Rušenje novih gradenj
Einstürzende Neubauten: Lament. Kino Šiška, 27. 11. 2014 ob 21.00
26. 11. 2014
V zgodovini popularne glasbe je težko najti skupino, katere ime je bilo deležno toliko različnih interpretacij, kot je to v primeru Einstürzende Neubauten.
Prav tako se je od nekdaj zdelo, da je bila izgovarjava teh dveh besednih skovank le v domeni nemško govorečih glasbenih poznavalcev in gorečih privržencev skupine, kar ni pomenilo, da smo bili ostali prikrajšanih za njihove umetniške dosežke. Slednji so na prelomu sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja predstavljali dobeseden prelom v dotedanji percepciji nekonvencionalne in alternativne glasbe.
To se nanaša predvsem na obdobje zgodnjih sedemdesetih let, v katerem so nemške skupine in glasbeniki radikalizirali svoj odnos do (takratnih) anglo-ameriških žanrskih smernic v rock in pop glasbi. V nasprotju s kolegi sodobniki iz nenemško govorečih glasbenih sredin, ki so v tistem času odkrito nasprotovala uveljavljeni miselnosti esteblišmenta, so se v Zahodni Nemčiji ukvarjali predvsem z vprašanji lastne zgodovine. Povojno obdobje izgradnje trdnih temeljev družbe ni puščalo prostora za rojevanje avtentične nove nemške kulture, kar je bilo najbolj opazno in slišno pri sami glasbi, ki je bila, vse do pojava kraut rocka in industrijske godbe, posnemovalne narave in je kot takšna črpala ideje iz širokega spektra fonotečnih zbirk in radijskih postaj, ki so odmevale iz ameriških in britanskih baz.
V nasprotju s tedanjimi pionirji nemške avtorske popularne glasbe, kot so skupine Can, Faust, Kraftwerk, Neu!, ki so svoj izraz osmislili kot simbiozo neodtujljivih delov godbe, koncepta in imidža, so Einstürzende Neubauten konkretizirali postpunk kot poglaviten glasbeni element svojega delovanja. Sintagma »naredi si sam« poprej ni imela takih ustvarjalnih razsežnosti niti tako globoke ter globokoumne pomembnosti za glasbeni navdih. Četudi danes z novimi tehnologijami digitalnega reproduciranja zvoka poskušajo izbrisati vse analogne sledi boljše glasbene preteklosti, je popolnoma nevprašljiv vpliv, ki ga je za sabo pustila skupina s svojo diskografijo in koncertnimi nastopi.
Steklo, mešalka za beton, verige …
Skupino Einstürzende Neubauten sta leta 1979 ustanovila Blixa Bargeld (s pravim imenom Christian Emmerich) in N. U. Unruh (Andrew Chudy), oprta na postulate takratnega novovalovskega umetniško dadaističnega gibanja v Zahodnem Berlinu. Njuno definiranje glasbe kot višjega poslanstva je že v samem začetku temeljilo na zvokovnem vizionarstvu Johna Cagea in futurističnem manifestu Luigija Russola L'arte dei Rumori (Umetnost hrupa). Na sledi Cageovega aksioma, da je vsak zvok muzikalen, so Einstürzende Neubauten začeli ustvarjati glasbo kot zaporedje zvokov, ki obdajajo in oddajajo urbanizirano okolje. To je pomenilo nujno radikalizacijo v glasbeni percepciji, pri kateri je vsak fizično otipljiv element postal nosilec zvoka. Steklo, mešalka za beton, pnevmatska vrtalka, verige, kladiva, staro železo – so le nekateri instrumenti, ki so jim Einstürzende Neubauten ne le spremenili namenskost, temveč so jih skozi skladateljski eksperiment povzdignili v samosvoj glasbeni izraz.
»Glasbeno vizionarstvo skupine bi lahko najkrajše opisali kot simbiozo progresivnih tehnik v aranžiranju skladb in (r)evolucijskega načina uporabe priročnega instrumentarija.«
Do skrajnih meja bolečine
Kontroverznost tovrstnega glasbenega početja najbolje opisuje dogodek ob izidu njihovega prvega singla »Für den Untergang«, ko se je čisto naključno (ali pa tudi ne) do temeljev porušila stavba Nemškega kongresnega centra, ki jo je v podtalnem družbeno-umetniškem vrenju (po)spremila Blixova filozofsko-umetniška misel, da destrukcija v osnovi ni nekaj negativnega, ker je najprej treba porušiti, da bi se zgradilo nekaj novega. To novo je v prenesenem pomenu besede pomenil prvi album skupine z naslovom Kollaps (1981), v katerem so se prepletale kitarske prvine postpunka in apokaliptične razsežnosti industrijskega hrupa, ki jim je kljuboval Blixov vokal, katerega ekspresionističen prizvok je pripeljan do skrajnjih meja bolečine. Toda v območju tako močno izražene ekstremne telesnosti ni bilo nič primerljivega z ritmom, ki so ga Einstürzende Neubauten pridobili iz Bargeldovega ozvočenega prsnega koša, po katerem so »tolkli« vsi člani skupine.
Vse do izida albuma Halber Mensch (1985) je bila skupina Einstürzende Neubauten dobro varovana industrijska skrivnost, ki je svojo kultno pozicijo na berlinski in nemški sceni zgradila na celi vrsti neponovljivih koncertnih nastopov. Med njimi izstopa performans Koncert za glasove in stroje v Londonskem inštitutu za sodobno umetnost iz leta 1984. S posegom ravnatelja objekta, ki je izklopil električno napajanje v stavbi, je koncert bil (ne)pričakovano prekinjen. Razlog: fizično obdelovanje (beri: muziciranje) obstoječega inventarja na odru.
