Trubadur s širne ceste
Dylanova poezija
31. 05. 2011
Bob Dylan – sedemdesetletnik in potencialni nobelovec. Dobitnik literarne nagrade Quills za prvi del avtobiografije Zapiski (Chronicles, 2004, v slovenščini 2005). Čeprav v tujini že kuka v literarni kanon, ga pri nas kot pesnika še vedno postavljamo za nekatere morda celo šibkejše pesniške osebnosti, ki pa niso v roke nikoli prijele kitare. Kitara ne naredi pesnika, to drži, a pesnik s kitaro ni nič manj pesnik.
Zakaj pri Dylanu vendarle gre za poezijo? Dylanova lastna razlaga, čeprav ne neposredna, je na voljo tudi v njegovi avtobiografiji Zapiski. Tam opisuje, kaj vse je bral, kakšno glasbo poslušal in kako se je vse to zrcalilo v njegovem delu. Vendar pa ni ves Dylanov opus odlična ali prava poezija; pri posploševanju moramo biti torej zelo previdni. John Hinchey, dylanolog, v svoji študiji Like A Complete Unknown – The Poetry of Bob Dylan's Songs 1961–1969 (gre za verz iz Dylanove pesmi Like a Rolling Stone) opozarja:
»Bob Dylan je pesnik in, kot bo sčasoma postalo splošno znano, velik pesnik. (...) Seveda priznavam, da Dylan ni samo pesnik in da pesnjenje morda niti ni najboljše, kar zmore. Je umetnik, ki snema plošče, nastopa v živo, sklada in piše pesmi. A vendar ne verjamem, kot skoraj vsi, ki priznavajo vse njegove omenjene kvalitete, da se lahko o vseh teh umetniških značilnostih govori v isti sapi. Dylan snema plošče in nastopa – oboje je včasih umetnost zase. Vendar so ti posnetki in koncerti sestavljeni iz posameznih pesmi, ki jih običajno sam napiše, in njegove izvedbe teh pesmi na odru so tudi umetniška dejanja, pa najsi bodo dobre, slabe ali apatične, kakor koli že. 'Komadi', ki jih izvaja, so umetniška dela različnih kakovosti in vsa vsebujejo besedila, ki – v primeru Dylanovih avtorskih pesmi skoraj vedno – delujejo na poslušalca kot pesniška dela. A ta pesniška dela so lahko, kot vse ostalo, kar počne, izvrstna, vzvišena ali pa grozna, sem pa sodijo tudi vsi odtenki med tema skrajnostma.«
Hinchey v svoji knjigi opozori še na en pomemben aspekt Dylanove poetičnosti, ki je čisto realno dejstvo in ga pravzaprav umesti v kontekst izročila ameriškega zgodnjega in modernejšega »songsterstva« šestdesetih let in tudi drugih avtorjev, o katerih se je govorilo kot o pesnikih.
»Dylan ni edini sodobni pisec pesmi, ki bi ga lahko imeli za pesnika – na misel mi v hipu pridejo Chuck Berry, Tom Waits in Joni Mitchell, pa še kdo bi se našel –, a tudi v tej zelo pičli družbi Dylan prednjači. Razlika je v tem, da njegova najboljša besedila niso samo zabavna, ampak za recitiranje prav vznemirljiva; ne samo, da pritegnejo našo pozornost, ampak jo razširijo in osvobodijo.«
Hinchey je v tem odlomku že nakazal glavno značilnost Dylanove poezije. Vendar je zadevo morda najbolje opredelil sam Dylan, ko je že leta 1966 v intervjuju za radio CBC povedal o svoji verjetno najbolj cenjeni pesmi Like a Rolling Stone: »Naenkrat sem se zavedel, da pišem nekakšno pesem, zgodbo, nekakšno jaro kačo izbruhkov, in iz vsega tega je nastala Like a Rolling Stone. (…) Česa takega dotlej še nisem napisal in naenkrat me je prešinilo, da je to prav to, kar počnem, torej nekaj, česar še nihče ni počel pred mano. (…) Like a Rolling Stone je definitivno to, kar počnem. Pišem pesmi. (…) Ko sem to napisal, me sploh ni več zanimalo, da bi napisal roman ali igro. (…) Hotel sem pisati take pesmi, ker je to bil razred zase, čisto nekaj novega. Mislim, nihče poprej še ni zares pisal takih pesmi. No ja, v starih časih ja, ampak tisto so bili soneti in trubadurske zadeve.«
Verzologija
Dylan je bil torej zelo prepričan, da je odkril nekaj novega. Zanimivo je tudi, da je omenil sonetiste in trubadurje in jim svoje pesmi postavil ob bok. Kontekstualno gledano je to zelo zanimiv podatek, kar pravzaprav potrjuje tudi dejstvo, da je sebe vedno imenoval a song and dance man, torej nekakšen novodoben minstrel, trubadur ali zabavljač; tole zadnje naj sicer ne bi imelo prave zveze s poezijo, pa jo vendar ima, vsaj v Dylanovem primeru.
