Anemično
Foto: Darja Štravs Tisu
Richard Strauss: Saloma. Dirigent Loris Voltolini, režiser Andrejs Žagars. Opera in balet SNG Ljubljana, 22. 1. 2015
03. 02. 2015
V repertoar slovenske operne scene, ki že lep čas nima spodobne razvojne vizije, je vstopila še Saloma, glasbena drama v enem dejanju Richarda Straussa, delo, katerega bi postavitev na tem odru zaradi sicer sesutega repertoarja, predvsem pa pomanjkanja solistov, ki bi lahko primerno interpretirali Straussa, lahko počakalo čase konsolidacije, ko bi (morda) zablestelo v polnem sijaju. Čeprav je Saloma glasbeni in dramaturški dragulj operne umetnosti, njena privlačnost ali sukanje okoli tematske niti sezone (skrivnost ljubezni je večja od skrivnosti smrti) nikakor ne upravičita takšne produkcijsko tvegane poteze. V zdajšnjem stanju repertoarja je to podobno gradnji od strehe navzdol. Z zasedbo, ki (četudi dopolnjena z gosti) ne premore protagonistov, ki bi bili kos Straussu, niti nujnih alternacij za glavne vloge, je to lahkomiseln, slabo premišljen projekt. Na tej točki se je spotaknil že ob premieri, kar so tokrat v operi z gostujočim tenoristom Stigom Andersenom, ki je nastopil namesto obolelega Branka Robinšaka (Herod), srečno premostili. Kako bo v prihodnje, pa bo pokazal čas.
S simfonično strukturo dela in izjemno vlogo orkestra v gradnji dramaturškega loka, ki stoji nasproti vokalni dramatiki, vpeti v deklamacijo (sprechgesang), ter brez običajnih arij Straussova Saloma močno odstopa od opernih klišejev. Kako zahtevna in negotova je končna interpretacija dela, je pokazala minula premiera, ki ji kljub naštudirani in navidezno tekoči izvedbi ne moremo pripisati posebnih kreativnih presežkov. To predvsem velja za ansambel solistov. Gostujoča sopranistka Natalia Ushakova je z glasovno neuravnovešeno, v spodnjem in srednjem registru podhranjeno, v višinah pogosto nekontrolirano in vseskozi prenapeto izvedbo, brez dinamičnih odtenkov in občutka za oporne točke in poante parta, formalno obvladala vlogo Salome, ne pa tudi pristne interpretacije. V vlogi Johanaana je nastopil Robert Vrčon; suvereno v srednjih legah, v višjih legah pa precej surovo, odrsko pa dokaj klišejsko. Straussu sta se glasovno zglajeno in z izstopajočo prezenco še najbolj približala Stig Andersen v vlogi Heroda in nekoliko bolj zadržana Vlatka Oršanić kot Herodiada. Pri vokalnem segmentu je z dinamično izvedbo še izstopal kvintet Judov – Andrej Debevec, Rusmir Redžić, Edvard Strah, Matej Vovk in Tomaž Zadnikar. Pod taktirko mojstra Lorisa Voltolinija je predstava kot celota stekla gladko, toda brez prefinjenih izraznih podrobnosti, plastike in dinamičnih valovanj ter potencialne barvitosti v orkestru, kdaj pa kdaj tudi z manjšimi razhajanji in preglaševanjem solistov.
»Prve izvedbe Salome pred 120 leti so navduševale svobodomiselne ljubitelje opere in burile duhove moralistov, minula ljubljanska premiera pa gotovo ne bo povzročila ne prvega ne drugega.«
Pričujočo uprizoritev je po enaki zasnovi kot v Hongkongu postavil mednarodno uveljavljeni latvijski režiser Andrejs Žagars. Najbolj srhljivo zgodbo Nove zaveze o smrti Janeza Krstnika, ki ji je Oscar Wilde z odmikom od moralne srčike zgodbe k izprijeni ljubezenski strasti najstnice Salome imenitno vtisnil pečat dekadence svojega časa, Richard Strauss pa sijajno zložil v glasbeno dramo, je režiser Žagars transponiral v naš čas, iščoč zgolj ohlapne povezave z Bližnjim vzhodom, brez poglabljanja v družbeno ali religijsko ozadje zgodbe. Pri tem pa je spregledal, da mu že sam libreto spričo mantre Johanaana (Janeza Krstnika) o prihodu Mesije, zelo izpostavljenega prizora kvinteta judovskih verskih prepirljivcev, vseprisotne poganske vraževernosti in paranoje Heroda, ki je izhajala iz napetih družbenih okoliščin v Palestini, tega ne dovoli. V komorno reducirani mizansceni (brez blišča, dvorjanov, sužnjev …) in nič kaj razkošni, asketsko čisti in dokaj pusti scenografiji Reinisa Suhanova, ob neinventivni kostumografiji Kristine Pasternake, na odru bolj kot orientalska senzualnost prevladuje srh. Čutiti ga je tudi v edinem liričnem prizoru dela, plesu sedmih tančic, zloslutnem premoru pred dramatičnim razpletom zgodbe, ki ga je zaigrala kar solistka Natalia Ushakova, žal v Wildu povsem tuji puritanski govorici koreografa Kirilla Burova in kostumografinje Pasternake. Richard Strauss je že vedel, zakaj je v tem prizoru vedno zahteval plesalko in nasprotoval plesu pevk! Prve izvedbe Salome pred 120 leti so navduševale svobodomiselne ljubitelje opere in burile duhove moralistov, minula ljubljanska premiera pa gotovo ne bo povzročila ne prvega ne drugega.
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