Člani nemške umetniške reprezentance
Koncerti, vedno na robu ekscesa, so postali njihova stalnica, toda prej omenjeni album Halber Mensch je bil najbolj zaslužen za širšo promocijo skupine. Načrtovana »mehkoba« v zvoku in sliki, ki se osredotoča na Blixove lirično-pevske izbruhe in se spogleduje z glasbenim parafraziranjem a capella, dodatno angažiranje Adriana Sherwooda za potrebe remiksov in obdelava skladbe »Sand«, ki jo v izvirniku podpisuje Lee Hazlewood, so bili zadostni razlogi, da se njihova zvočna »razgradnja novogradnje« prebije iz berlinskih in nemških logov.
V tem diskografsko-koncertnem špalirju, ki ga niso mogli spregledati ne alternativni ne uradni, mainstream mediji, so Einstürzende Neubauten (po)rušili ustaljene norme glasbene indoktrinacije. Kot krona njihovega umetnostnega malikovanja so Einstürzende Neubauten nastopili na Expo 86 v Vancouvru. Bili so del nemške umetniške reprezentance, ki jo je podpiral in sponzoriral Goethe Institut. To je bil tudi čas, ko je pospešena kolaboracija med Blixo Bargeldom in Nickom Cavom & Co. iz dobro znanih »berlinskih underground zgodb« porodila skupino The Bad Seeds. Toda to je neka druga zgodba, ki sicer dodatno povzdiguje lik in delo frontmana skupine Einstürzende Neubauten, a vsebuje le malo stičnih točk s kontinuirano razgradnjo zvoka.
Poklon velikanom raziskovanja zvoka
Leta 1987 so Einstürzende Neubauten izdali svoj najbolj »viden« album v dotedanji glasbeni karieri. Fünf auf der nach oben offenen Richterskala je bil posnet v angleškem jeziku in prepleten z neštetimi godalnimi orkestracijami. Prinesel je bolj umirjeno zvočno podobo in nadrealistično (p)obarvane postindustrijske pejsaže, ki so odsevali vso absurdnost nove tehnološke dobe in v svojem nihilističnem podtonu opozarjali na nepretrgano vez s preteklostjo in tradicijo. Kot da bi Blixa & Co., malo za šalo, malo pa zares, potegnili transverzalo Erik Satie–Luigi Russolo–Karlheinz Stockhausen–Einstürzende Neubauten. A to je bil bolj poklon velikanom in pionirjem raziskovanja zvoka, ki so, četudi skozi celotno zgodovino popularne glasbe bolj ali manj preslišani in zamolčani, vendar bili najbolj pomembni vzorniki za Blixo & Co.
Konec osemdesetih in začetek devetdesetih let je za Einstürzende Neubauten pomenil rahlo ustvarjalno stagnacijo, ki jo najbolj opravičuje Blixov pospešeni angažma v skupini The Bad Seeds. V all stars ekipi glasbenikov, ki se je zgrinjala okrog Nicka Cava, je Bargeld od začetka imel posebno mesto. Ob vsem spoštovanju do preostalega članstva je treba povedati, da je bil Blixa drugi človek skupine. To ne pomeni, da je njegov glasbeni pečat ostajal v bledi senci Cava, temveč in zgolj, da je bil svojemu dolgoletnemu prijatelju in glasbenemu sotrpinu popolnoma enakovreden. To je bil tudi čas, ko so se Einstürzende Neubauten poglabljali v skrivnosti celuloidnega traku, in čas, ko so svojo ustvarjalnost usmerjali v skladanje glasb za gledališče (Die Hamletmaschine) in opero (Faustmusik).
Nostalgiki? Nikoli!
Leta 1993 so Einstürzende Neubauten (v premoru Blixovega angažmaja pri The Bad Seeds) objavili svoj prvi pravi konceptualen album v dotedanji glasbeni karieri. Tabula Rasa se je osredotočal na združitev Nemčije po padcu berlinskega zidu. Tisto, kar je bilo sila nenavadno, a hkrati še kako pomembno za prihodnost njihovega delovanja, je dejstvo, da so s tem albumom ustvarili najvišjo stopnjo globalne prepoznavnosti. Nekateri kronisti so album razglasili za njihovo najboljše glasbeno delo. Toda tej evforično tlakovani kolektivni evforiji kritikov sta sledili epohalni studijski deli Ende Neu in Silence Is Sexy, ki sta še kako dokazovali, da so Einstürzende Neubauten pripravljeni na izzive novega tisočletja. Tisti, ki so zvok odkrili v vsej njegovi velikosti, širini in globini, se niso priklonili »čudežnemu« svetu visoke glasbene tehnologije in računalniško pogojeni programski tehniki skladanja.
Glasbeno vizionarstvo skupine bi lahko najkrajše opisali kot simbiozo progresivnih tehnik v aranžiranju skladb in (r)evolucijskega načina uporabe priročnega instrumentarija. Einstürzende Neubauten niso bili nikoli nostalgiki, ki bi favorizirali kakšen svoj poseben odlomek v sila impozantni diskografiji. Tudi zadnje veliko glasbeno delo – album Lament, je vsebinsko zasidrano v spomin na prvo svetovno vojno, a je po svoji formi uporabe moteta (korsko petje v renesansi) še kako navdahnjeno s kompleksnostjo glasbenega futurizma.
In četudi se morda danes zdi, da je rekonstrukcija zamenjala ustvarjalno ost destrukcije v zvoku, bodite prepričani, da pomen imena Einstürzende Neubauten ostaja kljub letom popolnoma enak.
Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
