O slovenski glasbeni sceni
Strah je odveč
Foto: Jože Suhadolnik
18. 02. 2015
Dvajset let po Levi sceni Alija Ena, ki se je zoperstavila glasbenemu šundu in inertnemu glasbenemu monopolu na račun stare slave, lahko o domači glasbeni sceni pišemo in govorimo le v kontekstu univerzalnega. Pozitivno univerzalnega.
Naslov bi bilo mogoče nadaljevati z vprašajem in Ali Enovim pesniškim zaporedjem, ki močno (po)dvomi v avtorsko in poslušalčevo glasbeno stopnjo inteligence. Pisalo se je leto 1994 in domača glasbena scena je bila zrela za medsebojno konfrontacijo. A to ni bil le osamljen primer naše podalpske zvočno-lirične oaze popularnih glasbenih praks. Kajti v začetku devetdesetih je ravno hip hop odigral vlogo najbolj ostrega kritika globalnega glasbenega stanja, ki je na krilih monopolistične politike velikih glasbenih založb ustvarjalo, izrabljalo in na koncu pokopavalo glasbene izvajalce in skupine. To je bil čas najbolj naglega poustvarjanja komercialnih glasbenih trendov, enosezonskih zvezdic in zvezdnikov, ki niso imeli nič opraviti s pripadnostjo katerikoli glasbeni sceni. Razen seveda tisti, ki sliši na ime pop.
Vprašanje higiene medijev
Čeprav se z današnje perspektive zdi, da glasbena industrija deluje po enakih principih glasbenega konformizma in potrošniške sle, je pojav novih medijskih praks glasbo ogolil do njenega primarnega bistva. Ta pravi, da je glasba lahko samo dobra ali slaba. To se nanaša predvsem na geostrateška glasbena območja, ki so si s svojo državotvorno tranzicijo zožila morebitni avditorij in pri katerih nakladne številke nimajo pomena. Slednje so, če gremo bolj vzhodno in južno, tudi največje uporabnice grass rootsa oziroma brezplačne izmenjave glasbenih vsebin. Pa vendar, tudi tam še kako štejejo glasbeni nastopi domačih in tujih izvajalcev. In zdi se, da je glasba v času, ko diskografska dejavnost postaja luksuz, ki malokrat povrne stroške nastanka studijskega albuma, postala ljubiteljska, bolj pristna, bolj prvinska in predvsem bolj ozaveščena glede časa, ki ga živimo. Ko pa pridemo do promocijskega segmenta taiste glasbe, je vseeno (so)odvisna od uredniških politik, raznoraznih komisarjev, novinarjev in kritikov, ki lasten glasbeni okus postavljajo in predstavljajo kot narodov blagor ali od ljudi za ljudi.
Mediji so tisti, ki odkrivajo, prepoznavajo in promovirajo glasbeno sceno. Ko pa mediji postanejo tudi tisti, ki si upajo sceno poimenovati, ji dati nekakšen skupinski predznak in jo zaradi lažje orientacije poslušalca kategorizirati ali popredalčkati, se je treba tudi vprašati o medijski odgovornosti za glasbeno higieno.
Šele takrat bi bila smiselna tudi razprava o glasbenih kvotah in razmerju predvajanja domače in tuje glasbe. Kajti ne glede na nove medijske prakse, ki so z revolucijo spletišča povzdignile popularno industrijo na najvišjo stopnjo globalne oz. planetarne razpršenosti in dosegljivosti na vsakem koncu sveta, še kako šteje vpetost tradicionalnih medijev radio–televizija–tisk v oblikovanje glasbene scene. To se nanaša predvsem na tako majhen antizvezdniški glasbeni trg, kot je slovenski, kjer se nam zdi samoumevno, da čez dan srečujemo glasbenike na ulici, v trgovini, kavarni, na avtobusu, v univerzitetni predavalnici ali knjižnici, zvečer pa jih poslušamo na koncertnem odru.
Biti konkurenčen ne glede na prostor in čas
Tovrstna samoumevnost izhaja iz dejstva, da pri nas zelo malo glasbenikov živi le od svojega glasbenega ustvarjanja. V popularni glasbi zagotovo najmanj, četudi se prav v tej zvočno-lirični ustvarjalnosti dobesedno tre novih glasbenih imen. Povleči ločnico med dobro in slabo glasbo je za medije, ki v glasbi vidijo več, sila zahtevno delo. Zlasti ker je glasbeni altruizem samih ustvarjalcev nesorazmeren z medijsko neodvisnostjo. Subjektivna nota posameznikov, ki o glasbi pišemo, bi morala prinašati refleksijo objektivnega na način, da opraviči glasbena imena, ki bi bila morebiti uspešna tudi zunaj naših meja. Zato je vsakršna debata o popularnoglasbeni sceni danes še kako internacionalizirana.
