Veliki uspeh dirigenta Marka Letonje v Ženevi
Dve desetletji mednarodnih uspehov
21. 05. 2015
Grand Théâtre de Genève slovi po inventivnem opernem in baletnem repertoarju, kakovostnih in smelih uprizoritvah ter zajetni produkciji, tudi do 14 novih opernih in baletnih predstav v sezoni, in najmanj še toliko drugih glasbenih dogodkov. Z najnovejšo uprizoritvijo opere Medeja Luigija Cherubinija kakor da bi se dotaknili ideala operne poustvarjalnosti.
Občinstvo, mediji in stroka ne skoparijo s hvalnicami predstavi. Da je ženevska Medeja res izjemen dogodek, je pokazal huronski aplavz, med katerim je pridružitev vidno ganjenega dirigenta Marka Letonje zanesenim protagonistom na odru dvignila dvorano na noge! Pričujoča produkcija je še eden izmed mednarodno opaženih uspehov Marka Letonje, ki se že več let vrstijo kot po tekočem traku. Impresivni seznam sodelovanja z vodilnimi orkestri na stari celini, v Avstraliji in Novi Zelandiji ter z vrsto uglednih opernih ansamblov se bolj kot ugoden splet okoliščin kaže kot logična posledica mednarodno priznanih dosežkov.
Na tej poti je bil angažma mojstra Letonje za šefa dirigenta Simfoničnega orkestra in Opere v Baslu (leta 2003) zagotovo eden pomembnejših mejnikov, saj so številnim produkcijam v matični ustanovi sledila gostovanja v operah v Ženevi, Rimu, Dresdnu, Milanu, Montpellieru, Berlinu, Strasbourgu, Lizboni, Cagliariju, Stuttgartu, Perthu … V tem obdobju je Marko Letonja ustvaril tudi izjemen posnetek integralnih simfoničnih del Felixa Weintgartnerja, bolj kot skladatelja znanega kot legendarnega dirigenta Dunajskih filharmonikov (1908–1936), za katerega je prejel najvišjo možno oceno strokovne kritike.
Kaj Letonja pomeni na mednarodni operni sceni, lahko razberemo iz zapisa o projektu Wagnerjevega Nibelungovega prstana na odru Nacionalne renske opere v Strasbourgu. Avtor ga zaključi z besedami, da je Letonja »wagnerjanski dirigent, na katerega je treba računati«. V okviru tega projekta je Marko Letonja za izvedbo Somraka bogov prejel veliko nagrado združenja kritikov za glasbo 2011. Zato je bil debi Marka Letonje v Dunajski državni operi leta 2013 nekaj pravzaprav predvidljivega, nekaj, kar se je na njegovi profesionalni poti prej ali slej moralo zgoditi. Imenitna predstavitev dunajskemu občinstvu s Pikovo damo mu je odprla sodelovanje v sledečih sezonah v tej hiši, med drugim tudi v novi produkciji Hoffmannovih pripovedk Jacquesa Offenbacha.
Če se vrnemo k Medeji, ki je »zanetila ogenj v Grand Théâtre de Genève«: brez zadržkov bi pritrdil, da gre za redko simbiozo imenitne glasbene izvedbe in vrhunske, psihološko poglobljene režije. Zamisel o tej uprizoritvi je nastala pri režiserju Christofu Loyu in slavni ameriški sopranistki Jennifer Larmore pred tremi leti. Del njune korespondence – objavljen je v gledališkem listu kot svojevrstni hommage sodelovanju – kaže, kako premišljen je bil pristop k branju dela in razvoju psihološke plati interpretacije dela, ki je stvarna os pričujoče uprizoritve, na katero se navezujejo ostali elementi Loyeve režije, ne nazadnje tudi zelo odzivna glasbena izvedba pod taktirko Marka Letonje.
Prizor iz Medeje
In prav v tem psihološkem kontekstu je videti presežke hotenj po zlitosti obojega, glasbe in dramskega dogajanja. Pri Cherubinijevi Medeji, ki ni opera glamurja, lepih arij in zborov, namenjena zabavi, temveč imanentna stvaritev glasbene tragedije redke tematske in interpretativne teže, je to še posebnega pomena. Žal je deset dni pred premiero Jennifer Larmore, kateri je bila tokratne uprizoritev Medeje bila pisana na kožo, zbolela. Rešitev se je ponudila v kanadski sopranistki Alexandri Deshorties, ki je sprejela enkraten izziv »prostega pada« v praktično že dokončano predstavo in presegla vsa pričakovanja.
