O čem pripovedujejo?
Jacques Offenbach, Hoffmannove pripovedke. Dirigent Marko Letonja, režiser Jan Aguni. SNG Opera Maribor, koprodukcija z Achi Arts Center, Nagoja. 30. 9. 2011
12. 10. 2011
Offenbachovo nezaključeno delo široko odpira vrata izzivom, moderni inscenaciji, drug(ačn)i sporočilnosti, novi interaktivni komunikaciji. Žal jim mariborsko-japonska koprodukcija v marsičem ne scensko ne pevsko ni dorasla, rešujeta jo domača zbor in orkester ter slovenski dirigent.
»K nekoliko boljšemu splošnemu vtisu sta pripomogla dober nastop zbora, ki ga je pripravila Daniela Candillari, in orkestra. Marko Letonja je z občutkom za celoto (upoštevaje objektivne danosti) z zanesljivostjo in kultivirano vodil predstavo.«
Jacques Offenbach, mojster operete, je v Mariboru že dolgo doma! Od prvih predstav daljne sezone 1862/63, ki so jim sledila leta offenbachomanije do prve svetovne vojne, ko je v posameznih sezonah naneslo na oder tedanjega nemškega Mestnega gledališča v Mariboru (Stadttheater in Marburg) tudi do enajst skladateljevih del, pa vse do naših dni. Tudi Hoffmannove pripovedke, njegovo življenjsko in edino operno delo, ki se je prijelo svetovnih odrov, so od prve uprizoritve na tem odru leta 1922 z letošnjo doživele že sedmo inscenacijo. Aktualna postavitev je po svetovni (?!) premieri v japonski Nagoji, na mednarodnem Aichi Triennalu 2010 – festivalu sodobnih vizualnih in odrskih umetnosti, filma, delavnic ipd., prireditvi široke zasnove in nejasnih umetniških referenc –, dospela na mariborski oder z zvenečo napovedjo v programski knjižici: »evropska premiera«!
A kakšnega repertoarnega smotra ali katere druge nuje po ponovni postavitvi tega dela na oder mariborske opere – po še relativno svežem spominu na zadnjo uprizoritev maja 2005 – ni bilo zaznati. O sodobni odrski umetnosti tukaj namreč ni ne duha ne sluha. Gre za kreativni faux pas, spodrsljaj, kar je škoda, saj Offenbachovo nezaključeno delo, odprto na več ravni – od banalnosti, izginulih ali uničenih izvirnikov, nekonsistentne zamisli dela, zajetnega nabora avtorjevih neavtoriziranih zapiskov, nedefinirane hierarhije ženskih vlog, necelovitosti, ohlapnega vrstnega reda, strukturnih nepopolnosti libreta, do sloga, v katerega se je zlilo skorajda vse iz operne prakse druge polovice 19. stoletja, in tematike, ki se kaže skozi idejo teatra v teatru –, na stežaj odpira vrata izzivom, bolj moderni inscenaciji, drug(ačn)i sporočilnosti, novi interaktivni komunikaciji. A kaj, ko stvari niso ubrale te poti.
Režijska zasnova Juna Agunija je starokopitna, oklepa se konvencionalnih, obrabljenih prijemov. Njegovo pojmovanje mis en scène teatra v teatru je dobesedno, brez premisleka in sodobnega gledališkega refleksa. Rezi med (glasbeno in dramatsko skromnima) prologom in epilogom na eni strani ter jedrom predstave (tri dejanja) so ostri, vizualnost brez globine, skorajda dvodimenzionalna. Senco nedomiselnosti je opaziti tudi pri slabo razčlenjenih značajih (v osnovi pisanih) likov. Potencialne notranje napetosti skupinskih prizorov so v glavnem prepuščene inerciji. Če so se sploh razvnele, je to bilo zgolj z glasbenimi učinki. Tako kot režija sta živopisni tudi scenografija Atsumija Yokota in kostumografija Alessandra Ciammarughija, zrasli na stereotipih, nihajočih med že videnim in kičem. K slabostim predstave lahko pripišemo še zasnovo scenskih gibov Valentine Turcu, ki so, če jih je sploh bilo opaziti, denimo pri Olympii, bili vse prej kot primerno zastavljeni.
Slabim vtisom se ni dalo odtrgati niti pri glasbeni plati uprizoritve Hoffmannovih pripovedk. Nosilec naslovne vloge, francoski tenorist Luca Lombardo, nam bo ostal v spominu kot protagonist blede odrske prezence in pevec skromne izraznosti, pustega, sintetično enoličnega glasu; Petja Ivanova po samozavestnem nastopu v vlogi Olympie, tehnično dognanih koloraturah, svojevrstnem (steklastem) glasu, ki se je tokrat dobro ujel z vlogo artificielne pevke, Coppeliusove lutke – dekleta; Andreja Zakonjšek Krt v vlogi Antonie s pevsko dodelano, a izrazno nedovršeno interpretacijo; Lana Kos v vlogi kurtizane Giuliette in Irena Petkova kot Nicklauss pa bolj po odtujeno kot vzneseno izvedeni ariji Belle nuit, ô nuit d’amour, liričnem vrhuncu dela. Iz skupine protagonistov po zahtevnosti in doseženi celovitosti interpretacij štirih likov (Lindorfa, Coppeliusa, dr. Miracla in Dapertutta) močno izstopa francoski baritonist Philippe Rouillon z natančnim petjem, dobro dikcijo, barvitostjo glasu in markantno igro. V trojni vlogi Andresa, Spalanzanija in Frantza je pevsko in scensko korektno nastopil Dušan Topolovec. Bledi interpretaciji Nicklaussa, Hoffmannovega spremljevalca, je Irena Petkova dodala še komaj opazno izvedbo vloge Muze. Rutinsko, brez presežkov, a tudi brez opaznejših spodrsljajev so nastopili še Valentin Pivovarov, Sebastijan Čelofiga, Tomaž Planinc, Danilo Vračko, Dada Kladnik in Sabina Skledar.
K nekoliko boljšemu splošnemu vtisu sta pripomogla dober nastop zbora, ki ga je pripravila Daniela Candillari, in orkestra. Marko Letonja je z občutkom za celoto (upoštevaje objektivne danosti) z zanesljivostjo in kultivirano vodil predstavo.
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
