Med strastjo in bojem za preživetje
Artemisia, Musée Maillol, Pariz, do 15. julija 2012
18. 05. 2012
Pred 19. stoletjem med slikarskimi mojstri zlepa ne najdemo ženskega imena. Italijanska baročna umetnica Artemisia Gentileschi (1593–1654) je pravzaprav v tem pogledu edina izjema, že za življenja priznana in uveljavljena, med drugim prva ženska, včlanjena v znamenito florentinsko Accademio del Disegno.
Rojena je bila v Rimu, svojo prvo sliko je podpisala leta 1610, delovala je v Firencah, Pratu, Benetkah, med 1620 in 1630 spet v rodnem mestu, nazadnje pa (po krajšem ekskurzu v London, kjer je pomagala svojemu očetu, prav tako uglednemu slikarju Oraziu Gentileschiju) v Neaplju, kjer je tudi umrla. Obsežna razstava njenih del, ki je lansko jesen doživela premiero v Milanu, je zdaj na ogled v pariškem Musée Maillol.
Poklicna kariera je bila za ženske v 17. stoletju praktično nepredstavljiva. Tako v Rimu, središču katolištva, kot drugod po Evropi, celo v razmeroma liberalnih Firencah, jim je bilo usojeno, da kot device dočakajo bodisi možitev bodisi odidejo med nune oziroma postanejo prostitutke višjega ali nižjega »ranga«. Če so v mladosti pokazale nadarjenost za katerega izmed umetniških poklicev, svojega dela niso mogle opravljati samostojno – tudi kot glasbenice ali pevke, na primer, so lahko nastopale le pod pokroviteljstvom in v spremstvu očeta ali soproga, ki je edini smel podpisovati pogodbe in prejemati plačilo za nastope na dvorih in v plemiških rezidencah. Kot hčere rokodelcev ali slikarjev so po ustaljeni navadi asistirale očetom, a ne kot učenke, ki naj bi potem prevzele družinski poklic, temveč le kot pomočnice, ki so, recimo, mešale pigmente ali grele olja za njihovo vezivo. Sicer pa so morale predvsem skrbeti za dom, kuhati, plesti ... Kako to, da se je torej Orazio Gentileschi odločil hčeri zaupati skrivnosti risanja in slikanja?
Najpogosteje je atelje prevzel kateri od mojstrovih učencev, ki bi se poročil z njegovo hčerko in jo morda vpeljal v pomožne veščine slikarskega dela. Toda mlado Artemisio je s posilstvom razdevičil očetov pomočnik Agostino Tassi, ki pa je bil že poročen in se za svoje nečastno dejanje ni mogel odkupiti v skladu s tradicijo. Orazio je zahteval pravico na sodišču in dosegel, da so Tassija za pet let izgnali iz Rima, hčere pa ni dal v klošter, ampak je sklenil, da bo iz nje naredil umetnico. Čeprav ponižana in travmatizirana zaradi gnusnega dejanja, ki je za vselej zaznamovalo njeno življenje, se je po očetovih prizadevanjih poročila s povprečnim florentinskim slikarjem Pierantonijem Stiattesijem in se preselila v toskansko prestolnico. Njen talent, a tudi njena lepota sta ji omogočila, da je pri triindvajsetih letih postala prva članica dotlej izključno moške trdnjave, Accademie del Disegno, ki sta jo ustanovila slavna Leonardo da Vinci in Rafael Santi. Članstvo ji je zagotovilo različne ugodnosti in pravice, predvsem pa svobodo gibanja in delovanja. Samozavestna in odločna, kot je bila, je končno lahko zakoračila proti svojemu cilju: postati pomembna slikarka.
Slikarski opus Artemisie Gentileschi je raznolik tako po motiviki kot po likovni izvedbi. Portretirala je aristokrate, slikala tihožitja, alegorije, svetopisemske in zgodovinske prizore, v Rimu blestela s caravaggievskim chiaroscurom, v mestu ob Arnu je svetlobo in barvo obravnavala v toskanski maniri, v Neaplju je prevzela slogovne pristope španskih umetnikov. Delala je za nečake papeža Urbana VIII. in italijanske plemiče, toda njena slava je segla daleč prek meja njene domovine, med kupci njenih slik so bili francoski kralj Ludvik XIII. in njegov minister kardinal Richelieu ter kraljica mati Marija Medičejska, angleški vladar Karel I. in njegov zaupnik vojvoda buckinghamski, v Španiji Filip IV. in pozneje vojvoda de Alcala, njegov ambasador na papeškem dvoru ter bodoči neapeljski podkralj. Z oltarnimi slikami je opremljala cerkve vplivnih meniških redov, portreti vojvodinj in knezov so nastajali za njihove dvorce in gradove, s tihožitji je popestrila jedilnice mnogih meščanskih palač in vil, podobe z antičnimi in mitološkimi motivi so si postavljali v svoje kabinete učenjaki in prelati, skratka, njen neapeljski atelje je bil eden najbolj produktivnih v Kraljestvu dveh Sicilij. Obdala se je s številnimi pomočniki in učenci, med katerimi je bil najbolj nadarjen Viviano Codazzi, Rimljan z izkušnjami iz delavnice Agostina Tassija. Navdihovale so jo biblijske junakinje in vplivne ženske iz zgodovine: Judita, Suzana, Dalila, Betsabeja, Sibila, Katarina Aleksandrijska, Kleopatra, pozirala pa je tudi sama sebi in se upodobila enkrat pred platnom z moškim portretom (kot alegorija slikarstva), drugič z lutnjo. Njeni ženski liki v različnih vlogah, od zapeljivk do žrtev in upornic, so dramatično razpeti med strastjo in bojem za preživetje, v iskanju svobode in časti pripravljeni poseči po orožju ali strupu, da bi zadostili želji po maščevanju ali rešili ljudstvo pred tirani. Nasilni prizori pa niso edina tematika njenega slikarstva – z enako umetniško prepričljivostjo in izvirnostjo svojega likovnega besednjaka je upodobila zamaknjene svetnice, doječo Marijo, personifikacije retorike in pravičnosti ali zapeljivo Danajo, ki se predaja Zevsu, spremenjenemu v zlati dež.
