Idealna kombinacija
Will Butler: Policy. Merge Records, 2015
02. 04. 2015
Brata Win in Will Butler sta kreativna naveza skupine Arcade Fire. In ker je prvi v skupini najbolj enak med enakimi, si lahko drugi privošči tudi kreativne odvode. Kot je na primer pravkar izdani album Policy.
Ko je Arcade Fire, ameriško-kanadski multiinstrumentalni neodvisni rock kolektiv, pred dobrim letom objavil svoje zadnjo veliko glasbeno delo Reflektor, se mi je ob poslušanju njihove fino stkane poplesujoče godbe in ob branju analitičnih komentarjev priznanih peres utrnila naslednja misel: da razvoj rockovske glasbe v novem tisočletju ni nujno vzajemen z napredkom in razgledanostjo glasbenega novinarstva. Kajti zvokovno drzen, ritmično sunkovit in skladateljsko navdahnjen premik skupine Arcade Fire, katere si nihče od pravovernih rockerjev niti v sanjah ni mogel zamisliti pod lesketajočo se kroglo v diskoteki ali v siju fluorescentnih luči, je malodane presenetil skoraj vse.
Kaj presenetil?! Nekoč najbolj zvesti in goreči privrženci, ki so od leta 2004 in albumov Funeral prek Neon Bible (2007) in daleč najbolj hvaljenega The Suburbs (2010) prisegali na glasbeni opus baročnih anarhistov, so jih čez noč odpisali. Kaplja čez rob je bil glasbeni film Here Comes The Night, ki je poleg naslovnega singla in videospota Reflektor pospremil istoimensko četrto studijsko izdajo skupine. V dobrih 22 minutah si pregovorno disciplinirani Arcade Fire dobesedno dajo duška, razvnamejo celotno prizorišče, do vrelišča dvignejo plesišče. S svojo virtuozno improvizacijo se odrinejo daleč od obale ZDA, pri tem pa ne pozabijo na svoje temeljno glasbeno načelo – soul preigravati s punk rockom – s katerim so (po)ustvarili prepoznaven samosvoj zvok. Uvodni vložek, ko Win Butler »izpraši« Bona Voxa z odra, da slednjemu ne preostane drugega kot globok meditativni (za)vzdih v družbi Bena Stillerja, je tudi simbolično naznanil menjavo na prestolu rockovskih prvokategornikov. Nekakšna poslovilna zabava, na kateri manjka le še Michael Stipe iz R.E.M.
V nasprotju z zimzelenimi strici iz ozadja vzpon in uspeh Wina Butlerja & prijateljev nikakor ni bil samoumeven, kaj šele načrtovan. Skupina Arcade Fire je že na začetku delovanja zavzela trdno stališče, da imajo kot avtorji popoln umetniški, promocijski, oblikovalski in tržni nadzor nad svojim glasbenim delom. Slepo vztrajanje pri tem jim je omogočilo, da dobesedno žanjejo sadove svojega uspeha. Brez posrednikov, šepetalcev, gurujev in trenerjev. In to vse v slepi veri, da so prav oni tisti, ki bodo med zadnjimi stopili v panteon rocka.
Ko je Win Butler na albumu The Suburbs obračunaval s konservativno alternativno srenjo, je prestopil mejo, ki trubadurja ločuje od pridigarja. Kljub velikanski popularnosti skupine, ki jo je kronalo prijateljstvo z Davidom Bowiejem – nesebičnim mentorjem, mecenom in promotorjem današnjih kakovostnih glasb – in njihove featuring skladbe Wake Up, Arcade Fire niso postali rockovske zastavonoše nove generacije. Politično nekorektna, aktivistično angažirana in dostikrat povsem romantična poezija, ki je ponujala slikovito, skoraj avtobiografsko izpoved, je za Arcade Fire vedno predstavljala zgolj smisel njihovega poslanstva.
»Poslušalec dobi občutek, da se je znašel v časovnem stroju, ki se ustavi le občasno. Vsakič na drugem postajališču, s katerega odzvanja glasba iz najbolj pomembnih obdobij ameriške zgodovine rock kantavtorstva.«
To, da so marsikatero nočno bdenje na Occupy zborovanjih po svetu podložili s taborniškim vzdušjem in pesmarico, tako Dylanovo kot tudi Butlerjevo, bolj govori o času, v katerem je skupina ustvarjala in živela. Po Butlerjevih, sicer sila neskromnih besedah: končno življenje pravih rock zvezdnikov. Kar bi lahko med drugimi pomenilo tudi, da sta Neil Young in Bruce Springsteen dva izmed glasbenikov, ki se danes »pulijo« za Butlerjevo pesmarico. A to se zdi (tudi z vidika zlega, škodljivega in privoščljivega seciranja, ki si ga je ob albumu Reflektor privoščil glasbeni kronist v The Washington Postu) tektonski, če hočete tudi zvezdniški premik.
