauvoir v času, ko naj biti ženska ne bi bila več ovira, sploh še lahko ponudi? Katere točke so aktualne tudi za ženske sedanjosti?
Ostanite ženske!
Simone de Beauvoir v uvodu ponavlja parole, ki jih – kakor bi brala današnje ženske revije – kar naprej posluša: » Bodite ženske, ostanite ženske, postanite ženske.« Iz tega sklepa, da vsako bitje ženskega spola očitno še ni nujno ženska, kar seveda rodi vprašanje, kdo ženska sploh je. »Ženska je Drugi znotraj totalitete, v kateri sta oba člena drug drugemu potrebna,« piše v uvodu, nato pa citira Poulaina de la Barra, feminista iz 17. stoletja, ki je dejal, da moramo podvomiti o vsem, kar so o ženskah napisali moški, saj ti razsojajo v lastni pravdi. Ali drugače: zgodovino žensk so ustvarili moški, ki pa so pisali predvsem o ženskem čaru in ženski skrivnostnosti, lastnostih (v Drugem spolu spoznanih za mit), ki sta ženski največkrat onemogočali prestop iz (ženske) imanence v (moško) transcendenco.
Kjer koli so se ženske borile za volilno in druge osnovne pravice, so naletele na moške, ki so govorili, da bi volivka izgubila svoj ženski čar – z volitvami po njihovem mnenju ženska ne more ničesar pridobiti, lahko pa vse izgubi. Ženska, so govorili tisti, ki so nasprotovali njeni volilni pravici, lahko s svojo ženskostjo vlada tudi brez volilnih lističev. Zavedali so se namreč, kakor pravi de Beauvoirova, kaj izgubijo, če se odpovedo ženski, o kateri sanjajo, ne da bi vedeli, kaj jim bo prinesla ženska, kakršna bo v prihodnosti. Še danes velikokrat slišimo, da ženska ne sme postati »enaka« kot moški, saj bi s tem ubila napetost, ki vlada med spoloma. Ženska mora vzdrževati svojo ženskost in negovati ženske lastnosti, kakršne so toplina, milina, nežnost in ponižnost. Bajeslovna preteklost, ki jo izpodriva kruta in izprijena sedanjost, predstavlja ideal le tistim, ki jim je bilo staro stanje stvari v prid – le tistim moškim, ki so za umestitev v svet potrebovali upognjen ženski hrbet, ob katerem bi bili sami videti pokončnejši.
Je genialnost rezervirana za moške?
Velikokrat naletimo na prepričanje, da ženske niso sposobne tako genialnih uvidov kot moški. Ženske so marljive in učljive, a prikrajšane za moški navdih, pravijo. In prav za uvid v banalnost podobnih trditev potrebujemo historični pregled, ki ga ponuja de Beauvoirova. Znan je Stendhalov rek, da so vsi genialni duhovi, ki se rodijo kot ženske, izgubljeni. V Drugem spolu tej misli sledi izpeljava, da se »genij ne rodi: genij postane, in ženski je njen položaj doslej onemogočal, da bi to postala«. Kako bi ženska lahko postala genialna, če pa so ji odvzeli vsako možnost, da bi lahko ustvarila genialno delo? Medtem ko se je njen brat lahko svobodno potikal po svetu, spoznaval nove ljudi in uril svoje misli, je ona ostajala zaprta v domu staršev ali moža, preigravala vedno iste klavirske komade, šivala ali prebirala knjige, ki so jih ji dovolili brati. Virginia Woolf je opozorila, da so Jane Austen, sestre Brontë in George Eliot porabile neskončno energije, da so se osvobodile zunanjih omejitev. In ko so dosegle točko, na kateri so lahko začele pisati, so bile že utrujene od naporne poti. Ničkolikokrat ženske še danes dobimo občutek, da smo bolj zadihane od moških, ki stojijo na isti točki kot me. Ne zato, ker bi bila njihova nadarjenost večja, temveč ker smo morale me, da smo se prebile do današnje točke, na svoji poti pokazati mnogo več.