Tokratna razstava s spremljajočim znanstvenim aparatom in novimi podatki o njeni življenjski in umetniški poti nedvoumno umešča Artemisio Gentileschi med velike ustvarjalce baročnega obdobja, kajti večina dozdajšnjih študij in razprav je njen opus primerjala predvsem z očetovim in z deli slikarjev iz njegovega kroga oziroma delavnice. Okrog petdeset njenih slik iz različnih svetovnih muzejev in zasebnih zbirk je zdaj prvič zbranih na enem mestu, kar je omogočilo potrditev marsikatere atribucije in nekaj novih avtorstev in datacij. S Suzano in starci iz leta 1610 se je začela njena vznemirljiva kariera; kot ugotavlja odlična poznavalka njenega slikarstva Mina Gregori, je tedaj sedemnajstletna umetnica že temeljito obvladala anatomijo in proporce človeškega telesa, česar se je najverjetneje naučila z opazovanjem lastnega odseva v ogledalu. Pozneje je slikala po živih modelih, h katerim se je vračala tudi po večletnih presledkih, včasih je ponavljala zelo podobne kompozicijske rešitve, medtem ko se je pri svetlobnih zasnovah eksplicitno oprla na Caravaggia in njegov revolucionarni koncept močnih svetlo-temnih kontrastov. V osnovi naturalističen pristop je vselej suvereno nadgradila s poudarjenim čustvenim nabojem, izhajajočim iz njenega temperamenta in nazorskih prepričanj. Nekateri interpreti vztrajajo pri tezi, da je tudi teme in motive izbirala v povezavi z osebno življenjsko izkušnjo. Zgodovinske in biblijske junakinje z njenih platen namreč praviloma poosebljajo moč, pogum, odločnost, tveganje in prepričanost v svoj prav, njen pristop k upodabljanju teh ženskih likov pa je v marsičem presegel paradigme italijanskega slikarstva 17. stoletja in pomembno vplival na načine obravnavanja sorodnih motivov tudi pri njenih moških kolegih drugod po Evropi. Iz njenega slikarstva pravzaprav izhajajo zastavki modernega naturalizma, ki temelji tako na fizičnih kot psiholoških značilnostih protagonistov naslikanih zgodb in dogodkov. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da je prej omenjeni ikonografski sklop privlačil predvsem zasebne naročnike iz višjih družbenih slojev, vključno s papeškimi in kardinalskimi krogi, med sodobniki pa so naročila za tovrstne podobe dobivali tako Simon Vouet kot florentinski slikarji, ki so delovali med letoma 1620 in 1640. Artemisia je včasih naslikala določen motiv samoiniciativno in sliko nato ponudila kateremu izmed bogatih zbiralcev v upanju, da bo pridobila njegovo naklonjenost in mecenstvo.
Ena večjih neznank v zvezi z Artemisio in ateljejem njenega očeta je, ali sta za slike uporabljala pripravljalne risbe. V zapuščini jih namreč ni, možno pa je, da so bile po realizaciji oljnih slik na platnu namenoma uničene. Po drugi strani pa so mnogi poznavalci, med njimi na primer Walter Friedlaender, prepričani, da Caravaggio za svoje monumentalne kompozicije ni pripravljal risarskih predlog, ampak je slikal neposredno na platno in je v primerih, ko ni bil zadovoljen z rezultati svojega dela, prvotno različico preprosto preslikal – kar naj bi veljalo tudi za umetnike, ki so sledili njegovemu slogu in metodam. V skladu z uveljavljeno muzejsko prakso kontekstualizacije je tudi v tokratno razstavo vključenih nekaj del, ki so nastajala sočasno z opusom Artemisie Gentileschi, s podpisi avtorjev, ki so (razen Orazia in že omenjenega Simona Voueta) širšemu občinstvu praktično neznani (Claude Mellan, Pacecco de Rosa, Bernardo Cavallino, Domenico Gargiulo, Onofrio Palumbo, Giovanni Baglione). Kako izjemna je bila Artemisijina umetniška afirmacija, pa zgovorno priča dejstvo, da se je šele dobrih sto let po njeni smrti rodila njena »naslednica« Elisabeth-Louise Vigée-Lebrun (1755–1842), avtorica več kot 600 portretov, naslikanih v Franciji, Italiji in Rusiji.
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