Win Butler je oseba, ki sicer stežka pozablja, a kot sam pravi, je njegova prirojena in ustvarjalna samozavest v teh letih dovolj zrasla, da se v njej razblinijo vsaka tovrstna natolcevanja, ugibanja in interpretacije o njihovem ali njegovem glasbenem izrazu. Kajti ne glede na kolektiven, prijateljski in demokratičen duh znotraj skupine se dobro ve, da je med sebi enakimi posamezniki vedno nekdo tisti, ki je bolj enak od drugih. In to je zagotovo Win.
Vsaj tako se je zdelo do v teh dneh izdanega solističnega prvenca Policy, ki ga podpisuje mlajši od bratov Buttler.
Will se je domislil najboljšega načina, kako se otresti viška manično absorbirane ustvarjalne energije. Ta je z njegovim skladateljskim podpisom v zadnjem letu pospremila različna umetniška dela in kulturne projekte, vrhunec pa doživela z letošnjo nominacijo za oskarja za najboljšo filmsko glasbo – za njegovo delo in sodelovanje pri nastanku glasbene podlage filma Ona, režiserja Spika Jonza.
Potem ko je že požel pohvale in bil deležen odličnih kritik za soundtrack dokumentarnega filma Bronx Obama režiserja Ryana Murdocka, si je Will Butler skiciral podobo svojega solističnega albuma. In ob tem, kot vselej doslej v primeru matične skupine Arcade Fire, ni nič prepuščeno naključju ali samoumevnem (po)teku. Album Policy je bil v celoti posnet v newyorškem Electric Lady Studios. Toda tista zimzelena patina, ki si jo glasbenik hočeš nočeš navleče skozi svoje skladbe, delujoč v prostorih s posebnim zgodovinskim pomenom, ni nič v primerjavi z glasbeno monumentalnostjo, ki jo razdaja Will Butler. Poslušalec dobi občutek, da se je znašel v časovnem stroju, ki se ustavi le občasno. Vsakič na drugem postajališču, s katerega odzvanja glasba iz najbolj pomembnih obdobij ameriške zgodovine rock kantavtorstva. Kot nekakšne referenčne glasbene točke, ki so Butlerju predstavljale oporišče glasbenega odraščanja in današnjega avtorskega izraza, nekje na pol poti med Smokey Robinsonom in Violent Femmes.
A še bolj hudomušno se sliši Butlerjeva razlaga njegovega country funk garažiranja, ki se mu zdi kot srečanje Johna Lennona in Ghostface Killaha. Ob vsej spoštljivosti do tradicije kitarskega kantavtorstva se Will Butler sprehodi skozi sintetično romantiko sedemdesetih let, vešče kombinirajoč svoje neštete glasbene talente. Lahkotnost njegovega skladateljstva je v tem, da popolnoma briše mejo med organskim in neorganskim instrumentarijem.
Zato album Policy zveni kot koherentno in konkretno glasbeno delo, četudi je bil njegov poglavitni namen predstaviti vse odtenke Willove glasbene nadarjenosti in genialnosti. Povsem odkrito spogledovanje in sklicevanje na rock poetiko se morda nekomu dandanes zdi le nostalgičen spomin, zastarelo stanje duha, ki sodi v glasbeno ropotarnico. Toda arhetipsko osvežilni album Policy dokazuje prav nasprotno: poslušalca zaduši z vso svojo pripovedniško neposrednostjo in nadčasno melodičnostjo.
Z enako vnemo in gorečnostjo, kot se je Reflektor znašel na »plitvem« plesišču, se Willov hiperaktivni in hiperproduktivni ustvarjalni zanos poskuša ozemljiti in umiriti z globino poetskega izraza, ki ga album Policy prinaša. Z vsako posamično skladbo (Take My Side, Witness, Anna, Son Of God …) se to sliši bolj antologijsko od zgodovine same. Kar pomeni, da ni nujno, da se zvezdništvo in nadarjenost izključujeta. V rock glasbi zagotovo ne.
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