Morda je Neil Corcoran še bolje kot Hinchey zadel Dylanove značilnosti, ki bi ga utegnile posaditi na pesniški piedestal, vendar so tudi njegovi pomisleki podobni: »Dylanova besedila sama zase redko delujejo kot poezija (…), a čeprav Dylan ni pesnik v konvencionalnem pomenu besede, se odlikuje s prav takimi miselnimi odlikami kot velik pesnik v smislu čistosti izrazov, moči podob, dostojanstvenosti jezika in relevantnosti besed v različnih kontekstih.«
Še en pomemben aspekt Dylanove poetike obstaja: inovativno rimanje. Sicer svojevrstna asonančna rima 'alone/Holmes' iz pesmi Talkin' Bear Picnic Massacre Blues zares deluje šele, če jo na glas preberemo, vendar ni klišejska, kar bi se kaj lahko zgodilo. Eden od možnih klišejev, ki so ga v kontekstu besede »alone« precej uporabljali razni pisci, je »alone/telephone«. Dylan pa se je v svojih najbolj posrečenih pesmih tovrstnim rimanjem izogibal in zadeve raje reševal asonančno, z inovativnimi zvočnimi stiki ali s kakšno posebej nenavadno rimo, razen če je kliše ironiziral, kot denimo v pesmi It's Alright, Ma (1965), kjer se med drugim poigrava s tin-pan-alley-jevskimi rimami 'moon/spoon' itd.
Vplivi
Nas pa vendarle zanima tudi literarno ozadje. Iz prve roke vemo, da so na Dylana močno vplivali ameriški bitniški pesniki, predvsem Allen Ginsberg, s katerim je tudi prijateljeval, pa tudi malce starejši in oddaljenejši, denimo William Blake, Walt Whitman, Arthur Rimbaud in drugi. Od Rimbauda se je učil simbolističnih pristopov, ki jih je umetniško izjemno uspešno uporabil predvsem na plošči Blonde On Blonde (1966); prav šolski primer je pesem Visions Of Johanna. William Blake je s svojim podobjem navdihnil med drugim verjetno Dylanovo najlepšo nabožno pesem Every Grain Of Sand (1981), vendar je »nabožnost« treba vzeti zelo na splošno, kajti pesem ni kakšna hvalnica ali konfesionalna nabožna zadeva, kot jih je pisal v obdobju 1979–80, pač pa univerzalna duhovna pesem, ki govori o večnem bivanjskem dvomu, o »času, ko sem najbolj potreben pomoči«, o samoti, strahu in dvomu v vsakršno ljubezen, samo zato, da potem »v besu trenutka« vidi Mojstrovo roko (niti ne omeni boga ali stvarnika) v »vsakem zrnu peska«.
Blake je prisoten v pesmi A Hard Rain's A-Gonna Fall (1963), na katero je vplivala tudi Whitmanova Salut au monde. Pesem uporablja whitmanovske »zarotitvene« obrazce in strukturo njegove pesmi Salut au monde z neverjetnim učinkom. Na koncu Dylanove pesmi srečamo nekaj, kar bi lahko enačili z whitmanovskim pojmom »demokracije«, ki je pri Whitmanu hkrati tudi simbol za ameriško državo. Pri Dylanu gre bolj za neposredno svobodo človeka, da sme opozoriti na pogubo sveta; pesem Hard Rain je namreč vizija Armagedona, in to prva takšna v zgodovini popularne glasbe. Tu gre tudi za bistveno razliko z Whitmanom: on salutira svetu in ga neprizadeto opazuje, časti, medtem ko je Dylanova pesem, napisana v preteklem času, simbol temačnosti sveta, simbol poti k pogubi in hkrati tudi simbol nevarnosti jedrske vojne, ki je bila v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je pesem nastala, vsakodneven vir strahu Amerike in Evrope. Težek dež je tako lahko kisel, jedrski dež, ali pa zgolj ponazoritev drvenja civilizacije v propad. Tu se najbolj pokaže vpliv Blaka: diabolična slutnja propada.
Še eno stično točko najdemo z Whitmanom: Dylan zapiše verz: »Videl sem belega moža, ki je sprehajal črnega psa,« kar neposredno aludira na suženjstvo in Whitmanove čase. Vendar Whitman svet raziskuje in se ob njem sprašuje o pojavih, ki jih vidi in sliši ob poti, Dylan pa to »srečnost« sveta obrne v krutost sedanjosti generacije šestdesetih in občutja konca, ki je takrat razgrinjalo plašč bližajoče se smrti nad civilizacijo. Kot bi rekel James Allen: dream of Death. Podobno občutje najdemo še v več Dylanovih pesmih, denimo v pesmi Señor (1978) ali Lovesick (1997). Navezava pa obstaja tudi na že omenjeno Pesem o širni cesti. Dylan je leta 1997 na albumu Time Out Of Mind objavil tudi blues Dirt Road Blues, ki črpa iz isto- in podobnoimenskih bluesov dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja (Charlie Patton itd.), pa iz Goin' Down That Road in iz Whitmanove širne ceste. Whitman pravi: »Dolga rjava pot me vodi, kamor mi srce poželi,« Dylan pa: »Goin' down that dirt road, 'til someone lets me ride …«
Seveda so Blake, Whitman in Rimbaud samo nekateri od pesniških vzornikov. Dylan je bral tudi Byrona, Wordswortha in mnoge sodobnike. Vendar bo za podrobnejša vzporejanja bržčas prostor kje drugje. V Dylanovih pesmih v prostem verzu, ki jih je objavljal na ovitkih plošč (svojih in tujih) in precej tudi v knjigi Tarantula (1971), se srečajo vsi do zdaj omenjeni in tudi še drugi vplivi, seveda povezani v duhovit in zanimiv, izviren avtorski sveženj.
