Med nebom in zemljo
Panda Bear: Panda Bear Meets The Grim Reaper. American recording, 2015
10. 02. 2015
Noah Lennox, član Animal Collective, z zadnjim izdelkom srečuje predvsem samega sebe. Z razlogom in visoko stopnjo všečnosti.
Zdi se mi, da je sila težko razsodno presojati, ko imaš pljuča zapolnjena s prosto letečimi sporami kopenske vetrnice ali anemone. Med najbolj razširjeno različico in hlapov vredno vetrnico sodi t. i. japonica (lat. Anemone hupehensis, ki naj bi v času svojega cvetenja, od sredine avgusta pa vse do prve zmrzali, vdihovalcem ponujala prav posebno duhovno potovanje). Introvertirani lastni duhovščini, ki je skrita globoko v vsakem od nas, je pač treba vsake toliko sprostiti kanale.
Vsaj tako pravi režiserski dvojec Isaiah Saxon & Sean Hellfritsch (bolj znan kot Encyclopedia Pictura) v videospotu Boys Latin, katerega naročnik je Panda Bear. V tej biološko-botanični animirani kratki zgodbi, ki pravkar promovira peti samostojni album najbolj nadarjenega člana vokalno-instrumentalne skupine Animal Collective, se skriva in navzven razkriva vsa genialnost, izvirnost in navdahnjenost glasbe, ki z vso pravico nosi oznako »brezčasna«.
Ta je bila že od samega začetka delovanja baltimorskih Animal Collective sinonim za njihovo glasbo. Prvi in tisti, ki je najbolj pripomogel h globalni prepoznavnosti skupine, je bil vselej vezan na prapočelo eksperimenta. Eksperimenta, ki je danes slišati kot nadomestek kolektivnega kritiškega navdušenja ob poslušanju prvenca Spirit They're Gone, Spirit They've Vanished (2000), s katerim so zakorakali v 21. stoletje. Kritiško navdušenje pa je bilo večinoma posledica prepoznavanja glasbene estetike, ki je v spomin priklicala psihedelična rock obzorja Syda Baretta iz najbolj zgodnje faze skupine Pink Floyd, albuma The Piper at the Gates of Dawn, ter zimzeleno zapuščino pop zanesenjakov The Beach Boys.
»V nasprotju s prenekaterimi današnjimi avtorji (anti)popularne glasbe, ki v pomanjkanju idej in navdiha srečevanje s samim seboj vidijo skozi posnemanje že slišanega, Panda Bear ne podoživlja svoje lastne preteklosti.«
Ta dva monumentalna glasbena mejnika bosta še dolgo kljubovala vsaki globlji in širši analizi opusa tako skupine Animal Collective kot njenih diskografsko razpoloženih posamičnih članov. Tudi ko devet let za prvencem objavijo album Merriweather Post Pavilion, ki se prebije na 13. mesto Billboardove lestvice najboljših albumov v ZDA in doseže (za skupino z roba alternativne glasbene poloble) izjemno naklado 200.000 izvodov, se v podtonu obrazložitve njihovega glasbenega izražanja lahko zasluti, da so Animal Collective tisti, ki nadaljujejo tradicijo lahkožive pop estetike kultnih The Beach Boys. Mar res zgolj to?
Panda Bear (Noah Lennox), Avey Tare (David Portner), Deakin (Josh Dibb) in Geologist (Brian Weitz), združeni v Animal Collective, so zadnja velika glasbena akvizicija, kateri je uspelo neboleče in neškodljivo izpeljati tranzicijo iz undergrounda v mainstream. Z nujnim poudarkom, da je v njihovem primeru mainstream mišljen le kot območje, ki rekrutira vedno nove privržence njihove godbe.
Če se ne bi zgodila planetarna kriza v založniški dejavnosti, ki je čez noč odnesla kategoriziranje glasbe skozi rekordne naklade nosilcev zvoka, bi Animal Collective lahko postali novi R.E.M., kar bi pomenilo prestop na »major label« s podpisom nekaj milijonov težke pogodbe o sodelovanju, zaupanja vreden desetletni diskografski načrt o vsaj petih velikih ploščah, dve svetovni turneji, nominacije za grammyje … Toda za uspeh, ki so ga danes deležni kolektiv in njegovi posamični člani, se je bilo treba drugače nagarati in udejstvovati. Kar je hkrati že tudi ključna vsebinska razlika med dojemanjem in sprejemanjem današnje popularne glasbe.
