Se vendar premika?
Georges Bizet: Carmen. Dirigent Jaroslav Kyzlink, režija Pamela Howard. Opera in balet SNG Ljubljana, premiera 19. 3. 2015
27. 03. 2015
Sedem let od zadnje premiere na ljubljanskem odru nam je lokalni repertoarni vrtiljak vnovič, v skoraj enaki zasedbi protagonistov, zavrtel operno mojstrovino Carmen Georgesa Bizeta. Postaviti veliko opero, kot je Carmen, zagotovo ni preprosta naloga. Običajno se rešuje z arhitekturo odra v več ravneh, s skopo, čim bolj funkcionalno scenografijo, tudi s kakšnim posegom v avditorij, kot je to storila režiserka Pamela Howard, ki je tudi z režijsko zasnovo preprosto sledila danostim zgodbe, ne da bi kazala tendence do posebnih inovacij ali režiserskih eskapad. Glede na dramaturške potenciale dela njena režijska zasnova deluje dokaj konservativno, zlasti na področju senzualnosti. Čeprav ji po eni strani ne gre odreči pridiha strasti, je po drugi čutiti manko erotike, ki prežema Bizetovo stvaritev. Tega režiserka ne nadoknadi niti s precejšnjim odmerkom značilne silovitosti temperamenta in podnebja pri dokaj dorečeno in solidno izpeljani psihološki razčlembi značajev posameznih likov. V prizorih, ki se vrstijo s primerno dinamiko, brez zatikanj in prazne hoje, je zaznati navdih, ki seže v stvarni čas Mériméejeve novele o Carmenciti. Duh časa poudari še s pisano kostumografijo in posameznimi prizori, ki močno spominjajo na tematiko in kolorit del velikega Francisca Goye.
»Tokratna jasno in živo zasnovana izvedba Carmen se ponaša z zlitjem petja in igre, skoraj brez omembe vrednih glasbenih napak ali lukenj v inscenaciji, z vešče prepletenimi solističnimi, komornimi in zborovskimi prizori.«
Tokratna jasno in živo zasnovana izvedba Carmen se ponaša z zlitjem petja in igre, skoraj brez omembe vrednih glasbenih napak ali lukenj v inscenaciji, z vešče prepletenimi solističnimi, komornimi in zborovskimi prizori. V zelo zahtevni naslovni vlogi samosvoje Carmen je debitirala Elena Dobravec, ki je bolj kot s petjem pritegnila pozornost s celovitostjo interpretacije, predvsem z obvladovanjem odra, silovitostjo igre in plesom brez dinamičnih nihajev, tako rekoč v eni sapi, kakor da bi stavila na vse ali nič, le da bi prepričljivo podala skoraj vse, kar bi lahko Carmen bila; strastna, nepredvidljiva, manipulativna, ognjevita in mrzla … Pri sicer dobro naštudiranem vokalnem partu, ki mu ni manjkalo izraznosti pa tudi jakostnih razponov, gre pogrešati več značilne mezzosopranske barvitosti in polnosti glasu. Nekoliko moti tudi intonacijska nejasnost, zlasti pri kromatiki. Interpretacija lika Carmen pa pri Don Joséju Branka Robinšaka ni naletela na enakovreden odgovor. Kljub vokalno spodobnem nastopu je bil Robinšak z mlačno upodobitvijo lika bližje liku nekega utrujenega rezervista kakor mlademu impulzivnemu zmanipuliranemu vojaku in je ne glede na določeno »oživitev« med izvedbo izzvenel nekam v prazno. V vlogi Micaele je vokalno prefinjeno in s pristno igro nastopila Martina Zadro. Glasovno voluminozno in barvito, s pravo mero odrske prezence, je v vlogi bikoborca Escamilla prepričal baritonist Jože Vidic. Ob navedenih protagonistih ne gre spregledati drugih solidnih interpretacij; Zorana Potočana (Zuniga), mikavnega dueta Martine Burger in Galje Gorčeve (Frasquita in Mercedes) ter Slavka Savinška (Morales), Mateja Vovka in Dejana Maksimilijana Vrbančiča (Dancairo, Remendado). Mojster Jaroslav Kyzlink je zelo zanesljivo vodil predstavo v vseh segmentih, z veliko afinitete za slog, s pozornostjo do izraznih podrobnosti in razmerij med vokalnim in instrumentalnim. Zelo dobro pripravljen orkester, posebej godala, je v dialogu z odrom deloval bolj »simfonično« kakor operno, sveže in barvito. K solidni glasbeni in scenski postavitvi pričujočega dela je pripomogel tudi prepričljiv nastop opernega zbora, ki ga je pripravila Željka Ulčnik Remic. Plesni deli predstave v koreografiji Berte Vallribere so delovali pusto, neusklajeno, značajsko neskladno z glasbo, kakor iz neke druge predstave.
Kljub pripombam Carmen predstavlja določen ustvarjalni napredek. Zasluge za to gre pripisati glasbenemu vodstvu predstave, mojstru Jaroslavu Kyzlinku z vodjo glasbenega študija Markom Hribernikom in režiserki Pameli Howard, katerih pristop k postavitvi dela kaže ne le na sposobnost temeljnega razumevanja klasične postavitve opernega dela, ki ga na tem odru (tudi na tujih) ni prav pogosto srečati, temveč tudi na širši kontekst gradnje repertoarja neke hiše.
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