Kariera ali zakonsko življenje?
Prišla sem v leta, ko se pogosto čudim, koliko prijateljic in znank si želi (sanjske, pravljične) poroke in zakonskega življenja, kakor da bi s tem dobile posebno zadoščenje ali izpolnile življenjski cilj. Vsaki zastavim isto vprašanje, za katerim se skriva iskreno čudenje: »Zakaj poroka?« Odgovora sta vedno le dva. Prvi se glasi: »Veš, jaz sem v resnici bolj tradicionalna in mi to veliko pomeni,« drugi pa: »Že od otroštva se veselim, da bom za en dan lahko princesa.«
Simone de Beauvoir se porokam čudi manj od mene, saj je (predvsem ženska) stremljenja analizirala do potankosti, ki pa kažejo, da se žensko dojemanje poroke skoraj ni spremenilo. Že v času nastajanja Drugega spola so bile predvsem ženske tiste, ki so svojo energijo trošile za sanjarjenje o poroki. Moški so, tako kot danes, le redko izgubljali čas z razmišljanjem o tem – raje so se osredotočali na lastne konkretne cilje. »Ženskam odpirajo tovarne, pisarne, fakultete, vendar še naprej velja mnenje, da je zakonska zveza najbolj častivredna življenjska pot, ob kateri jim ni treba še kako drugače sodelovati v življenju skupnosti,« piše Simone de Beauvoir. Da je še danes tako, priča družbeno prepričanje, na katerega lahko naletimo v vsakdanjem življenju: za samsko žensko z bleščečo kariero velja, da je z njo nekaj narobe, saj se ji ni uspelo ustaliti, medtem ko za poročeno žensko (ki je po možnosti še mati) redkeje slišimo, da ji kaj manjka, če ne dela. Velja torej, da je za žensko brezdelni zakon še vedno bolj naravno stanje od kariere.
Seveda ste si ob tem mnogi zastavili vprašanje, kaj žensko bolj osrečuje. Zakaj bi morala delati, če jo materinska vloga izpolnjuje? Simone de Beauvoir odgovarja: »Ideje zasebnega interesa ne smemo mešati z idejo sreče … Kaj ni gospodinja srečnejša kakor delavka? Ne vemo pa prav dobro, kaj pomeni beseda sreča, še manj pa, kakšne izvorne vrednosti skriva v sebi …«
»Ne vem, če je ta knjiga res pretresla človeštvo 20. stoletja, vem pa, da mladi ženski 21. stoletja odgovori na mnoga vprašanja, ki si jih sama ne bi znala niti zastaviti.«
Če velja, da je poroka manj naporna kariera od drugih, pa tega ne moremo trditi za kariero samostojne ženske, ki se odloči tudi za partnersko zvezo. Te ženske namreč mislijo, pravi de Beauvoirova, da so s poroko prevzele tudi obveznosti, ki bi jih zavoljo svojega poklicnega življenja morale biti oproščene. Nočejo, da bi bil njihov partner prikrajšan za ugodnosti, ki bi jih dobil, če bi se zvezal s »pravo žensko«, zato si prizadevajo, da bi ob karieri lahko bile tudi elegantne dame, dobre gospodinje in predane matere. Taka pričakovanja imajo tudi zaposlene ženske do drugih zaposlenih žensk, za katere mislijo, da doma svoje naloge opravljajo slabše od njih. Vedno sem se čudila ženskam, ki so ob pogledu na moškega z umazanimi čevlji ali zmečkano srajco znale povedati, da ima nemarno žensko, ki ne poskrbi za njegovo urejenost. Moška nemarnost, se zdi, še vedno večkrat velja za krivdo partnerke in ne moškega, ki zanemarjen hodi po svetu. In ženske se še vedno najbolj bojijo sodb drugih žensk.
