Poletna osvežitev
Čas poletnega oddiha ni ravno zapolnjen s prelomnimi, usodnimi ali splošno življenjsko pomembnimi dogodki iz sveta kulture, športa in politike. Tudi tisti, ki se deloholično odzivajo na poletni čas, upočasnijo svoj metabolizem in si kljub neizprosni življenjski logiki, da »delo osvobaja«, privoščijo malce več časa za glasbo, knjigo, film, gledališče … Ni čudno, da se potemtakem že od sredine leta kopičijo napotki, nasveti, namigi tistih, ki so samo za vas (i)zbrali nekaj naslovov, del in avtorjev, ki vam jih priporočajo za poletno poslušanje, branje, ogled.
Faith No More
Motijo se vsi tisti poznavalci, ki so temeljno pomanjkljivost povratniškega albuma Sol Invictus skupine Faith No More slišali ali videli kot nekaj, kar je dotična vokalno-instrumentalna skupina že počela. Ustvarila, proizvedla in distribuirala. Kar posledično pomeni, da je avtorizirala že v preteklosti, tokrat, dvajset let po King For A Day … Fool For A Lifetime (1995) in še skoraj desetletje po ultimativno kultnem Introduce Yourself (1987), pa s studijsko izdajo Sol Invictus zgolj le apostrofirala samosvoj glasbeni slog. Tega dejstva ne more zanikati nihče. Ko boste poslušali Sol Invictus, ki ga Mike Patton & Co. niso splavili, ker »so ga izdali zaradi denarja«, ne padajte na nostalgične predsodke. Plošča vam mora biti všeč, ker (ne glede na časovno distanco in posamične kreativnosti zunaj kolektiva Faith No More) fantje nadaljujejo, kjer so končali. Torej, če ste mislili, da ste jih v tem vmesnem, tranzicijskem obdobju zamudili ali zgrešili, se motite. To je draž letošnjih Faith No More. Smejali se boste razposajeno, a tudi spustili kakšno solzo. A brez sramu. Ko boste čez pet ali deset let ponovno brali o Faith No More in Miku Pattonu kot o The Bad Seeds in Nicku Cavu, se spomnite, da ste to že vedeli leta 2015.
Demolition Group
Njihov predzadnji album Planet starcev je bil slišati kot relikt časa, v katerem se nihče več ne poslavlja. Ni generacijskega trka, ker … svet pač sloni na »starejših občanih«. Demolition Group so morda (za)res zadnji tradicionalisti hrupnega rockovskega izraza, toda ne zaman. S svojim letošnjim albumom Zlagano sonce so se posavski gospodje ponovno izkazali kot spoštovanja vredni nosilci ne le žanrskega izraza za lokalne revirje, temveč kot skupina, ki ima nekaj dobrega za povedati v svetovnih razmerjih. To so Demolition Group, ki so nas že desetletja nazaj opozarjali na nevarnost tuje delovne sile v smislu naših življenj. Ali izvirno – Japanci rade za nas. Danes pa smo vsi, ki prebivamo pod zlaganim soncem, željni dela. Tako že(l)jni delovnih razmerij, da smo pripravljeni tudi Japoncem vzeti iz ust. Ta prispodoba nečesa, kar nam šele sledi, je v percepciji skupine Demolition Group nekaj, kar se nam že dogaja. To, da o tem spregovorijo tisti, ki bi glede glasbeno-umetniške kilometrine že zdavnaj lahko celoletno dopustovali na Planetu starcev, pa pove vse. O pereči in aktualni problematiki, o kateri Goran Šalamon&Co. spregovorijo iz prve roke, skoz zvokovni vizir, ki ga odrejata tako gastarbajterska zapuščina kot čut za s(p)odobnost rockovskega izraza v 21. stoletju. In to ne le za naše, domače glasbene revirje.