Cherubinijeva Medeja (izvajana je bila v italijanski različici Carla Zangarinija brez recitativov) je primer popolne skladnosti dramske in glasbene teksture; od simfonično trdnega glasbenega prologa, v katerem skladatelj opiše dogodke, krajo zlatega runa, pobeg in tavanje Jazona in Medeje, do potovanja argonavtov, ki se konča v Korintu, začenja pa bistvo zgodbe; tragedije, ki se bo v dveh dneh odvila v palači korintskega kralja Kreonta in zaključila v mediteransko žgočem klimaksu poltenosti glasbe, tokrat še z dramatično vizualizacijo režiserja Loya. Samosvoj Loyev ohlapen meščanski pristop k antični tragediji sicer ne kaže velike želje po monumentalnosti ali družbenem kontekstu zgodbe, ki sta pogosto v ospredju inscenacij tega dela. Prav nasprotno, s tem ko izlušči (psihološko) esenco dela, vsadi dramo o Medeji v njo samo!
Vse drugo, tudi osebne civilizacijske razlike med Medejo in Jazonom s korintsko elito vred, so od trenutka, ko se Medeja obnemelim Korintčanom oglasi z mrazečim glasom, le interakcije, kolobarji za kamnom, vrženim v vodo. V tej funkciji je tudi izčiščena mizanscena: brez posebne globine odra, s funkcionalno scenografijo Herberta Murauerja, sestavljeno iz premičnih panojev, ki odpirajo in zapirajo oder ter vseskozi na novo gradijo prostor. Trije kratki alegorični diskurzi, projekcije pokrajine v horizontu odra, diskretno napovejo dominantno vzdušje dogajanj posameznih dejanj.
S premikanjem panojev Loy razgibano modelira prostor in Medejo pelje kakor skozi začaran labirint strasti, ponižanja, zavrženosti in sle po maščevanju, v katerem bo (tem bolj zagnano bo iskala izhod) bližje neizbežni usodi. Z nevsiljivimi sodobnimi oblačili se Murauer kot kostumograf niti ne dotakne stereotipov antičnih kostumov. Tovrstna neobremenjenost predstave pa odpre pot drugačni percepciji dela – od antičnega družinskega konflikta k univerzalnemu vzorcu. K uspehu predstave je zagotovo pomembno prispevala tudi izjemna dramaturgija Ivonne Gebauer in dovršenost telesne izraznosti, ki jo je do podrobnosti izpeljal koreograf Thomas Wilhelm – pa ne le pri protagonistih, temveč tudi pri zboru in statistih, s katerimi so s pogostimi menjavami pozicij na odru in občasnimi zamrznitvami gibanj bili doseženi učinkoviti asociativni prebliski. Ne nazadnje je treba opozoriti še na učinkovito, estetsko čisto luč Reinharda Trauba.
Z akustično odlično mizanscensko postavitvijo solistov in zbora ter neobičajno postavitvijo orkestra na raven avditorija, med odrom in dodatnim ozkim proscenijem, je Cherubinijeva glasba pod taktirko Marka Letonje izzvenela v velikem, trajno napenjajočem se ekspresivnem loku; od rahlo arhaičnega zvena, vendar koncertno čisto zaigrane uverture, kateri je s selektivnimi poudarki dal narativni značaj (podobno kot v predigrah drugega in tretjega dejanja), prek mnogih dovršenih izraznih podrobnosti, žlahtnih liričnih utrinkov, dramaturško fenomenalno zarezanih anticipativnih pavz, ki jih je dosegel z občutkom za dramatski tok celote, soliste in zbor, vseskozi smotrno razvijajoč energije partiture do razbeljenega finala.
V konsistentnem glasbeno-režijskem okviru, ki sta ga zarisala Letonja in Loy, je zablestela Alexandra Deshorties, sopranistka dominantne prezence, izjemne senzibilitete ter velikih vokalnih in igralskih razponov, zmožna ekspresivnih linij in ostrih obratov. Dramatski lok, ki ga je postavila že v prvem dejanju, je v tretjem dejanju vzdignila do pretresljivega notranjega konflikta izdane, prezrte žene in odvržene matere, ki ga po izgubljenem boju za ljubezen nezvestega moža razreši z grozljivim maščevanjem, umorom njunih otrok. Podprta s projekcijo v globini odra, ki je zajela mimiko njenega obraza do najmanjše podrobnosti, je dosegla takšno prepričljivost igre, v kateri meja med Medejo žrtvijo in Medejo zločinko postane komaj zaznavna. Na tej točki predstava doseže tudi svoj absolutni dramatski vrh, spektakularen veristični finale Medejinega zažiga Korintove palače in kaosa pa ji doda le še dokončen okvir.
Ob tem interpretacijskem monolitu nikakor ne gre spregledati kreacij drugih protagonistov; sijajne Sare Mingardo v vlogi Dojilje, izjemnega tenorista Andrea Caréja v vlogi Jazona, baritonista Daniela Okulitcha kot Kreonta, Grazie Doronzio v vlogi Glauke, Alexandra Mileva kot kapitana kolhiške ladje …
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
