Kaj (je) pravi čudež?
Nagib Mahfuz: Pravi čudež. Izbrala, iz arabščine prevedla in spremno besedo dodala Mohsen Alhady in Margit P. Alhady. Založba Goga, Novo mesto 2011, 297 str., 24,90 €
05. 07. 2012
Se spomnite Krvave žetve (1973), nekonvencionalne britanske grozljivke kultnega statusa, kjer detektiv pride na zakotni škotski otok preiskovat okoliščine skrivnostnega izginotja dekleta, na koncu pa se izkaže, da je bil prijavljeni zločin le spretna pretveza za detektivovo daritveno žrtvovanje, ki ga pripravljajo otočani?
Pravi čudež, toda prvo branje kratkoprozne (i)zbirke egiptovskega nobelovca Nagiba Mahfuza – že druge, ki jo imamo v slovenščini – je pri piscu teh vrstic vztrajno priklicevalo ravno nepričakovani zaplet in strašljivo atmosfero omenjenega filma. Čeravno Mahfuzov slog pisanja ni nagnjen k tematskemu zastranjevanju in vozlanju pripovednih niti, se ni lahko znebiti občutka, da se zgodbeno dogajanje pogosto ravna po neki notranji, bralcu ne vselej čisto dostopni »logiki«, ki z alegoričnimi prijemi in navezovanjem na dediščino simbolizma doseže učinek skrivnostnosti. Ta izhaja predvsem iz preobračanja konvencionalnih vlog, kjer podrejeni uslužbenci in služabniki z nenadejanimi ravnanji zadržijo v šahu svoje gospodarje in šefe, iskalci pa so naenkrat – najdeni, ter nejasnih okoliščin, ko si sanjsko poda roko z resničnim, fantazijski svetovi pa se opirajo na stvarne elemente, ki bi v drugačnih literarnih povezavah zlahka bili gradniki realističnega pisanja z družbeno občutljivo pripovedno noto. Pisateljevo spretno preobračanje vzročno-posledičnih razmerij vztrajno nakazuje odmik od horizonta pričakovanja. Opisani prizori namreč sami po sebi niso nič bolj sanjski in izmišljeni, kot so novice, s katerimi nam radodarno postreže dnevna kronika, precej bolj »izmišljijski« pa je v tem svetu posameznikov položaj. Še več, je prav po kafkovsko izpodkopan gotovosti, saj se dogodki pred njim odvijajo kot spretno odigrani filmski prizori, kjer nikdar ni čisto jasno, ali se mora ta pred pretečimi posledicami le pravočasno zbuditi iz sanj ali pa so na videz preproste evidence, s katerimi se sooča, le brezhibno postavljene kulise, katerih glavni namen je, da ga pripravijo do obračuna s sabo in vnovičnega, nemara celo odločilnega premisleka o svojem položaju v svetu, kjer je sedanjost naenkrat čudežno odmaknjena, njenim neznanim, a neizogibnim posledicam pa se lahko izmakne le po čudežu.
»Pričujoči izbor je po izidu njegove znamenite Kairske trilogije in že omenjeni zbirki kratke proze Ogledala Mahfuzova peta v slovenščino prevedena knjiga.«
Seveda govorim le o najbolj živem, morda prevladujočem momentu zbirke, saj ta vtis in razlagalna »formula« ne veljata za prav vsa v knjigo uvrščena besedila. Njena sestava je namreč vseeno bolj heterogena, zgodbe pa raznorodnejše. To je pričakovano, saj se je egiptovski nobelovec v svoji dolgi in bogati ustvarjalni eri podpisal kar pod devetnajst novelističnih zbirk. Pričujoči izbor je po izidu njegove znamenite Kairske trilogije in že omenjeni zbirki kratke proze Ogledala Mahfuzova peta v slovenščino prevedena knjiga in obenem prva, ki jo sopodpisuje uveljavljeni prevajalski tandem Alhady, ki je pred dvajsetimi leti v Novi reviji slovenskim bralcem prvič obsežneje predstavil delo prvega v arabščini pišočega prejemnika Nobelove nagrade (1988). Selektorja in prevajalca sta se zvečine odločila za prevode naslovnih zgodb Mahfuzovih novelističnih zbirk, tako da dobivamo slovenski bralci v pokušino kar petnajst pisateljevih del te zvrsti. Z več kot enim besedilnim predstavnikom (štirimi) je predstavljena le knjiga Božji svet (1962), ki velja za njegovo najpomembnejšo zbirko. Zgoraj opisanemu bralnemu doživetju se še najbolj izmikata obe najdaljši noveli iz Pravega čudeža – prva, Zgodba brez začetka in konca, je brez dvoma najbolj dramsko ubran tekst v knjigi in je, kot nas pouči informativno bogata spremna beseda, pravzaprav komprimiran roman, druga, Ljubezen na Planoti Piramide, pa z največjo pripovedno nazornostjo prikazuje pasti takratne (1979) egipčanske družbe. Pravi čudež je knjiga, ki v širokem časovnem loku (1938–2004) opiše kratkopripovedni opus Nagiba Mahfuza, čigar gonilo bi še najzvesteje povzeli z besedami iz ene od zgodbenih replik, ki pove, da je stvarnost neka vrsta sanj, sanje pa neka vrsta stvarnosti.
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
