Lepe pozdrave z Golega otoka
Marko Kobe: Gradimo novi svet. Dokumentarni film, TVS, 14. 2. 2012, 55 min.
16. 02. 2012
Dilema slehernega režiserja (dokumentarnega) filma, ki v središče postavlja grozote nekega zgodovinskega obdobja, bi se morala glasiti: informirati in povzemati ali svariti in uprizarjati. Če se režiser odloči za informiranje in povzemanje, bo plul skupaj s suhoparnim tokom zgodovinopisja in ustregel večjemu delu stroke, če pa bo za osrednje vodilo izbral svarjenje in uprizarjanje, je v nevarnosti, da ga v želji po pristnem prikazovanju grozot odnese iz toka zgodovinopisja in ponese čez brzice mitov v želji, da bi nagovoril gledalce. Najspretnejši režiserji zmorejo združiti oboje in mirno plujejo tudi, ko je tok najbolj deroč. Po prvih minutah dokumentarnega filma Gradimo novi svet se je zdelo, da se režiser Marko Kobe v svojem prikazu Golega otoka trudi združiti oboje: predstavi nam tri žrtve (Andreja Aplenca, Radovana Hrasta in Mihaela Cenca), tri zgodovinarje (dr. Jožeta Pirjevca, dr. Aleša Gabriča in mag. Renata Podbersiča) ter storilca (Jova Kapičića), poleg tega pa vidimo tudi več arhivskih posnetkov in celo igrani del (na Golem otoku). A drznemu in obetavnemu začetku sledi preverjena dikcija dokumentarnih filmov, v katerih vsak pove svoje, ne da bi pretirano drezali pod površje.
»Povsem nevedni gledalec bi si ob poslušanju lucidnih pripovedi ter gledanju čilih obrazov jetnikov Golega otoka lahko ustvaril sliko, da so bili gospodje na jadranskem otoku le na daljšem oddihu.«
Najzanimivejše je bilo pričanje Jova Kapičića, borca v vseh mitskih bitkah druge svetovne vojne (Neretva, Sutjeska) ‒ ki je z uspešno operacijo zajel četnika Dražo Mihailovića, udbovca, ljubljenca partijskih velikanov (Tita, Rankovića in Đilasa) ‒ in ustanovitelja Golega otoka, ki še danes, pri enaindevetdesetih letih, z jasnimi in premišljenimi besedami pove, da je bil Goli otok edina možna obramba pred nevarnimi informbirojevci, ki bi lahko zamajali jugoslovansko bratstvo in enotnost ter Stalinu omogočili krvavo maščevanje nad Jugoslovani. Prav tako je s prepričljivim žarom v očeh zatrdil, da nihče na Golem otoku ni umrl po naročilu oblasti – »to je laž, ki ji verjamejo le bolni zaporniki in izdajalci«. Kapičić je deloval kot človek, ki se povsem zaveda teže odgovornosti za svoja dejanja, a ima mirno vest, saj je prepričan, da v takratnih zgodovinskih okoliščinah ne bi mogel delovati drugače. In v tem mu, sicer z distance, pritrjuje tudi dr. Jože Pirjevec, ki pravi, da bi v takšnih okoliščinah vsaka država ustanovila podoben zapor (zahodni zavezniki, ki so za Goli otok vedeli, mu niso nasprotovali), vsekakor pa so tudi za zgodovinarja sporne metode mučenja, s katerimi so skušali ubiti dostojanstvo. Strinjanju storilca in zgodovinarja pa se pridružuje tudi glas Radovana Hrasta, žrtve, ki pravi, da je bilo taborišče takrat potrebno, saj je Tito z njim reševal glave vseh Jugoslovanov, prepričan pa je tudi, da bi vsaka druga država storila enako. Seveda Hrast, ki je bil na otok poslan dvakrat, tudi poudari, da se nikakor ne more strinjati z režimom tega zapora, a spravljivo dodaja: »Vsi, ki smo živeli tam, zaporniki in pazniki, smo bili pred preizkušnjo. Vsi smo bili reveži. Reveži tistega sistema.«
Z enako neprizadetim pogledom kot Jovo Kapičić zavrača očitke o sistematskem uničevanju na Golem otoku, pa nekdanji udbovec tudi priznava: »Nismo nedolžni. Že med vojno smo imeli roke namočene v krvi, pa tudi po vojni.« Zaveda se, da je bila vsaj tretjina zapornikov na Golem otoku nedolžna in jasno mu je, da večini Golootočanov nikoli ni sodilo sodišče, ampak so se v jetništvu znašli na podlagi zunajsodnega postopka, kar tudi obžaluje. Dr. Pirjevec pa se ob misli na Goli otok sprašuje, kaj je botrovalo temu, da je zaporniški sistem prišel tako grozljivo daleč: je za to kriva NKVD-jevska šola (kjer se je urila večina jugoslovanskih oficirjev) ali je grozodejstvom botrovala balkanska divjost? Odgovorov na zastavljena vprašanja ni našel nihče od mož, ki so v dokumentarnem filmu nastopili.
Čeprav je bilo ob začetku filma videti, da bo pripoved mirno plula po najbolj divjih brzicah, se je ob koncu pokazalo, da je film večino časa ostal v mirnih vodah. Kar ni nujno slabo – če zgodovinopisje ne nudi novih dognanj za drezanje, potem je vsekakor bolje, da se film drži preverjene pripovedi in suho informira podatkov željne gledalce, ob strani pa pušča tiste, ki so pričakovali žolčen obračun s polpreteklo zgodovino. Sicer pa tudi preverjeni pripovedi ne bi škodil didaktični ščepec pristne golootoške torture. Povsem nevedni gledalec bi si ob poslušanju lucidnih pripovedi ter gledanju čilih obrazov jetnikov Golega otoka lahko namreč celo ustvaril sliko, da so bili gospodje na jadranskem otoku le na daljšem oddihu, kjer so sicer morali delati, a je iz ponesrečenega dopusta vsak potegnil le najboljše in se naužil morskega zraka ter krepčilne burje.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
