Mark Lanegan je nedavno izdal album, naslovljen Phantom Radio
Temni angel usode
13. 01. 2015
Eno od nesporno velikih, lahko bi tudi rekli zadnjih imen, ki vešče krmarijo skozi tradicionalno in sodobno moč glasbenega rockovskega izražanja, je vsekakor Mark Lanegan, ki je nedavno izdal album, naslovljen Phantom Radio.
Ko se analitiki, arhivarji in biografi novejše rockovske zgodovine zmrdujejo nad novodobnim pomanjkanjem poetičnosti in melodičnosti popularne glasbe, nemalokrat nostalgično obujajo zadnje veliko rockovsko gibanje, grunge. Včasih se zdi, da v takšnem obravnavanju popularne glasbe vedno obstaja nevarnost pristranskosti, ki je soodvisna od simpatij do dveh nespornih glasbenih veličin tega »preteklega« glasbenega obdobja – skupin Nirvana in Pearl Jam. Preteklega v narekovajih zato, ker so že dolgo pred tem, ko so se v medijih prvič pojavile grungeevske besedne zveze, ki niso več pomenile le volnene jope gozdarjev iz seattelskega hribovja, še kako bili dejavni glasbeniki in glasbene skupine, ki so pomembno vplivali na tisti zvok, ki sta ga potem v medijsko razvpitem obsegu širili že omenjeni Nirvana in Pearl Jam. Pa tudi zato, ker so taisti glasbeniki in glasbene skupine s svojim altruističnim udejstvovanjem neprekinjeno nosili slavo rockovskega izraza brez kakršnegakoli sklicevanja na žanrsko predalčkanje, glamur glasbenih nagrad ali hlastanja za visokimi nakladami prodanih nosilcev zvoka.
Nekateri to slavo prenašajo na nove rockovske rodove tudi danes. To počno posamično ali skupinsko, v visoki tehnološki resoluciji novodobnih simbiotičnih prijemov ali primarno, na tisti prvinski, ogoleli način podoživljanja bluesa in rocka v vsej njuni poetski širini. Eno zadnjih velikih imen, ki vešče krmarijo skozi tradicionalno in sodobno moč glasbenega rockovskega izražanja, je vsekakor Mark Lanegan. Danes kot solistični jezdec skozi čustveno prerijo svojega bujnega podoživljanja slehernega dneva, nekoč kot frontman kultnih grungeevskih pionirjev, skupine Screaming Trees.
KAOTIČNA DUŠA – NEUSAHLJIVI VIR NAVDIHA
Pionirstvo skupine je mišljeno le pogojno, kajti ko je skupina Screaming Trees leta 1986 objavila prvenec, mini album Clairvoyance, o grungeu kot glasbenem žanru, ki bo skrajnji ameriški zahod, višinski del Kalifornije, epicenter Microsofta in Nintenda, povzdignil na rockovski olimp, ni bilo ne duha ne sluha. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je celotna ameriška popularna rockovska glasba doživljala podtalno preobrazbo, ki so jo povzročili »širokopasovni« premiki neodvisnega glasbenega založništva. Tako se je nekje na pol poti med zapuščino punka in ameriškega hard cora pojavila cela plejada glasbenih izvajalcev, ki so svojo bridko, ostro, hrupno in nemalokrat agresivno godbo uspešno umirili v globinah tradicionalne kitarske glasbe, ki je bila najbližje izraznosti folka, bluesa in rocka.
To je bilo tudi glasbeno obdobje, ki se ga marsikateri kronist in soudeleženec spominja kot najbolj zamolčan del rockovske zgodovine. Daleč od sija in blišča stadionskih reflektorjev, ki so skozi medijski pomp žanr rocka reflektirali na zastarel način, so vznikala nova glasbena imena, katerih drznost v izvedbi, altruizem v klubskem povezovanju in družbenopolitična ozaveščenost so bili sorazmerni s spoštljivostjo in, lahko bi temu rekli, naklonjenostjo do glasbene tradicije rocka.
»S takšno strastjo živeti življenje na odru in za njim, ko bežne luči, ki osvetljujejo vse brazde Laneganovega obraza, ugasnejo, je dokaz trdoživosti, ki jo premorejo le redko kateri današnji nosilci rockovske izraznosti.«
V takšnem obdobju skupina Screaming Trees objavi dva velika albuma – Even If And Especially When (1987) in Buzz Factory (1989), ki sta spremenila krajino takratnega razumevanja in dojemanja psihedeličnega garažnega rocka. V svojem brezkompromisnem glasbenem slogu, ki tako v zvočnem kot tudi liričnem smislu predstavlja redkost na takratni glasbeni sceni, so Screaming Trees skupina, ki ji glasbeni kritiki in poznavalci napovedujejo pestro diskografsko prihodnost in uspešnost. A pod enim pogojem: popolnim nadzorom Laneganove duševne kaotičnosti. Slednja je neusahljiv vir glasbenih idej, ustvarjalnega zagona in poetičnega vrtinca, a hkrati – posebno v času Laneganove odvisnosti od alkohola in narkotikov – največja ovira skupinskemu uspehu.
