Róisín Murphy na festivalu Flow
Irska vrtnica
19. 06. 2015
Po osmih letih diskografskega posta se je v osrčje glasbenega dogajanja z novim albumom Hairless Toys vrnila Róisín Murphy.
Toda ta suhoparna novička zagotovo ne predrami nobenega resnega poznavalca in spremljevalca njenega glasbenega opusa. Róisín Murphy je bila in ostaja – tudi takrat, ko ni aktivno udeležena v glasbenem prerivanju na sceni – posebna dimenzija pop glasbe. Pop dimenzija zase. Upal bi se celo trditi, da je gospodična Murphy s svojo soudeležbo v skupini Moloko kot tudi na svoji solistični glasbeni poti rekla popu – pop.
Ko sta v prvi polovici devetdesetih let irska vrtnica Murphy in njen takratni življenjski in glasbeni sopotnik Mark Brydon ustoličila Moloko, gospodična Róisín ni imela niti nominalne niti optimalne glasbene izobrazbe. V nasprotju z Brydonom, ki se je utrjeval kot producent, kitarist in basist v zadnjem stadiju Cabaret Voltaire in predzadnjem koncertnem zbiranju okrog Boy Georgea, je Róisín Murphy osvajala s svojo neukrotljivo ležernostjo in jezikavim pogumom bodoče alterpop zvezdnice, ki dobro ve, kam pluje njena ladja. Za vse nevarne čeri in plitvine na tej poti je (po)skrbel Brydon.
Njun prvenec iz leta 1995, Do You Like My Tight Sweater? je treščil v kipeči kotliček takratnega britpopa, ki je v svojem osvajalnem zaletu predstavljal predvsem fantovsko merjenje moči znotraj otoškega glasbeno popularnega izraza. To, da sta Murphy in Brydon že s prvencem skočila na britpopovski vrtiljak (skupina Moloko je nastopala kot predskupina razvpitih Pulp), govori predvsem o njihovi zvočno-lirični izraznosti ter lokalpatriotski sheffieldski navezavi.
»Róisín nas s Hairless Toys zaniha v medprostor, ki mu le izostreno uho lahko določa žanrsko posebnost v izhodišču.«
V nasprotju s takratnimi »perjanicami« otoške plesne kulture, ki so se oplajale in napajale na bristolskem prvem valu trip hopa (Massive Attack, Portishead), so se Moloko zavestno podali v lahkotnejše viže, ki jih je odrejala pronicljiva, a vselej inteligentna in humorna lirika. Analitična ugotovitev tistih prelomnih devetdesetih, da nihče na britanski glasbeni sceni nima takšnega smisla za humor kot duet Moloko, je držala bolj kot pribita! Album Do You Like My Tight Sweater? je prekipeval od energetske sinergije svojih avtorjev, ki niti na odru niti za njim nista skrivala, da se v njunih življenjih cedita med in mleko (ne nazadnje, tudi ime skupine Moloko prihaja od ruske besede za mleko). Je pa res, da je bilo v tako koherentnem diskografskem izdelku težko izločiti posamični ali potencialni hit, ki bi Moloko transplantiral s koncertnih odrov v pretočne glasbene medije tistega časa: radio in televizijo.
Zato je drugi album skupine Moloko ne le razbil pregovorne težavnostne stopnje drugih studijskih izdaj, temveč je hitro in učinkovito zacementiral njihov status ultimativne pop atrakcije. I Am Not A Doctor, ki je preplaval vse zračne in vodne poti na valovih antologijskega hit singla Sing It Back, je bil tistega leta 1998 uvrščen na neštete lestvice najboljše diskografske letine. In ko je še DJ Boris Dlugosch skozi svojo mešalno mizo spustil omenjeni hit, je bilo vse nared za klubsko ekspanzijo skupine Moloko oziroma, če smo bolj natančni, njene prve violine – Róisín Murphy.
V medijih je završalo kot že dolgo ne in irska vrtnica se je čez noč znašla v osrčju najbolj pomembnih imen pop industrije, ki, kot smo že ugotovili, dobro ve, kam pluje njena ladja. Ni ga bilo glasbenega okna v širni svet, ki se ni dotaknil njene avre, in Róisín Murphy je postala ikona za modo, vizualno naracijo, družbenopolitično ozaveščenost, predvsem pa za glasbeno načitanost. Slednja je v vseh teh letih presegla življenjsko-umetniško simbiozo z Markom Brydonom, ki je v širšem koncertnem sklicu projekta Moloko ostajal v senci svoje srčno bojevite sopotnice. Tretji album Things To Make And Do je bil rezultat premočrtne poti skupine Moloko in Róisín Murphy proti glasbenem Olimpu, labodji spev nakopičenega zvočno-liričnega antagonizma med funkom in discom, ki ga je še posebej odrejala (z)možnost oziroma produkcijsko-aranžerska kompatibilnost njihovih skladb in dovzetnost za elektronske trende. To je album, ki ga bo večina glasbenih poznavalcev in analitikov brez zadržkov uvrstila med najboljše pop albume desetletja, a je tudi več kot to, kajti Róisín Murphy se je znašla v vrtincu novodobnih plesnih trendov kot pevka, ki na zelo subtilen in sofisticiran način balansira in sprošča togost tehnološko pogojenih plesišč. Zato ne preseneča dejstvo, da je studijsko zakoličene skladbe albuma Things To Make And Do dopolnil tudi remiksan bonus v obliki albuma, ki je bolj kot izvirni album odseval duh novega stoletja tako za Moloko kot tudi za Róisín Murphy.