Postmodernistične tehnike
Najpomembnejša in za literarno-glasbeno zgodovino najbolj posrečena značilnost Dylanovega pesniškega značaja pa je intertekstualnost. Na svojstveno postmodernistični način je že v šestdesetih letih in potem spet od leta 2001 naprej (in takrat je intertekstualnost vzel za osrednje izhodišče svojih pesmi) v svojih besedilih spajal najrazličnejše literarno-glasbeno-zgodovinske reference in iz njih ustvarjal avtonomno avtorsko podobo. Nekateri so ga zato označili za plagiatorja in epigona, a take oznake seveda ne zdržijo; tovrstni postopki niso novi, nov in izviren pa je Dylanov način povezovanja v samosvojo celoto. V njegovih pesmih, ki večkrat tudi nosijo naslove po kakšnih starih bluesih ali filmih, najdemo cel kup oseb in navez iz literarnih del, popularne glasbe, klasične glasbe, pesmi in filmov v novih, svežih kontekstih.
Najznačilnejši zgodnji primer je verjetno pesem Desolation Row (1965), pozneje pa jih najdemo na tone; Dylan jemlje tudi cele stavke in jih citira v novih kontekstih, denimo v pesmi Tight Connection To My Heart (1985), ki je odličen primer nove kontekstualne postavitve citatov iz starih filmov. S ploščo Love And Theft (2001) pa se je Dylan dokončno odločil za prevladujočo intertekstualno kontekstualizacijo. Na naslednjih treh ploščah najdemo cel kup naslovov (ali privzetih odlomkov) iz pesmi Muddyja Watersa, Dolly Parton, Charlieja Pattona, Memphis Minnie idr., v njih pa na kupe referenc in citatov, ki so večkrat porabljeni tudi samoironično, cinično ali pa preprosto komično; taka je denimo omemba Alicie Keys na plošči Modern Times (2006); pomenljiv je že sam naslov plošče, pesem Thunder On A Mountain je vzeta iz izročila bluesa, glasbena podlaga pa precej dolguje pesmim Chucka Berryja in Carla Perkinsa.
Poetičnost pesmi Boba Dylana se kaže na najrazličnejših ravneh. Ob njegovi sedemdesetletnici pa le spomnimo na eno bolj pretresljivih pesmi o staranju, ki si jo je napisal leta 1997; pesem Not Dark Yet objavljamo tudi v prevodu. Dylan naj bi trenutno pripravljal nadaljevanje svoje prozne avtobiografije in še o marsičem se šušlja po literarnih hodnikih. Nobelova nagrada bržčas ne bi kaj prida prispevala k splošnemu pomenu njegovega opusa, bi ga pa, vsaj pri nas, dokončno legitimirala v očeh stroke, čeprav tega pravzaprav ne potrebuje več.
Ni še mrak
Sence se ulegajo in tukaj sem že ves dan.
Prevroče je, da bi spal, čas pa beži stran.
Duša je jeklo postala, se zdi.
Brazgotine še imam, ki jih sonce zacelilo ni.
Prostora ni nikjer, še v kjerkoli ne –
ni še mrak, a pripravlja se.
Moja človečnost k vragu je šla,
za vsako lepoto se skriva nekaj gorja.
Pismo dobil sem, napisala ga je skrbno,
napisala je, kar ji po glavi je šlo.
A saj ne vem, naj mi bo mar ali ne –
ni še mrak, a pripravlja se.
V Londonu bil sem in v Parizu sem bil,
reki sledil sem in se v morje spustil.
Pristal sem na dnu sveta samih laži.
Zdaj ničesar ne iščem, ko koga pogledam v oči.
Vse, kar prenašam, me včasih podre.
Ni še mrak, a pripravlja se.
Tu, kjer sem rodil se, bom umrl, čeprav si tegá ne želim.
Zdi se, da se gibam, a pri miru stojim.
Čisto izpraznjen in otopel sem postal.
Ne spominjam se, pred čem sem sèm pribežal.
Ne slišim več niti žebranja molitvice –
ni še mrak, a pripravlja se.
Prevedel Matej Krajnc
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
