Nevedni priročnik za emancipirane bralce
Jonathan Burrows: Koreografov priročnik. Prevod Polona Glavan. Maska, Ljubljana 2011, 175 str., 12 €
09. 06. 2012
Načelo te knjige bo: pisati knjigo tako, kot bi koreografiral neki ples ali ustvarjal predstavo.« In če je za predstavo ključen nenapisani »dogovor« med ustvarjalcem in občinstvom o njunem odnosu in načinu udeležbe v dogodku, bi lahko rekli, da podobno velja tudi za odnos med pisci in bralci neke knjige. Dogovor, ki ga britanski koreograf, plesalec in pedagog Jonathan Burrows ponudi bralcem Koreografovega priročnika, je povsem v skladu z dogovorom, h kateremu vabi občinstvo v svojih predstavah: »Občinstvo si želi zaposlitve: hoče, da mu omogočite zapolnjevanje vrzeli v njegovem razumevanju dogajanja. Nekje med poudarjanjem vsega in nejasnostjo do točke zabrisanosti, je stopnja pogovora med vami in občinstvom, kjer se vzajemno dogovorite, da boste predstavi dali smisel.«
Odprta komunikacija z občinstvom je torej ključna za koreografsko in plesno prakso Jonathana Burrowsa. Pri tem seveda nikakor ne gre za znano populistično mantro, ki »komunikacijo« razume kot všečen monolog, ki občinstvu nudi zgolj minimum tega, kar je (po ustvarjalčevem mnenju) v temi svoje nevednosti sposobno razumeti. Ravno nasprotno – Burrows (nekdaj član ansambla Kraljevega baleta, danes pa predvsem koreograf sodobnoplesnih predstav in pedagog) v svojih navidez preprostih, a konceptualno izčiščenih in sofisticirano humornih predstavah (pri nas sta marca gostovali Ceneno predavanje in Kravji komad v soavtorstvu s stalnim sodelavcem in skladateljem Matteom Fargionom) občinstvo vselej povabi v odprt dialog percepcije in mišljenja, brez vsiljevanja pomena ali smisla videnega, temveč s spodbujanjem radovedne odprtosti.
»Odprta komunikacija z občinstvom je ključna za koreografsko in plesno prakso Jonathana Burrowsa.«
V tem duhu lahko beremo tudi njegov priročnik: bolj kot klasični priročnik za koreografe v smislu skupka pravil, vaj in direktiv za domnevno »izboljšanje« plesne in koreografske prakse, je to antipriročnik kot vabilo k odprtemu dialogu z (ne le plesnim in koreografskim, temveč pravzaprav vsakim ustvarjalnim) bralstvom. Kdor verjame v mistični romantizem presežne izvirnosti in genialnosti umetnosti, kdor od priročnika pričakuje neka absolutna pravila za razvoj »prave«, »avtentične« ali kar najbolj »virtuozne« gibalne in koreografske prakse, kdor išče recept za lastni napredek na poti k »popolnosti«, bo morda razočaran – ali pa bo našel nekaj mnogo bolj »izvirnega« in manj pokroviteljskega – »Kaj pa, če ni česa izboljšati?«
Čemu potem sploh brati ta antipriročnik? Četudi se Burrows vzdrži vsakršne sodbe, vsakršne prakse in se vselej zavzema za sprejemajoč odnos do česarkoli, to ne pomeni, da priročnik preprosto uveljavlja neki ležerni anything goes znotraj plesne oz. koreografske prakse ali znotraj same etike ustvarjanja in sodelovanja. Burrows sicer res izvaja dekonstrukcijo vsakovrstnih hierarhij pomena, vrednostne obravnave scenskih praks (tehnik, slogov, načinov dela) in ustaljenih klišejev v plesni ustvarjalnosti. Priročnik nas denimo opominja, da tišina, negibnost, tema in celo dolgčas niso le »pavze« ali »motnje«, temveč so lahko tudi »strukturni elementi« in »material« predstave; spominja nas, da golota ali bosopetenje nista nič bolj nevtralna od ekscentričnih kostumov in velikih klobukov, da prazen oder ni bolj nevtralen od vpadljive scenografije; da »tudi odločitev, da ne boste