Kaj reči, ko (skoraj) ni kaj reči?
Janez Grm: Sinice, sablje, sladoled. Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti – revija Mentor (zbirka Prvenke), Ljubljana 2012, 170 str., 18 €
18. 10. 2013
Pride tudi dan, ko si mora kritik preprosto priznati, da si ne zna odgovoriti na (na videz preprosto) vprašanje, zakaj. Zakaj – četudi ima pred seboj solidno literarno besedilo, ki nedvomno ime potencial, in četudi je široko odprt za nov bralski doživljaj in se še tako zanese na svojo izostreno zmožnost razumevanja besedila – ne najde pravega odgovora na vprašanje, zakaj med obema členoma bralskega dejanja ne pride do ustrezne interakcije.
Kjer ni bralskega užitka, tudi ni besedilnega učinka – in obratno. Morda zato, ker je knjiga heterogena in zagonetna kot to velja že za njen naslov. Le kaj bi lahko imeli skupnega sinice, sablje in sladoled? Toliko kot Cronenberg, Gombrowicz in Kafka, torej nič več kot zgodbe, zbrane v »prvenko« Uršljana. Vsaj na videz nepovezani naslovni trojici ustreza tudi »kompozicija« Grmove knjige: poleg absurdno humornih peripetij, kjer dobijo besede čudežno moč in premoč nad stvarmi in se zato besedne igre lahko dogajajo kar v praksi, nam avtor postreže še z nekaj prazgodovinskimi alegorijami in prgiščem antidetektivk, kjer se malo zaplete, še manj razplete, zato pa toliko več govori. Dialogi so zapisani v igrivem jeziku oglasnih sporočil, premetank in skovank, ki kot da lebdi nad dogajanjem. Seveda se vmes najde še kaj, kar ne spada ne v prvo, ne drugo in ne v tretjo kategorijo, vsemu pa so skupne literarne začimbe, ki slišijo na imena humor, ironija, groteska, parodija in oznake, kot so fantastika, ludizem, absurd.
»Avtorju tudi ne gre oporekati jezikovne okretnosti in pripovedne spretnosti, saj zna biti kdaj pa kdaj prav prikupno hudomušne sorte, zato pa ostaja toliko bolj nedorečen, ko je govor o občutku za pravo mero.«
Grmu je treba priznati drznost, saj se v svojem prvencu ne drži (preverjenega) pripovednega modela, temveč je skoraj vsaka zgodba svet zase. Raznovrstnost, ki je neposreden učinek literarnega eksperimentiranja, je gotovo nekaj, proti čemur nikoli ne bi vihtel svojega kritiškega meča. Vendar me je ravno naseljevanje tako različnih svetov, kot jih srečamo v Grmovi knjigi, vseskozi puščalo v negotovosti glede bralskih občutkov. Zbirke kratkih zgodb namreč ravno zaradi njene izrazite raznovrstnosti nikakor nisem mogel brati »kot knjige«, saj sem že dve zaporedni zgodbi le s težavo prebral v enem bralskem zamahu.
Avtorju tudi ne gre oporekati jezikovne okretnosti in pripovedne spretnosti, saj zna biti kdaj pa kdaj prav prikupno hudomušne sorte, zato pa – in tu tiči eden izmed tako izmuzljivih odgovorov na vprašanje, zakaj (nas nekaj je ali pa ni prepričalo), ki si ga kot nekritični, všečno-nevšečni bralci verjetno sploh ne bi zastavljali – ostaja toliko bolj nedorečen, ko je govor o občutku za pravo mero – pa naj si bo v kontekstu selekcije gradiva ali na ravni organizacije teksta. Ni se namreč mogoče izogniti občutku, da je vsega, kar smo mu šteli v prid, preprosto preveč in da besedila zato delujejo »prepoudarjeno«. Že res, da je treba upoštevati žanrske zakonitosti in da gre pri žanrskem poreklu Grmove proze upoštevati (vsaj) konteksta humoreske oziroma groteske, pa vendar me za užitek – zdaj smo pa tam – pri tej prozi še najbolj prikrajša prekomerno podaljševanje in kopičenje tovrstnih pripovednih učinkov. Najboljše zgodbe so zato, če gre verjeti mojemu vtisu, tiste, kjer se avtor pri rabi omenjenih elementov nekoliko samoomeji (Plavi volk) ali pa vse skupaj postavi v novo, drugačno, bolj problemsko dimenzijo (Moj).
Pogledi, let. 4, št. 19, 9. oktober 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