V trenutku, ko so Animal Collective iz kletnih klubskih prostorov (pre)stopili na osvetljene velike odre, to ni bil odraz krize v glasbeni industriji, ki išče sveže in nove glasbene smernice, temveč rezultat nesporne glasbene kakovosti, katere uspeh je sorazmeren iskanju lastne glasbene identitete. Povedano drugače, Animal Collective so bili in ostajajo iniciatorji žanrskega premika od rocka k popu, sledeč načelu, da z glasbo ustvarjajo nadrealno okolje, ki je zmožno vsrkati vase vsa produkcijska in izvajalska počela, ki so komplementarna s strukturno osnovo njihovih skladb. Drugače povedano, na novo so (os)mislili pojem antipop, ki se nemalokrat sliši in bere kot novodoben glasbeni pamflet agitpropa.
Solistična dela, ki jih v nadaljevanju podpisujeta Avey Tare in zlasti Panda Bear, so to glasbeno zgodbo le (iz)popolnila, dokazujoč, da je sklicevanje zgolj na eksperimentalni vidik njihove glasbe preveč enostavna in banalna analitična opazka, ki prozaično zamegljuje sliko celotne glasbene pokrajine kot izvirnega dela samih avtorjev. To, da so zmožni v svoje nalezljive melodije skupinsko in posamično projicirati tako širok spekter nekonvencionalnih žanrskih nastavkov, več pove o njihovem avtorskem pečatu kot o zglednem spoštovanju zapuščine The Beach Boys.
Četudi je ravnokar izdani peti samostojni album Panda Bear z naslovom Panda Bear Meets The Grim Reaper dobesedno prežet z večglasno, aranžersko multiplicirano in produkcijski dovršeno pevsko zanko, je Noah Lennox tokrat presegel samega sebe predvsem s prevladujočim elektronskim zapisom. Tisto, kar je bilo na njegovih dveh predhodnih albumih, Person Pitch in Tomboy, prepoznano in poimenovano kot »elektronic psych-noise«, je na zadnjem albumu dobilo popolno identifikacijo in potrditev.
Zato ne preseneča dejstvo, da je k sodelovanju kot producenta povabil Petra (Sonic Boom) Kemberja – frontmana melodično hrupnih Spacemen 3, ki so v drugi polovici osemdesetih veljali za enega najbolj nekonvencionalnih rockovskih kolektivov s prefinjeno surovim načinom projiciranja mestnega hrupa v naravno psihedelično okolje. In to, da je okolje edino zmožno psihedeličnega potovanja onkraj človeške psihe, z enim in edinim namenom duhovne rehabilitacije, je rdeča nit albuma Panda Bear Meets The Grim Reaper.
Na tej poti Noah Lennox predvsem srečuje samega sebe. Toda v nasprotju s prenekaterimi današnjimi avtorji (anti)popularne glasbe, ki v pomanjkanju idej in navdiha srečevanje s samim seboj vidijo skozi posnemanje že slišanega, Panda Bear ne podoživlja svoje lastne preteklosti. Tudi ko nas popelje po poteh spomina na otroško poboljševalnico Boys Latin iz rojstnega Baltimora, se v animirani filmski umetnini izogne pesimizmu jutrišnjega dne. Ali pa ko nas popelje v nebeške višine Sequental Circus z »gospodovimi« orglicami, sintetizirajoč vzdušje nedeljske maše tudi za tiste, ki niso ravno verni. Vse to in še več je Panda Bear – glasbenik, ki ga je, če malce prejudiciram njegovo umetniško ime, treba zaščititi z dekretom Združenih narodov, ki skrbi za svetovno dediščino. Kajti treba se je zavedati, da si bodo prihodnje generacije pot v rock in pop zapuščino tlakovale le z glasbenimi deli avtorjev, kot je Panda Bear in njegovi Animal Collective.
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
