Presenečenje za občinstvo
Tristan in Izolda. Koreografija Dan Datcu. SNG Opera in balet Ljubljana, premiera 30. 10. 2014
14. 11. 2014
Temačno, napeto, grozeče in vznemirljivo – to so občutja, v katera nas uvede glasbeno, koreografsko, scenografsko in kostumografsko sodobno zasnovana predstava Tristan in Izolda. Skupina baletnih plesalcev na odru predstavlja nekakšno pleme, sredi katerega je ujeto mlado dekle – prizor spomni na obredni ples Posvetitve pomladi Vaclava Nižinskega, v katerem žrtvujejo devico. Romunski koreograf Dan Datcu se sicer v svojevrstni sodobni baletni govorici z močnimi prvinami šov plesov in sodobnih plesnih tehnik odmakne od znane koreografije Nižinskega. Baletni plesalci v prepletenem valovanju narativno upodabljajo morje, ki pelje Izoldo naproti temačni usodi. Iz valovanja teles se razvija dinamično gibanje s pogostimi dvigi plesalk, ki se prepletajo s k tlom usmerjeno plesno tehniko, in zanimivimi dueti.
Datcu skoraj tri četrtine celovečerne predstave v dveh delih nameni plesu v skupini in pri tem izpostavi vsakega izmed članov ansambla. Mlademu dekletu Izoldi (izvedbeno prepričljiva Tjaša Kmetec) se na njenem potovanju pridruži še zaupnica Brangaene (izrazno in plesno močna Regina Križaj), ki bdi nad njo kot nekakšna mistična čarovnica s poslanstvom predaje čarobnega ljubezenskega napoja. Valujoče gibanje, v katerem izginjajo in se znova pojavljajo baletni plesalci v temni globini odra, skupaj s premišljeno postavitvijo luči ustvarja učinek podob, projiciranih na filmsko platno. Skladno s spremembo dinamike v zgodbi se ples spremeni v odsekane, trzajoče gibe.
»Znotraj predstave sta, kljub za soliste manjšima vlogama, zablestela Tjaša Kmetec in Lukas Zuschlag.«
Tristan (karizmatični Lukas Zuschlag) upodablja ponosnega viteza, zvestega kralju Markeju (kljub majhnemu plesnemu vložku opazen Petar Đorčevski). Tristan in Izolda, ki se sprva srečata polna besa in nasprotovanja, se pod vplivom »udara sile ljubezni« v drugem delu predstave spremenita v strastna ljubimca. Scenografija, ki viseča v zraku aludira na abstrakten vhod v nebeško kraljestvo, je vse bolj izrazita proti koncu prvega dela predstave, ko se v vrtincu intenzivne glasbe in močnih luči protagonista predata božanski energiji, ki ju vsrka v vrtinec ljubezni. V drugem delu predstave se scenografija spušča in menja atmosfero, a še vedno »bdi« nad dogajanjem »na Zemlji«. Tam spremljamo besnega kralja Markeja, ki zaradi izdaje zaupnika Tristana poskrbi za njegovo smrt. Umirajočega ga najde Izolda, ki nato pokončno odide v onostranstvo. V idejni zasnovi Sanje Nešković Peršin in dramaturški nadgradnji Barbare Novakovič Kolenc se s tem prizorom tragična ljubezenska zgodba na odru konča in poraja nadaljevanje v domišljiji gledalcev. Balet sodobnega slovenskega skladatelja Saša Kalana vsebuje mešanico elektronske, orkestralne in ambientalne glasbe z odlomki iz opere Tristan in Izolda Richarda Wagnerja, ki ga je posnel orkester SNG Opera in balet Ljubljana pod vodstvom dirigenta Marka Gašperšiča. Glasba v domišljeni dinamiki sledi zgodbi, zbuja temačna občutja, pripoveduje o menjajočih se čustvih, podpira kretnje baletnih plesalcev in stopnjuje napetost. Baletnim plesalcem vsekakor predstavlja izziv, saj vsebuje malo poudarkov, ki jim sicer pomagajo pri plesni izvedbi, tokrat pa so se morali pogosto zanesti le na lastno štetje. Prav zato gre pohvaliti njihovo precejšnjo enotnost v izvedbi, ki sta jo pomagala izpiliti asistenta koreografa Mojca Kalar in Stefan Capraroiu. Opazna je bila tudi njihova vseskozi dovršena izraznost, ki je pomembno vplivala na občutenje dramatičnega dogajanja. Znotraj predstave sta, kljub za soliste manjšima vlogama, zablestela Tjaša Kmetec in Lukas Zuschlag.
Abstraktno zasnovana scenografija s prosojnostjo dopušča različne načine uporabe svetlobe in pripeta na odrske cuge s spuščanjem ter dviganjem spreminja atmosfero posameznih sekvenc. Njen sestavni del je svetloba, ki ima v predstavi več različnih funkcij: smiselno poudarja posamezne gibe plesalcev, osvetljuje in briše telesa v ozadju globine odra, lovi lesketajoče barve v kostumih in sooblikuje atmosfero. Kostumografija Uroša Belantiča navdušuje z izjemnimi kreacijami peščenih, sivih in črnih odtenkov, ki v izbranih tkaninah plapolajo okoli teles baletnih plesalcev in ustvarjajo nekakšen lasten, pripovedni ples. Zanimiva prispodoba besa in maščevanja so tudi šklepetajoče robocopovske rokavice kralja Markeja in njegovih vitezov. Predstava tragično ljubezensko zgodbo pripoveduje skozi temačno, a visoko estetsko podobo, v kateri se vsi elementi skrajno domišljeno spajajo v celovito umetnino. Ta postavlja ljubljanski balet v še ne videno sodobno baletno podobo, ki jo je občinstvo navdušeno pozdravilo s spontanimi ovacijami.
Pogledi, let. 5, št. 21, 12. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