Tri leta zatem je skupina Moloko razpadla ob izidu albuma Statues, ki ga je produciral Mark Brydon in na katerem je Róisín Murphy med drugim prepevala skladbo Forever More, ki je postala sinonim konca njune skupinske življenjske in ustvarjalne poti. Četudi so album Status koncertno promovirali v maratonski osemnajstmesečni turneji, ki je skupini Moloko prinesla status glavnih zvezd večine evropskih in ostalih poletnih festivalov, ni več bilo prepotrebnih sinergij za njihovo drugo skupno pomlad. Razburkano emocionalno potovanje je bilo krivo, da so člani skupine Moloko pregoreli. Posebno je to veljalo za Róisín, ki je s svojo rahločutno izvedbo in petjem na robu živčnega zloma delovala, kot da se bo v vsakem trenutku zlomila. Da pa njen »lom valov« ni postal del osebne katastrofe, so poskrbeli spremljajoči »navigatorji« klubske glasbene scene, ki so do Róisín Murphy gojili posebne simpatije. In ni šlo le za banalno intenzivno preigravanje in moduliranje (remiksanje) skladb Moloko za plesne navdušence, temveč za širjenje spoznanja, da je Róisín Murphy povezovalni člen med subverzivnim pop izrazom in novodobno kulturo plesa.
Zato je njen solistični debi Ruby Blue iz leta 2005 marsikaterega poslušalca presenetil. Róisín Murphy je bila še vedno pod vplivom svoje glasbene kariere v Moloko, prav tako se ni pretirano trudila odkrivati tople vode v sodobni popularni glasbi. Gledano z današnje perspektive je bilo to zavestno poglabljanje v strukturirano pop godbo. V nasprotju z Björk, ki se je z vsakim novim studijskim delom spuščala v eksperimentalne vode lastnega izraza, je Róisín odkrivala vsebinsko globino svojega. To nikakor ne pomeni, da je oblika postala nepomembna. Daleč od tega. Je pa res, da ji je kot glasbeni avtorici pomembnejša postala sled, ki jo pušča za sabo. Zato je album Ruby Blue slišati kot globinsko prekopavanje po zapuščini skupine Moloko, ki je tudi omislila njen zvezdniški trenutek.
Da pa ta ni ostal le spomin na stare čase, je potrdila njena druga velika plošča Overpowered, ki je izšla le dve leti po samostojnem prvencu in leto zatem, ko se je na tržišču pojavil album Catalogue – zbirka največjih hitov skupine Moloko. Promoviran kot »plesna glasba, ki jo lahko poslušate doma«, je album Overpowered prinašal taktično-ritmični odmik od ustaljene vizije Moloko, ki je doslej spremljala petje Róisín Murphy. Tako imenovana laidback klubska struktura na albumu Overpowered je vase posrkala široko paleto glasbenih izrazov, ki niti za hip ne prevladujejo nad posamičnimi skladbami in celoto kot tako. Na prvem mestu je vselej Róisín, ki je s svojo pevsko prezenco sposobna ustvariti posebno dimenzijo glasbenega vzdušja, na trenutke prav posebno melanholično ljubezensko malodušje, drugič pač pulzirajoče nabito soul dance atmosfero. Album Overpowered je najboljši pokazatelj glasbenega razpona in glasbene ozaveščenosti pevke, ki kljub prepotrebni samozavesti nikoli ni zanikala svoje radovednosti in želje po nenehnem pevskem razvoju. Kar pa je, roko na srce, poleg vseh njenih zimzelenih hitov eden od poglavitnih razlogov njene priljubljenosti.
Priljubljenosti, ki bo zagotovo še zrasla po njenem zadnjem, pred kratkim izdanem albumu Hairless Toys, ki ga bo predstavila tudi v Ljubljani na Flow Festivalu. Po osemletnem premoru, ko se je posvetila družinskemu življenju in le občasno koncertno gostovala kot ikona plesnih žanrov, se Róisín Murphy tokrat predstavlja z najbolj zrelo ploščo svoje kariere. Če sta predhodna solo albuma odrejala njeno glasbeno pot prej in potem, je novo studijsko delo osebna izkaznica glasbene umetnice, ki jo zanimajo predvsem globlji glasbeni vzvodi in nikakor ne pogrevanje stare juhe ali brisanje prahu s stebrov stare slave. Róisín nas s Hairless Toys zaniha v medprostor, ki mu le izostreno uho lahko določa žanrsko posebnost v izhodišču. Spet smo priča hipersenzualnem romantičnem potovanju, ki ga stresajo ali predramijo inteligentno kritični verzi, daleč od banalnega cinizma in puhlega ponavljanja vzdušja, stanja in statusa. Kajti Róisín Murphy ni pop svetnica kot Madonna ali Lady GaGa ali neka še ne imenovana zvezdica repatica na glasbenem obzorju, ki razprodaja svoje ime. To, da se po osmih letih vrneš na glasbene odre brez kakršnekoli preračunljivosti, projektne taktičnosti, popolnoma gluh za trende in le z iskrenim namenom nadaljnje lastne glasbene evolucije, je dokazvelikosti. Mislim, da smo danes vsi potrebni tega in ne svetosti.
***************
Róisín Murphy bo na Flow Festivalu nastopila v nedeljo, 28. 6.
Pogledi, let. 6, št. 11, 10. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