Scuba
Iz industrijskega, posttravmatičnega, zapuščenega in v negotovo prihodnost zazrtega okolja je mogoče pričakovati samorastniško glasbo, ki je slišati kot nekakšna grozeča napoved popolne človeške odtujenosti. V tovrstno zvočno glasbeno remek delo vas popelje Paul Rose z umetniškim imenom Scuba. Njegova četrta plošča Claustrophobia ni še eden od izpadov na temo tesnobe, posledice omejenih in utesnjenih življenjskih prostorov. Scuba se loteva klavstrofobije tako, da nam v maniri industrial rocka najprej razširi glasbena obzorja na koordinate »zapuščenega gospodarskega giganta«, ki je nesrečno propadel v režiji nosilcev tveganega kapitala. Ta rdeča nit albuma se širno ponovi v celotnem spektru Scubovih dub&trip&bass&pop zank z mešalke, prav tiste, ki za večino poustvarjalcev analogne glasbe predstavlja nepremostljivo težavnostno stopnjo. Za Paula Rosa pa vir in navdih za novo dobo zvokov, ki nam krasijo življenja.
Katalena
Da se slovenskim izštevankam ni bati prezgodnjega konca, je poskrbela Katalena. Njihov zadnji album Enci benci Katalenci se lahko postavi ob bok vsakemu posamičnemu studijskemu delu v njihovi glasbeni karieri. Kar je popolnoma razumljivo, ko (s)poznate, kaj je rojilo pod klobuki ustvarjalcev. Album lahko brez predsodkov razumete tudi kot sarkastično smrtno resno glasbeno delo, ki ne glede na svojo izvirno brezčasnost nagovarja male in velike današnjega časa. Brez nostalgije in patetike, če o slednjem lahko sploh govorimo v precepu zimzelene patine slovenskih izštevank. Katalena kot skupina, ki je prva na braniku tradicionalnega izročila, Enci benci Katalenci ni skovala kot nekaj, kar že samoumevno sodi v našo tradicionalno narodovo zapuščino. Nikakor ne. Album je resna zvočno-lirična pripoved, ki ji bodo šele prihodnja jutra podelila vso tehtnost.
James Greenwood
Smrtno tehten je tudi James Greenwood, ki nam je letos postregel z veliko ploščo Ghost Culture. Četudi si je štiriindvajsetletni Greenwood – kot producent, tonski velemojster, re-mikser, didžej – prislužil zgodnjo glasbeno prepoznavnost z inovativnim odmikom od vzhodne londonske šole ambientalnega deep housa in break-dub-beata, je njegov prvenec presenetljivo zasidran v samotne, otožne in temačne kotičke klubske melanholije. Ta se sliši kot relikt nekega drugega časa, morda najbližjega temačnem discu iz zadnje tretjine osemdesetih. Izpopolnjen z nepretencioznim kombiniranjem minimalistično holografskih plesnih ritmov in globinsko (re)tuširanega Jamesovega vokala Ghost Culture dokaj čustvujoče stopnjuje poslušalčevo zvočno-lirično fantazijo in domišljijo. Zanjo vam ni treba biti nostalgičen.
Janez Dovč
Nobenega sklicevanja na nostalgijo ni niti v solističnem izletu harmonikarskega velemojstra Janeza Dovča. Na albumu AkordeOn nas Dovč, skozi sebi zastavljena vprašanja o prožni uporabnosti harmonike, popelje na neki drugi planet »goveje« glasbe. A s to razliko, da so pod njegovimi prsti cela krdela zvokovnih odtenkov in osnovnih nosilcev tonaliteta ta iste »goveje« harmonike. Nepretenciozno glasbeno delo, ki se sliši kot koherentna celota nekega raziskovalnega cikla, ki ga nori izumitelj ne skriva narcisoidno pred drugimi ušesi in očesi. Daleč od tega. AkordeOn je lahko tudi uporaben nastavek za avtorjeva nadaljnja stremljenja v skrivnostno življenje harmonike kot enega najbolj razširjenih glasbil. Ne levih, ne desnih, pač pa narodov in umetnikov. Enajst razpršeno pestrih skladb niti na trenutek ne ponovi zaporedja svoje melodije. Kar je, roko na srce, lepo znamenje, da se harmoniko lahko razteguje še v neznane daljave in širjave. Melodično in muzikalično, za ščepec tudi melanholično.
