Charli XCX, ena redkih pevk, ki je sposobna popu reči – pop
Pop za odrasle in dorasle

In to gibanja, ki ga marsikateri glasbeni novinar – zaradi boljše orientacije v nasičenem arhipelagu glasbenih in drugih žanrov – imenuje pussy power. In pri tem ne gre za nikakršen odvod pohujšljive tematike za odrasle, ki straši iz vsakega dobro ali slabo obloženega kioska, optično pogojenega televizijskega sprejemnika in sumljivo poimenovanih spletnih naslovov. Ne, pussy power je nekakšen kronološki naslednik nekoč zelo razpršenega in z aktivizmom prežetega glasbenega sloga riot grrrl, ki je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja vzniknil na pogorišču kitarskega popa, hard cora in pop punka.
Globoko osredotočen na definiranje feminističnih pozicij v novem tisočletju, vselej naravnan na borbo in ozaveščanje glede enakosti med spoloma ter zaverovan v to, da glasbenice še kako obvladajo celoten analogni instrumentarij rocka in popa, katerega namenskost se je na veke vekov bolj povezovala z moško glasbeno populacijo, se je riot grrrl v novem tisočletju porazgubil ali pa je slišal na ime Katy Perry.
Vmesna marketinška vaba za dekleta, ki so prerasla junaške dogodivščine svojih vzornic iz razvpite in globalno popularne animirane franšize Winx Club, a so jo novinarji (predvsem mainstreamovskih medijev) poimenovali girl power, je zaobjela vse, kar je dišalo po nakladnih presežkih – od Britney Spears do dandanes razvpite turbofikacije popularnih glasbenih viž z Balkana. Toda to izprijeno ozko glasbeno grlo je vselej prinašalo več škode kot koristi znotraj popularne kulture, držeč se preprostega seksističnega načela, da manj oblačil na telesih glasbenic pomeni večjo komercialno uspešnost. Vse do pojave Lady Gaga, ki je temu testosteronskem poželenju podala meseno in miselno zaušnico, uspevajoč »lahkih not naokrog« spregovoriti o vseh aktualnih družbenopolitičnih problemih, ki zadevajo slehernega posameznika – od Atlante do Šanghaja.
V takšnem moralno oporečnem razsulu, ko se zdi, da bomo primorani s sabo v kibernetično časovno kapsulo vzeti vse rigidne puristične zapovedi, ki naj bi nam rešile dušo pred gospodarsko apokalipso kozmičnih razsežnosti, se je znašla tudi Charli XCX, ki, kot pravi, glasbo (po)doživlja skozi vidno polje različnih barvnih odtenkov. Kombinacija teh ji omogoča, da svojo glasbeno izraznost predstavi v neštetih, med seboj izključujočih se različicah, ostro zavračajoč vsako uporabo sive in njenih odtenkov.
To nikakor ne pomeni, da je njen sodoben pop izraz le razvedrilno mavričen, lahko prebavljiv ali namenjen dekliškem razkazovanju najstniške (pre)moči. Je pa res, da s svojo pojavnostjo zunaj službenih okvirov, s celo nanizanko kontroverznih izjav in spontano svobodomiselnih akcij v javnosti Charli XCX zbuja pozornost enako, kot so to nekoč počeli otoški punkerji, predvsem tisti bližje opusu skupine The Clash kot njihovem antipodu, skupini Sex Pistols.
Slednji so sicer bili in ostali nerealizirana želja Charlijevega očeta, ki je svojo finančno uspešno firmo za sitotisk zamenjal za nočni klub v londonskem predmestju Bishop's Stortford, kjer se je Charli XCX rodila in odraščala. To zgodnje obdobje je otoška pevka škotsko-ugandskih korenin v svojih intervjujih opisovala kot umirjeno življenje, omotano v vato, katerega brezskrbnost je pretresal le njen oče s svojimi glasnimi punkerskimi idoli. V klubu in zunaj njega.
In kot se to po navadi (z)godi v odnosih očetov in hčerk, si je tudi rosno mlada Charli poiskala diametralno nasprotno glasbeno oporišče v delih že omenjenih Lady Gage, Britney Spears in Spice Girls, kljubujoč očetovem glasbenem okusu.