Stisnjene ustnice intelektualk
Ne da bi se zavedala, so me zgodnja leta odraslosti, v katerih sem skušala doseči prve poklicne cilje, spremenila, zaznamovala z ostrino in strogostjo. Ob tem večkrat z zavistjo opazujem obličja manj borbenih vrstnic, ki se mi zdijo bolj sproščena, žareča in prisrčna. Neodvisna ženska – še posebej intelektualka, pojasnjuje de Beauvoirova, trpi za manjvrednostnim kompleksom, saj nima časa, da bi za svojo lepoto skrbela tako pazljivo kot spogledljivka. Zaveda se, da ji hitro staranje ne bo v ponos, pa vendar se ne more pripraviti do tega, da bi si vzela več časa za svoj videz. To bi jo namreč ponižalo na raven objekta, kar pa bi si odpustila še težje od stisnjenih ustnic, ki so značilne za ambiciozne ženske. Najslabše, kar lahko takšna ženska naredi, še opozarja Simone de Beauvoir, je poskus zanikanja svoje intelektualnosti in igranje neprisiljenosti, lahkomiselnosti in vročekrvnosti.
V trenutkih izčrpanosti se sprašujem, kaj mi je vsega tega treba. Tudi Simone de Beauvoir pozna ta občutek: »Za žensko, ki si mora sama zagotavljati uspeh, je poročena ali udobno vzdrževana prijateljica skušnjava; zdi se ji, da se je brez razloga obsodila na najtežjo pot.« Ženska se vse življenje sprašuje, ali je bila njena odločitev pravilna. Moški, ki se odloči za naporno kariero, le strmi v cilj, ženski pa pogled vedno bega naokoli. Z vsakim korakom, ki ga naredi proti cilju, se namreč odpoveduje drugim možnostim. In bolj bleščeč kot je njen uspeh, večja verjetnost je, da bo moškim zoprna. Da bi lahko uresničila veliko stvar, pravi de Beauvoirova, mora ženska najprej pozabiti nase – »a da bi se pozabili, moramo biti najprej trdno prepričani, da smo se že našli«.
Čakajoč princa na belem konju
Ena od teorij pravi, da je poroka le vrhunec dekličinih zgodnjih sanj, v katerih je pasivnost nagrajena z odrešilnim poljubom. Večina deklic si je svojo najzgodnejšo predstavo o življenju oblikovala s pomočjo vrednostnega sistema matere in pravljic. Dekletca svojo podobo vidijo v Pepelki, Trnuljčici ali Sneguljčici, junakinjah, ki ne počnejo nič drugega, kot da v trpljenju in agoniji čakajo odrešitelja. Medtem ko v pravljicah mladeniči zmajem sekajo glave in pobijajo velikane, jih mladenke čakajo zaprte v stolpu, pri kaminu ali v stekleni krsti. Njihova najpomembnejša lastnost je lepota, ki pa je moški, tako dekletcem govorijo že mame, ne potrebuje, saj so njihove najpomembnejše lastnosti aktivne, ne pa pasivne. Mar želja po lepoti, ženskem bistvu, botruje sanjam o pravljični beli obleki, težkih ličilih in umetelno prepletenih laseh? Ali poroka – tako kot v pravljicah poljub – pomeni zagotovilo za novo, boljše življenje, ki bo do konca dni obsipavalo s srečo? Simone de Beauvoir piše, da dekle vse, vključno z najpopularnejšimi popevkami, spodbuja k temu, da bi od princa na belem konju pričakovalo srečo in bogastvo, namesto da bi se samo lotilo težkega in negotovega prizadevanja zanju.
Poleg tega poudarja, da ženska ne sme biti videti, kakor da sama daje pobudo. Moški ne marajo deških žensk, intelektualk ali trmoglavk – prevelika drznost, omika, inteligenca in premočan značaj jih plašijo. Ob tem navaja ugotovitve George Eliot, ki pravi, da v večini romanov svetlolasa neumna junakinja premaga rjavolasko možatega značaja. Smo tiste, ki ob misli na poroko ne začutimo želje ali sreče, samo rjavolaske možatega značaja, ki smo v otroštvu princeske zamenjale za Ronjo in Matildo?
