Ne pretirano radikalno razbitje ne pretirano radikalnih esejev
Slogovno mojstrstvo pesnika pri obravnavi filozofske snovi in njegova osebna vpo-tegnjenost postavljata besedila na esejistično mejo med literaturo in filozofijo. Njegova ambicija pa presega oboje: avtorjeva resnica ima naravnost odrešilno naravo, bralca želi radikalno spreobrniti. V pogovoru ob izidu knjige svoje lastno delo označi za »kontra-kulturno«: idealizem v prevladujočem materialističnem svetu, askeza v hedonističnem svetu, kritika znanosti v scientističnem svetu. Elitizem je pogosta značilnost filozofov (od Platona do Heideggra), Kocijančičeva posebnost pa je, da njegov nagovor bralca ne vzpo-stavlja pajdaštva z njim, temveč ga oddaljuje od avtorja in ga potiska v »idiotski« svet.
Avtorjev paternalistični odnos do bralca se kaže tudi v podajanju vsebine, pogosto kot didaktični pregled filozofskih teorij za nefilozofe, še bolj pa na ravni jezikovnega sloga. V besedilu ne primanjkuje udarnih fraz, anglizmov in slengovskih skovank (npr. »common sensi-čno«), s katerimi skuša svojo filozofijo približati »idiotskemu bralcu«. Če to morda deluje pritegujoče, pa nagôvori bralca, v katerih mu avtor vsiljuje napačno doksično interpretacijo, delujejo naravnost odbijajoče.
Bolj paradoksna od Kocijančičeve filozofije, ki se sama deklarira za »paradoks«, je njena utemeljitev: da filozofski sistem sam ne bi bila idiotska kritika idiotizma, mora sloneti na utemeljenih »razlogih«. Paradoks paradoksalne iracionalne filozofije, ki se v novoveško racionalistični tradiciji, od katere se sicer deklarativno odmika, skuša utemeljiti z razlogi v obliki sistema, oteži racionalni dialog z njo. Bralca pa lahko pritegne bodisi s skoraj versko spreobrnitvijo ali pa s posluhom za imaginativnost avtorjeve filozofije, zavite v poetično go-vorico. V skladu z njegovim filozofskim sistemom lahko njegovo delo beremo kot mistiko ali poezijo, ki želi podati svojo lastno resnico o avtorjevi izkušnji sveta.
A po preštevilnih opozorilih bralca na »noro« radikalnost te izkušnje lahko ta ostane razočaran ob avtorjevi sicer domiselni reartikulaciji, a ne radikalno novi sintezi številnih filozofij. Te izkazujejo avtorjevo eruditstvo, čeprav včasih ostanejo zamolčane. Poleg zamol-čanega Kierkegaarda avtor sam svojo lastno »ontologijo hipostaze« poveže s fenomenološko tradicijo od Kanta, Berkeleyja, Husserla do Heideggra. Zadnjega dopolni s svojim religio-znim uvidom v Drugo-od-biti/Absolut v tradiciji novoplatonizma in srednjeveške mistike.
Inovativna se zdi avtorjeva reinterpretacija Heideggrove ontološke diference v okviru osebnega izkustva hipostaze – vsakega posameznika, ki (kakor po Husserlu) posta-vlja svet, kot ga zaznava, a ravno ob njegovem postavljanju trči ob svojo mejo – lastno postavljenost. Ontološka diferenca med bivajočimi predstavami in lastno bitjo uteme-ljuje »morilsko ontološko strukturo« hipostaze, ki ves svet zazna kot njej na razpolago. Nasprotno pa da spoznanje lastne končnosti (smrti, rojstva, ethosnega in religioznega razprtja do Drugega) hipostazi izkusiti Drugo od lastne biti, lastno ustvarjenost. Razprtost kot ostajanje v negotovosti glede pozitivne določitve česar koli onkraj lastne biti (Boga, posmrtnega življenja, sveta in drugih ljudi), a obenem slutnja obstoja nekega Drugega onkraj mene, je ethosno zadržanje (ki se zdi sorodno Levinasovi filozofiji Drugega, ki je pa v tej zvezi ne omenja).
