Izklic jezika iz tobačne pene
Poezija ima, kot vsaka umetnost, več obrazov, tako mimetičnih kot hermetičnih. Delo Andreja Medveda se približuje slednjim, če sodimo seveda po vedno novih svetovih podobja in posledično tudi samohodstva zaprtega tipa. Že na samem začetku je zato treba zapisati opombo ob stran, namreč o ugotovitvi, ki jo v spremni besedi k zbirki zapiše Ivo Svetina: da je »Andrej Medved eden redkih tistih, ne le slovenskih, pesnikov, ki se ne meni za aktualne tokove poezije, nič koketiranja z bralcem ni v njegovi poeziji«. V sodobni slovenski poeziji, posebej mladi, pa tudi v večini tiste, po kateri se ti mladi zgledujejo, je težko najti kogarkoli, ki bi zares koketiral z bralcem, torej so aktualni tokovi posledično prav ti, nekoketivni (kar privede tudi k Medvedu). Hkrati pa si ta poezija zadnje čase, tudi po zaslugi različnih literarnih delavnic, ki skušajo sproducirati čim več klonov, postaja vse bolj podobna. Po tej plati se Medved ločuje od večine, o kateri govorim, njegova poezija ubira, vsaj notranjeformalno, pot, ki je precej manj »deja vu«. Svetina je pravilno ugotavljal, da Medvedova poezija ne išče stika z bralcem, a je kot taka tako predhodnica kot sopotnica novim tokovom. Vendar pa se je treba strinjati z nadaljevanjem, ki Medveda od teh tokov resnično distancira – Svetina zapiše, da je Medvedova poezija prežeta »z nenavadno, silovito vztrajnostjo izrekanja«. Tu, se zdi, pridemo do bistva poezije Andreja Medveda, ki nekako prikliče v zavest še neko drugo poetiko, tisto Daneta Zajca in Nika Grafenauerja, predvsem po izboru zarotitev in »stiske jezika«, ki se pri Medvedu kaže prva v naboru živali, beštij (tako antičnih kot drugih) in njihovega obstoja, druga pa ravno v eruptivnosti tega istega jezika, ki se na tak način trudi (bolj ali manj uspešno, odvisno od posamezne pesmi) napolniti praznino, o kateri ves čas govori zbirka. Ravno »silovita vztrajnost izrekanja« je torej tisto, kar Medveda loči od »aktualnih tokov«, ki se zde, kot da praktično nimajo česa izrekati. Med nekomunikativnostjo in neizrazitostjo je namreč razlika. Oboje je precej značilno za sodobno (slovensko) poezijo, ki jo zadnja leta večinoma rešujejo »staroste« in kakšna močnejša mlajša samostojna pesniška osebnost (Fritz, Zlobec, Žmavčeva, med mlajšimi denimo Lajlar, zgodnji Komelj, posamezne Zupanove pesmi).
Medvedova zbirka na videz sicer ni razdeljena na razdelke (cikle), vendar bi praznim modrim listom, ki prekinjajo sklope pesmi, lahko rekli tudi razdelilci, raje in bolje pa »premolki«. Zbirko je Medved namreč zgradil kot nekakšen izredno, včasih že utrujajoče zgoščen kalejdoskop podobja (»spomini« iz antike, iz zgodovine, izročil, zarotitev, ki se prebujajo v pesmih), ki bi ga lahko opredelili z delčkom verza iz Dylanove pesmi Farewell, Angelina, namreč »the sky is on fire«, torej »nebo gori« ali morda celo »nebo se je vžgalo«. Že uvodna pesem napove nekakšen vergilovski pohod skozi podobe, čeprav se za zdaj zgolj nakazujejo: »Ko se odpro vrata v gozd, / in se zdani, iz kamna v sneg privre privid, / izvir iz vdanosti v oko ...« A ta Vergil (ki ni nujno oseba) nima koga spremljati, večno sam je, blodi in ne najde izhoda, kar potrjuje tudi sklepna pesem, ki priilustrira tudi naslov zbirke, in sicer iz parafraziranja antičnih izrekov in zlasti podobja (simbolike?) živali, rastlin in barv. Medvedove pesniške pokrajine tako le redko kdaj zaznajo človeka (Pevec, vojščak, modrec), če pa ga, ga postavijo ob stran, izločijo iz svojih vrenj. A dejansko je pesnik močnejši v pesmih, kjer izbruhe teh in onih podob, barv, dreves, zvezd in viharjev zmoti človek (ali nagovor človeku), četudi za hip in četudi nepomemben. Osrednje pesmi zbirke se zdijo tiste na straneh 24–26, 31–32 in že omenjeni uvodna in sklepna pesem, ki pa so kljub temu neločljivi del celote. »Bledi vojščak« s strani 31 je morda res pasiven, vendar je njegova prisotnost med bestialnostjo in hrupom narave, ki vre iz drugih pesmi, nujna; ko »utrne luč v zaklenjeni dvorani«, sicer prizna lastno nemoč, a vendar iz vojščaka na koncu (v sklepni pesmi) postane modrec. In tudi gozd, ki se pred bralcem odpre kot uvod v Armstrongovo pesem What A Wonderful World, pa se potem spremeni v nekakšen kalejdoskopski vrtiljak, na koncu ostane odprt, saj drugače tudi modrec v njem ne bi imel kaj iskati.
Zdi se, da je osnovna značilnost (ali celo funkcija) pričujoče zbirke »kontekst«. Zbirka kot celota je torej učinkovitejša kot njeni posamezni deli.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011