Kako se oblači intelektualka?
»V vseh stereotipih o ženskah je nekaj resnice – a žensk ne zaznamujejo hormoni ali ženski možgani, temveč njihove situacije,« pravi de Beauvoirova. Situacije, ki so botrovale, da je ženska postavljena v vlogo drugega spola, so rodile tudi slavni rek, da se ženska ne rodi, temveč to postane. Ženska se ni rodila omejena – šele zapiranje v kuhinjo ali budoar jo omeji; »porežejo ji krila, potem pa obžalujejo, da ne zna leteti«.
A v nasprotju s stereotipom, da se intelektualke in feministke grdo oblačijo, de Beauvoirova poudarja, da se morajo znati ravno te ženske obleči najbolj sebi primerno. Na več mestih v knjigi se prav po pariško priduša, kako pogosto imajo umetnice in intelektualke grozljivo slab okus za oblačenje, bržkone zato, ker preveč razmišljajo o ideji obleke (zato so ekscentrične) ali pa o drugih rečeh (zato so zanemarjene). Pove nam, da mora ženska svojo toaleto vedno uskladiti s harmoničnostjo lastne podobe: »Barva obleke lahko olepša barvo kože, kroj poudari ali popravi obrise telesa; pod takim okrasjem ženska zadovoljno ljubi samo sebe, ne pa objektov, ki jo krasijo.« Ženska mora – da se ima lahko rada – nositi tisto, v čemer se dobro počuti in kar ji pristaja (kar pomeni, da se mora znati opazovati). A toaleta ima svojo vlogo samo v javnih prostorih; lahko je pripomoček za osvajanje, ne more pa biti obrambno orožje. Umetnost toalete je, da ustvari privid in pogledom razkazuje imaginarni objekt.
Zakonsko življenje in telesna ljubezen pa se odvijata na ozemlju realnega, kjer ni prostora za toalete in privide, zaradi česar se samozavestna ženska v zasebnem življenju za ljubljenega moškega ne ureja.
Drugi spol danes
Resnična odlika Drugega spola ni spoznavanje feministične teorije, ki se je v zadnjih šestih desetletjih spremenila večkrat, kot znam našteti, ampak gre za spoznavanje ženske, človeka, ki se ni spremenil. Delo spominja na mešanico obiska pri psihoterapevtu in branja ženske revije, v kateri bi v resnici šlo za žensko in ne, kakor je to v navadi, za njeno projekcijo, podprto s kozmetično in modno industrijo. Simone de Beauvoir piše o človeškem vsakdanu, o dolgčasu v zakonu, izgubi nedolžnosti, doživljanju spolnosti po petintridesetem letu, vzgoji otrok, zakonski (ne)sreči, homoseksualnosti, abortusu, oblekah, historičnem materializmu … Ponuja eruditsko delo, ki pa ga je – avtoričinemu širokemu duhu navkljub – načel čas. Nekateri življenjski uvidi, sploh pa prevladujoči način življenja, ki ga opisuje, danes (v zahodnem svetu) deluje povsem arhaično. Odlomki, v katerih govori o trenutnem stanju, so mnogokrat že davno preživeti in niso nič manj historični od odlomkov, v katerih pripoveduje o preteklosti. Seveda pa je to prej razlog za veselje ob spremenjeni stvarnosti, kakor vzrok za zavračanje.
Ne vem, če je ta knjiga res pretresla človeštvo 20. stoletja, vem pa, da mladi ženski 21. stoletja odgovori na mnoga vprašanja, ki si jih sama ne bi znala niti zastaviti.
Pogledi, let. 4, št. 19, 9. oktober 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Stvarno:
|
komentarjev: 9
21.10.2013 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