Viet Cong
Če pa že uspete melanholijo ozvočiti z rezko kitarsko dramatiko in ritmiko, ki ne objokuje, temveč nagovarja in prebuja vsak kotiček spomina na boljšo punk rock preteklost, potem zagotovo spremljate zvočno poetiko kanadskih Viet Cong. Gre za dobrih osemintrideset minut kitarskega sklicevanja, čaščenja in redefinicije postpunka, ki ga nabriti kanadski kvartet uspeva trgati iz zgodovinskega konteksta in vešče krmiliti z odtenki sebi najljubših viž. Hrupno, distrorzirano temačno, to je njihov istoimenski prvenec Viet Cong, za katerega se zdi, kot da bi nas vrnil v garažirano epopejo ameriške reanimacije rocka iz osemdesetih. Za ustvarjalce to »prezračevanje« kitarskega izraza v novem tisočletju ni nekaj, na kar bi zaigrali v iskanju nove identitete ali poslušajoč nove smernice in trende. Viet Cong je le nadaljevanje razvoja glasbenikov, ki so rock glasbi zaprisegli do groba.
Kamerad Krivatoff
Prav dovolj glasni in jasni Kamerad Krivatoff so nam letos končno predstavili dolgo pričakovani album About Time, ki mestoma govori tudi o tej zgodovinski obljubi, ki je nastala, ko so nam razkrili vzdušje in izdelke z vadbenega podstrešja. Prepih izpred let se je na albumu spremenil v orkansko neurje, ki grozi, da bo prevetrilo vsako zlizano ali obrabljeno glasbeno šablono. Zato Kamerad Krivatoff – v inerciji navdušenja so pobrali večino referenc, primerljivih s postpunkovskimi romantiki – niso skoparili s svojo orkestracijo. Na About Time smo priče polnokrvnemu zvočnem fluidu, ki tudi po nekajkratnem »zaužitju« ostaja dolgo v ušesih.
Dan Lissvik
Mladenič bi se lahko brez manjvrednostnih kompleksov (po)meril s skladatelji iz sedemdesetih, hitropotezno hipnotično (s)produciral celotna osemdeseta, se poglabljal v (z)možne (od)zvene svojih kibernetičnih strun in nekje proti koncu bi mu uspelo stopiti na vlak prihodnjega, današnjega dne. Švedski multipraktik bi skozi zaraščeno, kosmato in dolgolaso goščavo tega glasbenega intervala deloval, puščal vtise in sledi ter se zdel kot nekdo, ki je glasbeno zmožen vsega in vseh. Temu 36-letnemu švedskemu glasbeniku in producentu je na letos izdanem albumu Meditation, ki ga podpisuje kot Atelje, s filigransko dovzetnostjo in ustvarjalno navdušenostjo uspelo preseči samega sebe. Formatiran kot klasičen vinil z dvostranskim odtisom, ki v dolžino nameri nekaj več kot pol urice, se Meditation kljub časovni razdalji spogleduje z glasbenim delom Yearbook 1 (2007). Tega sta kot dvojec Studio projektirala Lissvik in Rasmus Hagg, vešče manipulirajoč manchestrsko zapuščino novovalovskega poskakovanja in industrijsko neoporečnega techna. Toda skozi prste avtorjev je ta žanrsko preprosto simbioza projicirala neverjetno širok spekter raznorodnih zvočnih zgodb. Na Lissvikovem zadnjem remek delu Meditation so te zgodbe obtežene s povzdigovanjem vzdušja, ki ga Lissvik vselej uprizarja v napetem sobivanju analognih in virtualnih godal. Le z eno bistveno razliko: Atelje se s svojo meditativno simfonijo poklanja zaraščeni, kosmati in dolgolasi glasbeni goščavi z začetka tega besedila, ne puščajoč prostora za nadrealistične in fantastične sklepe. Najbolj (za)resno glasbeno delo v trubadurjevi dosedanji glasbeni karieri in zagotovo nominacija za enega od albumov leta.
Patetico
Se še spomnite tistih bootlegov, ki so čez čas postali največkrat kopirana domača glasba? Eksplicitni glas Nike Perunović se je prebijal skozi lirične pejsaže Roka Vilčnika in vsi smo že pomislili, da se tako impozanten album ne more ponoviti. A so nas prvoborci nove slovenske popevke Patetico z drugim albumom – Vse je v redu z mojo dušo – opomnili, da je vse minljivo in prehodno le toliko, kolikor si upaš stopiti na neznane in neprehodne poti. Ko slišite Patetico, se vam hote ali nehote v sive celice zareže njihova izpovedna, situacijska in brezčasna podoba sveta, ki ga živimo. Da se ob tem ljubimo, smejimo, jokamo, rojevamo in umiramo, nas skupina opomni v čudovitem prepletu senzualnosti in intelektualne drže.
Pogledi, let. 6, št. 13-14, 8. julij 2015