Dvajset let po Levi sceni, ki se je zoperstavila glasbenemu šundu in inertnemu glasbenemu monopolu na račun stare slave, lahko o domači glasbeni sceni pišemo in govorimo le v kontekstu univerzalnega. To univerzalnost je treba prepoznati in podpirati tudi takrat, ko se nam dozdeva, da nastaja zgolj v introvertiranem mikrokozmosu ustvarjalcev samih. Nemalokrat se njihova glasbena dela čez čas razkrijejo tudi v vsej monumentalnosti in nadčasovnosti. In žal se nemalokrat zgodi, da pred tem zapoznelim uvidom prenekateri glasbeniki svoja glasbila obesijo na klin. Zato si pridržujem pravico, da pišem in opozarjam na glasbo, ki je tukaj in zdaj. Na glasbo, ki bi lahko bila konkurenčna ne glede na prostor in čas, ki je pustila sled, ker je pogumno zakorakala v območje, kjer drugi niso niti poskusili. Glasbo, ki ohranja tradicijo tistih časov, ko je bil najprej punk, potem pa samostojna država.
N'toko in Moveknowledgement
Moveknowledgement
Gre za najbolj referenčni glasbeni imeni ta hip pri nas, za paradni perjanici domače glasbene scene, ki premoreta večplastnost glasbeni izrazov, ob tem pa ne izgubljata niti kančka inovativnosti, drznosti in poguma.
Od leta 2010, ko je N'Toko izdal svoj tretji samostojni album Parada ljubezni, s katerim se je zapisal v antologijo slovenske popularne glasbe, smo priča celovitem konstruiranju najbolj prodornega in družbenopolitično ozaveščenega glasbenega ustvarjalca, čigar udejstvovanje na glasbeni in širši sceni presega le koncertne odre. Upravičeno ga lahko imenujemo zastavonoša nove generacije, ki je začel svoj pohod z zmagovitim nizom na freestyle tekmovanjih domačega hip hop plemena in ga okronal kot glas in pero na ravni življenjske uporniške filozofije. Filozofije, ki je, če ostanemo samo pri glasbi, blizu vsem nam, se nas dotika, smo v njej (so)udeleženi in navsezadnje z njo primorani živeti ali se ji upreti. V N'Tokovem glasbenem izrazu se kristalizira vsa univerzalnost, pri kateri niti jezik ni ovira za prepoznavanje problematik z istim predznakom, in to ne glede na to, ali jih doživljamo v kontekstu naših mikrosredin ali jih razumemo tudi širše.
Ta širši kontekst ponuja skupina Moveknowledgement, ki se ne glede na svoj nekomercialni glasbeni aspekt lahko pohvali z razprodanimi koncertnimi prizorišči in dokaj zvesto publiko. In to, da se razumemo, ne na račun že omenjenega frontmana, ampak celotnega ustvarjalnega kolektiva. Albuma Pump Down!!! in aktualni lanskoletni See sta najboljši izhodišči za takšno stališče. Skupina nam ponuja zvok in sliko ali, če hočete, klasično predstavo o vokalno-inštrumentalni skupini, ki se razvija, oplaja in razrašča iz albuma v album. In čeprav so posamični člani dejavni tudi na drugih glasbenih poljih, se zdi, da je Moveknowledgement za vse oaza produkcijske in izvajalske dovršenosti, v kateri si udeleženi dajejo duška. In to ne brez razloga, saj še kako drži definicija novinarskega kolega, ki pravi, da je skupina prevelika za naš prostor; tudi v širšem vsebinskem in žanrskem glasbenem kontekstu. Upam si trditi, da so prav oni najboljše (re)evolucijsko glasbeno nadaljevanje kultnih Rage Against The Machine.
New Wave Syria
New Wave Syria
Duetu je že na svojem prvencu Hello, yes uspelo ujeti vso nevrotičnost vsakdana, za katero se zdi, da prav nič ne pojenja. Vmes si je ta sinthetično pogojeni duet prislužil vesno za najboljšo filmsko glasbo (Izlet) na Festivalu slovenskega filma. Ko sta nam še z drugim albumom Summer dokazala, da že pregovorna problematičnost izraznosti in vsebine pri drugem studijskem delu ni vplivala na njuno glasbeno podobo, smo imeli duet, ki ne le obeta, temveč s svojo glasbo že osvaja. Godba dueta je daleč od arhetipskega vzorca crossover, ki si prizadeva najbolj progresivne in najzahtevnejše glasbene prvine zapakirati in jih omiliti v poslušalcu prijazne note.
