Slovenija od Tokia do San Francisca
CTRL N – Poglavje slovenske elektronike. ZARŠ, 2015
16. 04. 2015
Ko se eno glasbeno obdobje konča in drugo šele začne, je dobro, da ju ločuje poglavje, ne zgolj posamični, iz konteksta izrezljani in spontano sprotni dogodki. Poglavje je vsekakor vsebinsko zaključen del, kar pomeni, da se obdobja ne dogajajo nepričakovano, nenadoma, stihijsko. Nikoli sicer niso vnaprej predvidena ali določena, toda ko poglavje dobi uradno in vsesplošno veljavo, se včasih razbohoteno izkaže kot nekaj, kar v danem trenutku zaobjame veliko in globoko (v našem primeru) ustvarjalno območje.
Vse naštete karakteristike, lastnosti pa tudi sramežljive, a upravičene znake pomembnosti kaže glasbena zbirka oziroma kompilacija Poglavje slovenske elektronike, ki jo je založila in izdala ZARŠ – Založba Radio Študent, kot del promocijsko predstavitvenega večera smo ji bili priča na letošnjem festivalu TRESK, podnaslovljenem Obračun glasbe in založništva.
Vodilni motiv glasbenega obračunavanja nikoli prej ni bil tako blizu samemu konceptu, idejnemu in (nad)ideološkem predznaku nastopajočih umetnikov, kot je to v primeru zgoščenega izbora slovenskih elektronskih izvajalcev, ki so s svojo glasbeno umetnostjo zapolnili pričujoče Poglavje slovenske elektronike. Domačinsko glasbeno poglavje, ki je zelo suvereno, samozadostno, samozavestno in s pravšnjim odmerkom ustvarjalne arogance, je ta trenutek ne le primerljivo s tujejezičnimi elektronskimi scenami, temveč, drznil bi si trditi (in zagotovo nisem edini), je eno od aktualnih glasbenih poglavij v najširšem svetovnem, zgodovinskem in žanrskem spektru ta hip. In to od Tokia pa vse do San Francisca.
Za to pestrost v iskanju in raziskovanju samosvojega, izvirnega, nekonvencionalnega, a vselej navdahnjenega zvoka, ki jo med šestnajstimi skladbami izžareva prav vsaka, gre zasluga tudi selektorski ekipi Radia Študent. Namreč, kompilacijski album je dober primer, kako zaobiti, se izogniti in navsezadnje preboleti generacijski prepad in prostorsko neadekvatnost zunaj ljubljanskih mejah tovrstnih glasbenih žanrov pri nas. Tradicija in zgodovina nas učita, da izdajateljskih rekapitulacij, v katerih je bolj ali manj zaobjeto vse, kar se je kdajkoli dotaknilo digitalno pogojenih inštrumentov, pri nas nikoli ni manjkalo.
In četudi so te zbirke vedno imele svoj kulturno-umetniški trenutek, arhivsko-fonotečni smisel in čezmejne gastarbjterske vzgibe, so njihovo podobo kazili, jim zmanjševali pomembnost in jih izničevali avtorji, ki niti s kakovostjo niti z navdihom ne sodijo v naš največji elektronski potencial. V glasbi je kot v življenju, občasno je treba povleči črto in jasno postaviti ločnice med glasbeno vrhunskostjo in tistimi, kar to ni. Med obrtniki, ki jim glasbo pogojujejo tehnološke zmogljivosti in vedno nove različice programske glasbene opreme, in tistimi, ki so poleg vijačenja za široke množice zmožni tudi z notnim zapisom pustiti svoj avtorski odtis.
Elektronsko glasbo že pregovorno spremlja največja stopnja skepse, dvomov in kvazikritik. Pot uveljavitve elektronskega izvajalca v okolju, ki je tudi v 21. stoletju večinsko na okopih tradicionalnih popkulturnih glasbenih praks, se pri nas (in v tujini prav tako) zdi trnova in dolgotrajna. Zato je nadvse spodbudno dejstvo, da so se kuratorji z Radia Študent odločali med 70 prispelimi avtorskimi deli. Kar končno predstavlja tudi dolgoletni raziskovalni, analitični in promocijski vidik novinarskega dela in uredniške politike.
V vseh teh posttranzicijskih letih se je pri nas (iz)oblikovala široka glasbena scena, ki povezuje konice slovenske glasbene alternative, nastale pred osamosvojitvijo, s tisto, nastalo po njej. Pri tem je Radio Študent še vedno najboljši katalizator dobrega, kulturnega, intelektualnega in umetniškega vidika domače glasbene ustvarjalnosti, in to ne glede na žanrske odvode.
Že hitri prelet skozi celoto dvojne vinilne izdaje CTRL N – Poglavje slovenske elektronike zadostuje, da ugotovite, kako največ kakovostnih glasbenih odvodov pri nas ponuja prav elektronska glasba. Imena, kot so Evano, C912, Jozo Elektronik, Oknai, Tonros, Pier, Borka …, se na CTRL N predstavljajo z vso izraznostjo skladanja, katerega najbolj repetitiven melodični zven povezuje konice naše kolektivne glasbene preteklosti in posamične prihodnosti. Vsak od izvajalcev se predstavlja s produkcijsko in izvajalsko popolnoma dovršeno skladbo, s pomladnim antihitom, ki v maratonskem scenosledu šestnajstih skladb zelo malo, skorajda neopazno ritmično in melodično odstopa.
Pri tako obsežno zastavljenih zbirkah je vedno težko uskladiti ritmiko med tako različnimi avtorji. To aranžersko problematiko še bolj poglablja dejstvo, da skladatelji elektronske glasbe sodijo med najbolj občutljive in z dovršenostjo obtežene glasbenike, ki ne prenašajo »zlitih« (zmiksanih) začetkov in zaključkov. Projektantom kompilacije CTRL N pa je uspela ravno takšna zvokovna zlitina, ki resnično reprezentativno razkazuje domačo ustvarjalnost.
Pogledi, let. 6, št. 7, 8. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
