Omnibus tem in postopkov
Jasmin B. Frelih: Ideoluzije. LUD Literatura, Ljubljana 2015, 187 str., 19 €
11. 03. 2016
Četudi za naslove del največkrat velja, da niso kaj drugega kot le naslovi, se ob besedno igro, ki smo ji priča, velja vsaj malo obregniti. Ne gre le za to, da morebiti bolj pripada publicističnim logom, temveč predvsem za dejstvo, da vključuje dva velika, kompleksna in pogosto, še posebej dandanes, zlorabljena pojma iluzije in ideologije, za kar mora vselej obstajati dober razlog.
Naslov vsebinsko ustreza širokemu naboru zbranih besedil, a težava nastopi, ko mu ta sledijo preveč dobesedno, s tem ko težijo po ubeseditvi (aktualnega) protestniškega/političnega/ekonomskega dogajanja, a vse preveč v maniri »mi smo 99 %«. Takšna so gotovo besedila »Ovratnikom vseh barv«, ter »Farsa« in »Fajda« v samem osrčju zbirke, ki sta po svoje sorodni. Obe zaznamuje uporaba različnih postopkov (preigravanje registrov, načinov zapisa, najti je tudi kakšen – včasih lažen – ready-made), ki jih žal zamegli prenapihnjenost sloga. Ton pripovedi ne daje vtisa ironizacij, a tudi če je tako, mehanizem za dogajanjem ni obravnavan dovolj precizno, da bi ostal kaj drugega kot kliše.
Podobni motivi so tako neprimerno bolje ubesedeni v zgodbah, ki k tovrstni tematiki pristopajo na drugačen, nenavaden način, s tem pa ji ponudijo svojstven, neobremenjen vidik, ki hkrati razkriva več. Na takšen način lahko beremo odlično besedilo »Göbekli Tepe«, ki opisuje neko pleme pred nastankom jezika, a prav na ta način razkriva delovanje neke družbe. S tega vidika je zanimiva tudi zgodba »Vrabci« v kateri lahko, na ekonomično odmerjenem prostoru, spremljamo družino (sin, mati in oče) ter zanimivo dinamiko, ki jo ženejo njihova pripadnost generaciji, zaposlitveni status in psihologija samih likov, vse troje v nejasnih vzročno-posledičnih razmerjih. Na podoben način lahko razumemo zgodbo »Vratar«, v kateri pripovedovalec opravlja naslovno delo v New Yorku, pri čemer njegova lastna pozicija služi kot mesto izrekanja družbenega komentarja. Še bolj konkretno pa v sodobno dogajanje poseže »Pritisk konca«, kjer gre za odmev terorističnega napada na bostonskem maratonu leta 2013. Tisto, kar daje slednji zgodbi možnost, da preseže klišejsko obravnavo, je osredotočenost na napadalca, natančneje na njun pobeg z avtomobilom, torej na popolnoma edinstven trenutek, zataknjen med njunim psihološkim ustrojem in dejanjem, ki sta ga izvedla v družbi. Navedenih besedil nikakor ne zaznamuje le svojstvena ubeseditev družbenih antagonizmov, temveč je prav ta svobodni pristop tisti, ki odpira široko polje, širše od konkretnih tematik in motivov.
»Pred sabo imamo besedila, ki, z nekaj izjemami, tvorijo kakovostno kratkoprozno zbirko, poglavitna in večja težava so le nekateri pretirano vzneseni elementi.«
Preostale zgodbe se od izrazito družbene problematike pomikajo v druge smeri: naj gre za besedila, v katerih idejna plat temelji predvsem na pisateljskih postopkih (»Šiv«, do neke mere tudi »Literadrom«), na intimnih nastavkih (»Rotko«) ali na izrazito literarnem dogajanju. Takšni sta denimo zgodbi »Skandinavske krste«, katere naslov je med drugim prispodoba za pohištvo znamke IKEA, in »Dotik«, v kateri zemljevid, ki si ga eden od likov želi prisvojiti, lahko »oživi«, predvsem pa to velja za zgodbi »De Wachtnacht« in »Readymade«.
V slednjih je zaznati poigravanje z nekaterimi ustaljenimi literarnimi motivi. V »Readymade« tako spremljamo lik, ki je izgubil obraz (izgubljanja delov telesa smo iz zgodovine literature vajeni), v »De Wachtnacht« (gre za nizozemski naslov Rembrandtove slike Nočna straža) pa sledimo pohajkovanju po Amsterdamu, ki ga junak po karnevalsko obarvanem dnevu konča v postelji s tremi dekleti. Besedilo tako zveni kot nekakšen odmev »dekadentne« literature 20. stoletja.
Zapisano razkriva, da Ideoluzije prehajajo med najrazličnejšimi temami, jezikovnimi registri in postopki, med katerimi bi bilo težko potegniti vzporednice, vsaj če se ne zadovoljimo z vzklikanjem »Vse je ideologija! Vse je iluzija!« Seveda lahko naslov v sebi skriva tudi nekaj posmehljivega, a kljub temu zaradi tona in konteksta ostaja vsaj do neke mere programski, s čimer ne upraviči svojega obstoja, predvsem pa zavaja. Besedila namreč ne želijo posegati po »končnih odgovorih«, prav tako so dovolj odprta in nenavadna, da jim vsakršna zamejitev v vsebinskem smislu dela krivico, zaradi česar je o zbirki tudi razmeroma težko pisati, ne da bi ob tem nekaj spregledali.
V vsakem primeru imamo pred sabo besedila, ki, z nekaj izjemami, tvorijo kakovostno kratkoprozno zbirko, poglavitna in večja težava so nekateri pretirano vzneseni elementi. Podobnih očitkov je bil deležen že avtorjev prvenec, roman Na/pol, ki mu Ideoluzije sledijo v še nekaj razsežnostih – odličnem in prepoznavnem pisateljskem slogu, kipenju (zunaj)literarnih referenc in (vsaj načeloma je tako) idejni in jezikovni polnosti. Razen tega si upam trditi, da je zbirka v primerjavi z romanom fabulativno zanimivejša in inovativnejša, vendar pa ji umanjka več dodelanosti. Slednje se zrcali tako v posameznih besedilih, katerih kakovost lahko izrazito zaniha, predvsem pa na ravni zbirke kot celote, saj se v njej znajde tudi kakšen tekst, ki bi bil prav lahko tudi izpuščen.
Pogledi, let. 7, št. 5, 9. marec 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