imeli načel, je načelo«. Spominja nas, da nič ni a priori napačno ali pravilno. Burrowsovo pisanje nam torej pomaga ozavestiti, da v ustvarjanju ni nič nevtralno, apriorno, absolutno; pomaga nam premisliti lastne avtomatizme, jih po refleksiji na novo vzpostaviti ali pa zavreči – v vsakem primeru z zavestjo, da ne gre za nič več in nič manj kot povsem kontingentne, a vendarle nam lastne navade in postopke. Četudi nobena od njih ni vrednostno »pravilnejša« od druge – vzporednica z Deleuzovo idejo »opraviti s sodbo« iz zbirke esejev Kritika in klinika se kar sama ponuja –, pa vendar ni mogoče, da bi vsak lahko kadarkoli naredil karkoli; v priročniku med drugim preberemo tudi, da lahko vsak naredi zgolj to, kar pač lahko naredi. In tudi ples ne zmore vsega. »Saj je samo trapast ples.«
Burrows z lastno skromnostjo implicitno (in nikakor ne z neposrednimi didaktičnimi napotki) tudi svoje bralce (potencialne ustvarjalce) spodbuja k skromnosti in predvsem k bolj neobremenjenemu odnosu do lastne prakse. Burrowsov priročnik brez vsiljevanja novih avtomatizmov spodbuja širjenje svobode ustvarjanja in naključnosti ustvarjenega, s tem ko ustvarjalno prakso iztrga samozadanim omejitvam, ter nas spodbuja, da se vprašamo: »Kako želite delati?«
»Lahko naredite karkoli, vendar pa mora biti to pravilen karkoli.« Četudi je torej ta karkoli povsem kontingenten, četudi je vsako pravilo kontekstualno, to ne pomeni, da je karkoli enako dobro. Smernice zastavljanja vprašanj, ki jih nakazuje Burrows, gotovo lahko razumemo povsem situacionistično – v vsaki situaciji lahko presojamo, kaj je ta pravilen karkoli.« Burrowsova odlika je predvsem to, da se kategorično odpove vlogi presojevalca (ali predpisovalca, kar je le druga plat kovanca) ustvarjalne prakse drugih in žogico poda bralcu/potencialnemu ustvarjalcu. Tovrstni pristop sokratske nevednosti in zen budističnega (ali pa stoičnega) velikodušnega sprejemanja tistega, kar pride (storimo lahko zgolj to, kar lahko storimo, in ne moremo storiti vsega, kot piše Burrows), pa glede na naravo plesa spremlja lahkotnost, ki je blizu Nietzschejevemu »duhu vedrine« ali »veseli znanosti«: »saj je le trapast ples«, »ples ne zmore vsega,«, »nič ni narobe, če ne veste, kaj skušate narediti«. Lahko bi zapisali, da je ne jemati se smrtno resno morda edino implicitno pravilo, na katerem temelji obravnavani priročnik, če ne bi v ozadju že slišali (namišljenega) odmeva Burrowsovega glasu: Morda pa je smrtna resnost prav to, kar trenutno najbolj potrebujete?
V iskrivem aforističnem slogu, ki ga odlikujejo briljanten humor, kopica samonanašalnih refleksij pisanja, mestoma poetična ponavljanja in dialoški koncept avtorstva z obilico referenc na vire idej, ki jih predstavlja, nam Burrows postreže z odprtim delom rancièrovskega tipa: z antipriročnikom, katerega pisec ni nikakršen ekspertni šolnik, temveč »nevedni učitelj«, ki v dialog z »učenci« (bralci) stopa s pozicije ozaveščene nevednosti, kar šele omogoča dialoško produkcijo vednosti (in ne iskanje absolutne Resnice o naravi plesa ali večno veljavnih pravil za ustvarjanje); ki si ne dovoli pokroviteljsko zanikati intelektualne avtonomije svojih bralcev (kot tudi »emancipiranih gledalcev«), temveč jih nagovori k bolj neobremenjenemu samoizpraševanju in preseganju lastnih (miselnih) omejitev. Če smo to dosegli, nam preostane zgolj še ponotranjenje zadnjega poglavja priročnika z naslovom Pozabite na vse skupaj.
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