Toda ne glede na izide teh glasbenih dvobojev, ki so okupirali in rekrutirali celotno družino ter očetove uslužbence v klubu, je Charli XCX v trenutku, ko je šlo v njeni glasbeni karieri hudičevo zares, našla največjo oporo prav v svojem očetu. Če že ni uspel angažirati Sex Pistolse, da v enem od svojih reunionov nastopijo v spalnem predmestju Stortford, je vzgojil in obvaroval pevko, ki na samosvoj način poje v njihovem, punkerskem slogu. Slednji vključuje tudi enostavno navadna oblačila dekleta iz soseske, ki po ničemer ne odstopa od svojih vrstnic in prav tako z ničimer ne kaže, da bi bila pevka, ki danes z lahkoto dosega milijonsko naklado, ko na svoji zadnji diskografski uspešnici Sucker v skladbi Break The Rules prepeva ultimativne verze generacije Y: »I don't wanna go to school, I just wanna break the rules.«

Toda ni vse šlo tako gladko, kot se danes zdi ali sliši. Še preden je Charli XCX povila svoj prvenec True Romance, je bila pod diktatorskim drobnogledom okorelih založniških mogotcev, ki niso poskušali le kreirati njena glasbena stališča, temveč so, vodeni s komercialno logiko »manj je več«, poskušali uniformirati njeno vizualno podobo. Vse z namenom, da še enkrat postavijo puristična glasbena načela, po katerih pomanjkljivo oblečena dekleta niso zmožna opolzkih in dvoumnih erotiziranih besedil.
A na srečo se je za Charli XCX v tem sila pomembnem trenutku glasbene kariere zgodil nastop na znameniti SXSW glasbeni konferenci, ki za zahodno glasbeno poloblo v aktualnem glasbenem času pomeni največ. Gre za shod neodvisnega založništva in njemu pripadajočih medijev, ki so s svojim analitičnim altruizmom sposobni prepoznati trenutno in prihajajočo kakovost. Charli XCX je v svojem nabrušeno nabritem »karirastem« slogu pobrala pohvale vseh prisotnih, ki so se strinjali, da je le na takšen, neprilagodljivo jezikav način mogoče reči popu pop.
Kajti tudi takrat, ko Charli XCX v svojih skladbah banalizira pojmovanje najstniške ljubezni, grobo diskreditira mačizem svojih moških vrstnikov ali le opisuje svoj nočni sprehod po londonskih klubskih luknjah, se njen glasbeni slog in pevska drža še kako razlikujeta od vseh ostalih v tovrstni glasbeni kategoriji. Gre za neoklasičen pop izraz, ki je v slogu zadnje medicinsko pogojene klasifikacije in zgodbe o indigo otrocih sposoben vase posrkati vse, kar se avtorici zdi zanimivo in uporabno – od funka do punka, od auto tune softverov do električnih kitar. Posrkati, predrugačiti in preigrati, zavedajoč se, da je tisto najbolj izvirno v njeni glasbi melodično-ritmično okostje, ki ga avtorica sklada v redkih trenutkih samote na svojem mobilnem telefonu. Samozavestno, drzno, izzivalno …
Zato ne preseneča dejstvo, da so se na listi tistih glasbenikov, ki bi s Charli XCX sodelovali na takšen ali drugačen način, znašla imena, kot so: Iggy Azeale, Rihanna, Gwen Stefani, Lorde. Nekatera od teh bi odkupila le njene verze, druga bi zapela z njo v duetu, tretja pa bi mlado Angležinjo gostila v celoti, pa naj gre za glasbene kulise filmskih blockbusterjev ali avtorska diskografska dela.
Četudi se zdi, da nekatere glasbene prvokategornice niso ravno razumele lirično plat njenega aktualnega albuma Sucker, je Charli XCX tako izzivalno neposredna in naravnost občudujoča, da jim ne gre zameriti obsedenosti z njo.
****************
Charli XCX: SUCKER
Asylum Records, 2014
Pogledi, let. 6, št. 1, 14. januar 2015