Svojevrstni remake
Pri Fournyjevi postavitvi My Fair Lady potencialnih interakcij, zgrajenih na fenomenologiji mita o Pygmalionu, morebitnih poglobljenih značajskih variacij likov ali drugega plemenitenja literarne zasnove Georgea Bernarda Shawa ali režijske zasnove Cukorja ni zaznati. Kvečjemu se uprizoritev s preprostostjo branja situacij in likov precej nagiba k burki. Ta postavitev je kdaj pa kdaj povsem blizu filmske različice, tako da (preverjeni) inscenaciji kot taki, mizansceni pa tudi scenografiji Marka Japlja in kostumografiji Luce Dall'Alpija, ki se tako ali drugače tudi spogledujeta s filmsko različico, ni kaj dosti očitati, razen da gre za déjà vu. Z rotacijo odra so pogoste menjave prizorov izpeljane tekoče in jasno. Interpretacije posameznih vlog so precej neposredne, pogosto oskubljene finih povezovalnih odtenkov, kar se je poznalo tudi v ostro postavljenih ločnicah med prehodi z govornega na vokalni izraz, gradnji vzdušja galanterije visoke družbe in značajskem plastenju likov, zlasti pri preobrazbi lika Elize iz preprostega dekleta s ceste v lady z aristokratskimi manirami. Ploskovitim zborovskim prizorom in živahnim baletnim vložkom koreografinje Valentine Turcu, ki jih je Fourny večino postavil na frontno črto odra, je manjkalo globine. Zmotila je tudi površna zasnova luči, ki je obraze protagonistov pogosto pustila v senci.
Takšnemu pristopu (posnemanja filma) so se hote ali nehote, z več ali manj zagnanosti in lastnega kreativnega vložka, vdali tudi izvajalci – od protagonistov do epizodistov in zbora. Vendar, ne enako. Pri tretji uprizoritvi, 3. februarja, na osnovi katere je nastala pričujoča ocena, sta opazno izstopila mlada sopranistka Elvira Hasanagić v vlogi Elize Doolittle in Vlado Novak v vlogi Alfreda P. Doolittla. Medtem ko so odrska sproščenost v govornih prizorih in prizorih s petjem, pristnost igre in lahkotno istovetenje mojstra gledališke igre z likom Alfreda Doolittla nekako že samoumevni in ne predstavljajo presenečenja, je posebej pritegnil suveren debi Hasanagićeve, ki je tako s konsistenco petja in igre, izvrstno artikulacijo pri obojih, liriko, svežino in uravnovešenostjo pri vseh registrih glasu, ne nazadnje tudi z mikavno odrsko prezenco, k vrsti uspešnih kreacij na tujih, predvsem nemških opernih odrih dodala še eno na domačem. Lepo bi jo bilo še kdaj videti v neki vokalno zahtevnejši, izrazito lirični vlogi. Manj posrečen pa se mi zdi izbor Jakija Jurgca za vlogo profesorja Henryja Higginsa, ki se nekako ne ujema z njegovim habitusom. Z glasovno zategnjeno, barvno zadušeno in značajsko preveč poenostavljeno interpretacijo ni dosegel potencialno fine slojevitosti lika mizantropa in dandyja Higginsa. Ob solidnem nastopu Dušana Topolovca v vlogi polkovnika Pickeringa je s petjem (tokrat brez običajnih dinamičnih in vibracijskih napetosti) in z muzikalu primerno lahkotno igro izstopil še Martin Sušnik v vlogi Freddyja Eynsford-Hilla. Prepričljivo, v vlogah gospe Pearce in Higgins, sta nastopili Irena Mihelič in Alenka Cilenšek.
Predstavo je tekoče in dinamično vodil Simon Robinson. Lahko pa bi rekli tudi rahlo na promenadni način; brez značilne zglajenosti, lahkotnosti in dinamičnega valovanja ali barvitosti muzikala. Kako pa bi moralo biti, nam je pričaral koncertni mojster Saša Olenjuk s čudovito zaigranimi violinskimi soli. Nekaj takega tudi ta orkester zmore. Ali vsakokratne slogovne preskoke in ponotranjenja z zahtevanim izrazom zmore doživeti in pretočiti skozi ansambel tudi mojster Robinson, pa je drugo vprašanje. Zato tudi v tem primeru odgovora na vprašanje kako to, da ima Slovenija ima izvrstne, evropsko primerljive orkestrske glasbenike pa vseeno nima evropsko primerljivega vrhunskega orkestra, ne gre iskati v orkestrih, temveč v dirigentih, s katerimi nastopajo.
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015