Rojstvo etike se po Kocijančiču zgodi s »samomorilsko« držo hipostaze, ki se odpre za Drugo od sebe, ko sočloveka obravnava kot sebi enako hipostazo. Sorodno ethosno strukturo ima tudi zgodovinski spomin. Ker z gotovostjo obstajajo zgolj vsebine zavesti, preteklost in prihodnost nimata resnične biti/obstoja, pa tudi ne resnične, objektivne moralne vrednosti. Predpostavki obstoja preteklosti in njenega etičnega vrednotenja (na primer holokavsta) sta zato zgolj posledica (kolektivne) ethosne odločitve za odpoved morilski strukturi hipostaze in odprtost za Drugo.
Tudi Razpotja razlage, problem razumevanja besedil, avtor rešuje z ethosno-religio-znim razprtjem. Besedila bi morali brati po modelu sakralnega branja svetega spisja – kot oglašanje neke resnice, ki nam je v celoti in na sebi a priori nedostopna, saj je doživljana po vstopu v hipostatični jaz. Poleg vprašanja ne tako samoumevne razlike z Gadamerje-vim stapljanjem horizontov se zastavlja tudi vprašanje, kdo postavlja kriterije razumeva-nja tuje misli. Ti po Kocijančičevih predpostavkah ne bi bili določljivi, a sam se ne vzdrži kritike Agambenove interpretacije sv. Pavla, ki ji postavlja nasproti svoje lastno sveto branje. Kaj legitimira Kocijančičevo domnevno bolj avtentično razumevanje Pavlovih namer? Kaj legitimira njegovo domnevno bolj avtentično razumevanje Strniše od Strniše samega? V eseju Pesnik in znanost avtor njegovo pesem Vrba bere kot psihoanalitični simptom strahu pred smrtjo in oglašanja Drugega/Absoluta, pred katerim naj bi se pesnik zatekal v znanost, ki jo afirmira s teoretskimi teksti. In kaj legitimira Kocijančičevo izbiro religije pred Strniševo vero v znanost, če sprejmemo njegovo predpostavko, da sta obe zgolj načina soočenja z neznanim izvorom in koncem lastne biti?
Njegova kritika znanstvenega objektivizma, kolikor ta predpostavlja obstoj in spozna-tnost od nas neodvisnega sveta, se v eseju Znanost izteče v predpis domnevno pristnega načina razumevanja znanosti kot neskončnega procesa iskanja obstoja neke logično nedojemljive Logosnosti v stvarstvu. A njegova utemeljitev primata Biblije kot bolj direk-tne artikulacije slutnje te Logosnosti pred znanostjo se zdi prekoračitev njegovih lastnih fenomenoloških predpostavk.
In res. V dodatku Korespondenca o Bitih s Tinetom Hribarjem lastno izbiro vere avtor označi za »religiozno transgresijo« apriorne nevednosti o onkraj-bitnem, ki ga lahko doživimo zgolj v mistični izkušnji (ki naj bi jo artikulirala poezija), ne pa logično ute-meljimo. Šele v Kocijančičevem odgovoru Hribarju pride na dan sok njegove filozofije, prečiščen populistične, žal pa tudi poetične dikcije: manj vehementno radikalen, a bolj filozofsko utemeljen prikaz mišljenja, ki v sklepu prizna, da »resnica o resnici je ta, da resnice o resnici ni«. Deklarira se za skeptika glede posmrtnega življenja in pozitivnih do-ločil Drugega od biti, ki pa si vzame svobodo izbrati svoja lastna določila: »transgresijo« v krščansko religijo. Ta sokratovska pozicija vednosti o lastni nevednosti drugemu filozofu (ne idiotskemu bralcu) omogoča vstop v enakovreden dialog.
Koliko v ta dialog vstopimo ob branju Kocijančičevega dela, koliko to doseže svoj odrešil-ni namen, pa je odvisno od odprtosti bralcev samih za avtorju sorodno razumevanje sveta. Kot zapiše avtor sam, je mistična izkušnja Drugega za vsakogar le inherentna možnost, ne nujnost. Zgodi se lahko zgolj kot nad-logično mistično doživetje lastne meje, ne pa racio-nalno spoznanje. Kakšen je torej smisel njene racionalne argumentacije, ki se legitimira kot sistem, utemeljen z razlogi? Avtorjevo paradoksno početje lahko bralca sreča zgolj tam, kamor se umesti tudi sam avtor: »Ostanem čisto sam, pred misterijem, pred breznom.«
Pogledi, junij 2010