Četudi se giblje po tanki črti, ki ločuje nekonvencionalen glasbeni izraz in eksperimentalno estetiko, sta Urša Golob in Rok Pezdirc sposobna avtorefleksije v najboljši maniri pionirjev domačih elektronskih izrazov. »Elektronski« so le kot etiketa uporabnega inštrumentarija, s katerim duet sklada in izvaja svojo glasbo. Celotna zvočna slika je namreč slišati bolj punkovska in rockovska od večine tistih, ki jih s tovrstnimi oznakami označujemo samoumevno. Tudi takrat, ko smo priča impregniranemu plesnem zaporedju (kajti v svojem bistvu glasba New Wave Syria to tudi je), se skozi njuno produkcijo prebija spomin na našo glasbeno zgodovino osemdesetih let. To pa je najboljši temelj za lastnoročno napisane »hipsterske« zgodbe, v katerih lahko prepoznate ideje in vzgibe, ne da bi se ob tem morali kulturološko povzdigovati v Berlinu in ostalih razvpitih hipsterskih centrih. New Wave Syria se temu upirata s skladbo Hipster Than Hip, ki je kot napisana za razumevanje nečesa, kar bi lahko bilo razumljivo tudi brez nepotrebne trendovske embalaže.
Trus!
Trus!
Ob njihovem prvencu First Step sem brez zadržka ugotavljal, da je skupina Trus! ena tistih glasbenih zasedb, ki jim že po prvem poslušanju verjameš in zaupaš (trust). V njihovi godbi ni čutiti nobenega primanjkljaja, četudi se trio podaja v različne zvočne sfere – od kraut rocka, prek jazza in funka, vse do punka. Njihov samosvoj izraz deluje kot osvežilni obliž, in to ne le v našem glasbenem okolju. Estetsko dovršeni in sofisticirani križanec uporabnih žanrskih nastavkov v primeru skupine Trus! ne deluje kot crossover, pri katerem so ločnice jasno definirane in slišne. Ravno nasprotno, Trus! se slišijo kot zlitina, ki bo v svojem prihodnjem delu zagotovo pridobila tudi patino. Pa ne zaradi zavarovanosti v nekaj, kar bi bilo vase zagledano ali zaprto. Daleč od tega, da je njihova glasba introvertirana, četudi bi to pričakovali skozi dokaj osebno naravnan lirični arhipelag, s katerim skupina sega globoko v poslušalčeva ušesa. Ne glede na naše individualno razumevanje njihove lirike, prav lahkotnost skladanja in sobivanja neštetih glasbenih prvin prinaša dokaj osvobajajočo zvočno perspektivo. Nekaj podobnega, kot da bi se zazrli čez nepregleden travnik v daljavo, ki jo ne določata ali omejujeta niti hrib niti človek.
Kleemar
Kleemar
Naj za konec omenim še glasbenika, ki je s svojim ustvarjanjem sposoben uglasbiti naš pogled v daljavo. Matej Končan - Kleemar je najboljši predstavnik avtohtonega elektronskega glasbenega izraza, čigar ekspresionizem zvočnih pokrajin presega klasično pojmovanje ambientalne glasbe. Če je ambientalna glasba v tistem svojem jezikovnem smislu glasba vzdušja, je pri Kleemarju še posebej izražena kot glasba, ki prihaja iz duše. Njegovi zvočni kolaži imajo vselej veliko začetnico, ki vsebujejo celoten okvir, rep in glavo. Kot skladbe so organizem, ki diha, in četudi so nam prepuščene v lastno presojo ali imaginacijo, so delo avtorjevih rok ali prstov. Tudi takrat, ko se nam dozdeva, da slišimo neurje, ki predrami letargijo prekmurskih ravnic, šelestenje gozda, ki se potaplja v tihem polnočnem siju zvezd, ali pa megleno jutranjo zarjo, ki prasketa pod konicami sončnih žarkov. Kleemar je avdiofilski vizažist, ki mu uspeva glasbo projicirati na slikovni ravni. To pa pomeni nič drugega kot dejstvo, da njegova glasba prisega na globlji smisel svoje interaktivnosti.
V kolikšni meri pa si kot poslušalci dovolite poglabljanje v nekaj, kar bi bilo slovensko po okolju, kjer nastaja, a še kako univerzalno in brezčasno, pa je vprašanje, ki si ga lahko zastavite vsakič, ko dovolite, da tudi drugačni, bolj nekonvencionalni, a nikakor manj izvirni zvoki pridejo do vaših ušes. Verjemite, da sta vsakršen strah in nezaupanje odveč!
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