Toda v trenutku, ko skupina Screaming Trees prestopi rubikon visokonakladnega založništva in v entuziastičnem navalu seattelske rockovske scene čez noč podpiše pogodbo z založbo Epic, se zdi Markova odvisnost najmanjše zlo na poti k pričakovanemu uspehu.
Scenosled albumov Uncle Anesthesia (1991), Sweet Oblivion (1992) in Dust (1996) je globoko začrtal brazde takrat že razvpitega in globalno prepoznavnega grungea, četudi so bili Screaming Trees s svojim poglabljanjem v zapuščino psihedelije in folka najdlje od vseh iz emtivijevskega zvezdniškega kroga.
Iz tistega časa odmeva tudi primerjalna ugotovitev, ki so jo lansirala najbolj ostra peresa glasbenega novinarstva. Slednja pravi, da je morda hudičevo res, da je Nirvana najbolj pomembno rockovsko ime na prelomu osemdesetih in devetdesetih; Pearl Jam so morda res najbolj popularni; ampak Screaming Trees imajo najboljšega pevca, čigar izraznost rockovskega baritona presega vse klubske beznice zahodne ameriške obale. Morda res, a še vedno premalo za obstoječe skupinsko udejstvovanje, ki ga bodo Screaming Trees sporazumno zaključili leta 2000.
KOT NICK CAVE V NAJBOLJŠIH LETIH
Vse ostalo, kar sledi, je Mark Lanegan v neštetih glasbenih reinkarnacijah in različicah, od katerih so najbolj všečne solistične studijske ekshibicije. Doslej jih je Lanegan nanizal devet, z nujnim poudarkom, da njegovi prvi solistični albumi – The Winding Sheet (1990), Whiskey for the Holy Ghost (1994), Scraps at Midnight (1998), I'll Take Care of You (1999) – datirajo še v čas aktivnega delovanja skupine Screaming Trees.
Prelomni album njegove solistične glasbene kariere je vsekakor album Blues Funeral iz leta 2012. Psihoblues, kakor smo novinarji najlažje ali najkrajše poskušali opisati vse globine Laneganove duhovne izraznosti, je tudi najbolj priročen opis tega pogojno rečeno pogrebnega rockovskega tihožitja. Lanegan kot temni angel usode, ki se še kako drži zdavnaj osmišljene ugotovitve o slehernem življenju posameznika, ki nikoli ni tako veliko ali globoko, da ne bi šlo v eno steklenico. Steklenico, v kateri se lahko potopijo leta in leta jezdenja skozi zlomljena srca, ali steklenico, ki bo na naslednjo obalo prinesla sledi avtorjevega introvertiranega sveta, kljubujočega lastni zmedenosti čustev in misli. Živeti s takšno strastjo življenje na odru in za njim, ko bežne luči, ki osvetljujejo vse brazde Laneganovega obraza, ugasnejo, je dokaz trdoživosti, ki jo premorejo le redkokateri današnji nosilci rockovske izraznosti. Morda je eden izmed njih tudi Nick Cave.
Toda če je Cave danes na najboljši poti, da postane Leonard Cohen alternativnih vzvodov v popularni glasbi, potemtakem je Mark Lanegan več kot Nick Cave iz tistih prejšnjih časov razuzdanih rojstnodnevnih zabav in tistih najboljših letin, ki so bile posejane s slabimi semeni. To vedo tudi tisti, ki so se kadar koli »dotaknili« temnega angela z namenom, da jih njegova bližina navdihne.
ARHETIPSKI ZVOK KULTNEGA
In sodeč po tako dolgem premoru v lastni solistični karieri – pred tem je Lanegan izdal albuma Field Songs (2001) in Bubblegum (2004) –, je bilo takšnih veliko. Album Blues Funeral seveda vleče rdečo nit iz skupinskih blues sessions gostovanj ali dopolnilnih kolaboracij – od Josha Homma, Isobel Campbell in Soulsavers pa vse do Grega Dullia in Unkle. Zato je bil morda upravičen strah, da bomo po izidu naslednika iz lanskega leta, albuma Imitations, in ljubljanskem gostovanju kot poslušalci dlje časa ostali brez novih posnetkov. A nas je Mark Lanegan to jesen pomiril z morda najbolj nekonvencionalnim albumom v svoji več kot tridesetletni glasbeni karieri.
Najprej je z virtuoznim spremljevalnim Bandom objavil omejeno izdajo minialbuma No Bells On Sunday (le 15.000 kopij), temu pa je jeseni sledil še studijski celovečerec Phantom Radio. Okostje albuma Phantom Radio je uspel ustvariti na mobilni aplikaciji Funk Box, ki je (med drugim) sposobna poustvariti arhetipski zvok kultnega Rolanda 808. Lirično globoko zasidran v klavstrofobičnost vsakega od prihodnjih dni, je Mark Lanegan vnovič pokazal in dokazal, da je skladateljska enostavnost in preprostost melodičnih transformacij, ki bodo še dolgo krojile blues rock prihodnjih generacij, odvisna le od človeškega faktorja. Od karizmatičnega umetnika, ki nenehno hodi po robu, vselej dovolj zavesten, da si s sposobnostjo svoje prirojene intuicije to pot tudi spesni.
Pogledi, let. 5, št. 23-24, 10. december 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
