Veselo oznanilo karamboliranega kapitala
Igra o Antikristu: Oratorij po mariborski nadškofiji. Umetniški kolektiv Was ist Maribor? (Sebastijan Horvat, Andreja Kopač, Matjaž Latin, Aljoša Ternovšek). Avtorica glasbe Nana Forte, dirigent Marko Letonja. Cankarjev dom, 24. 10. 2014
15. 11. 2014
Ko se je 6. februarja 1986, dva dneva pred slovenskim kulturnim praznikom, na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma odvil retrogardistični dogodek v izvedbi Gledališča sester Scipion Nasice Krst pod Triglavom, je v poteku slovenske gledališke zgodovine nastal performativni prelom, kopernikanski preobrat, ki se zgodi le redko v našem dolgo-kratkem življenju. Nekaj podobnega za slovensko gledališče pomeni Igra o Antikristu.
Dogodek, ki je sprožil zadrto polemiko med tistimi, ki so poskušali razumeti, kaj nam je Dragan Živadinov hotel sporočiti, in onimi, ki so trmoglavili v prepričanju, da gre za prazne podobe, četudi vsi skupaj nismo mogli zanikati, da je bil dogodek poln aluzij tako na Prešernov Krst (kot tudi na Smoletovega), da je v ospredju »prekrščevanje«, a ne le slovenskega občestva, ampak tudi ali predvsem umetnosti. Predstava je bila polna citatov, znakov in simbolov, vzetih iz zgodovinske avantgarde kot iz »fašistoidnega obarvanega klasicizma«. Filozof Tine Hribar je poskušal teoretično utemeljiti postopek gledališkega kolektiva GSSN, pri čemer je zapisal, da predstava ni segla le preko Aristotela in Lessinga, ampak tudi čez brechtovsko in artaudovsko gledališče. Ne glede na filozofov trud, da bi Krst ubranil pred posplošenim ljubiteljskimi sodbami, je po skoraj treh desetletjih pogled na ta zgodovinski dogodek nekoliko drugačen, morda tudi takšen: Krst pod Triglavom je bil »vzorčen« model, kako so sinovi (revolucionarjev) razumeli slovenski svet, ko so se odvrnili od svojih očetov. Namesto ideologije (etike) je zavladala estetika (lepa podoba), za njo ni bilo nič takega, kar bi lahko pomenilo združevalno silo za (morebitno) akcijo, ki bi poskušala opraviti s (hirajočim) despotizmom (ostarelih) revolucionarjev. Krst je bil performans Narcisa, zaljubljenega v lastno podobo. Uporaba simbolov totalitarizmov, po čemer je bila prepoznavna NSK, je bilo le »koketiranje«, nenevarno razmerje s podobami, pod katerimi so korakali očetje. Ni šlo za »poklon« junaškim, revolucionarnim dejanjem, ki so jih ustvarjali in pomagali vzdrževati še desetletja po končani revoluciji očetje, ampak so jih uporabili zato, ker so se kar najbolje prilegali izpraznjenosti estetike NSK in želji po provokaciji.
Agitka, ogrnjena v plašč oratorija
In po skoraj treh desetletjih se je z uprizoritvijo Igre o Antikristu (znova) dogodil nepovraten prelom v slovenskem gledališču. A tokrat tako, da so se avtorji, umetniški kolektiv Was ist Maribor?, zavestno odločili, da je danes, »ko se dogaja svetovna vojna, ki želi predrugačiti človeka, da ta naravno sprejema koncept nadzora in uživa v sistemu, ki tudi sam obvladuje druge ...«, tisto, čemur se je nekoč reklo gledališče, umetnost uprizarjanja, odrska utvara, le še nekaj, kar v tem in takšnem svetu nima več državljanske pravice. Zato so naredili tendenciozno in moralistično agitko, ogrnjeno v plašč oratorija. Dejanje, ki bi moralo sprožiti vsaj tako živahno polemiko, kot se je bila odvijala ob Krstu pred tremi desetletji.
»Oratorij izzveni spravno, razumevajoče; ne poziva k vsesplošnemu pogromu nad predstavniki RKC in požigu božjih hramov, in to kljub svoji deklarirani kritiki kapitalizma, ki si je v primeru mariborske nadškofije nadel videz Svetega Duha.«
Četudi so za to kar najmanjše možnosti, saj v svetu, kot ga (pravilno) prepoznavajo (in uprizarjajo) avtorji Igre, za take intelektualne spopade za in proti sploh ni več prostora! Če pa bi se prostor že našel, pa ni nobene volje več, saj nas je že zajela epidemija otopelosti, strašnejša od ebole. Kajti kot beremo v gledališki zgibanki Igre o Antikristu, je danes »razkorak med virtualnim in realnim v umetnosti večji kot kdaj koli prej«. A ne le v umetnosti – to bi nekako že še preživeli –, temveč v življenju tako posameznika kot nacije.
Umetniški kolektiv Was ist Maribor? je uprizoril propad mariborske nadškofije in finančni zlom, ki izvirata iz pohlepa in malikovanja zlatega teleta.
Je v tem nemškem poimenovanju skrit namig na Hitlerjeve besede, ki jih je izrekel 26. aprila 1941 prav v Mariboru? Dalo bi se ga razumeti tako: čeprav smo bili v drugi vojni na strani zmagovalcev, je naša narodna substanca, kot se je reklo v ranem otroštvu naše države, hote ali nehote, vede ali nevede, izgubila svojo nacionalnost. Ali torej z nemškim poimenovanjem (kot je bilo to tudi pri Neue Slowenische Kunst) poskušajo opozoriti, da smo sami zapravili (niti ne prodali!) tisto, česar nam nacizem in fašizem nista mogla vzeti?
Pogumno državljansko dejanje
Ne glede na pomisleke, ki jih oratorij morda vzbuja v nas, je treba jasno in nedvoumno reči, da gre za izjemno pogumno bolj državljansko kot umetniško dejanje, o čemer navsezadnje priča tudi »izgon« dogodka iz Maribora. Tisto, kar Igro deloma rešuje pred pretirano tendencioznostjo in moraličnostjo, je sama forma: oratorij. Glasba Nane Forte je zagotovo novum in s svojo dramatičnostjo vzdržuje potrebno dramaturško napetost. Odločitev, da se glasba izvaja le s tolkali (ob občasni asistenci orgel), je resda tvegana, a v tem primeru zelo učinkovita in umetniško prepričljiva, ne nazadnje, ker je dirigent Marko Letonja. Zbor (Slovenski komorni zbor), ki mora izgovarjati/peti dovolj zahtevno besedilo, je tudi v funkciji akterjev te »religiozne tragikomedije«, saj predstavlja šestdeset tisoč malih delničarjev, ki so svojo dušo prodali hudiču. Solisti, ki jim je naložena teža »petja in igranja« cerkvenih dostojanstvenikov, ki so potopil nadškofijo (kardinal Rode, nadškof Stres, moralni teolog Ivan Štuhec, »ekonom« Mirko Krašovec), okrvavljeni izstopajo iz karamboliranega beemveja prestižnega razreda 535ix, ki je ves čas oratorija parkiran na klančini na dnu odra, za njim pa žari panoramska fotografija Slomškovega trga (pogled z zvonika mariborske stolnice).
Navkljub jasno izraženemu stališču, torej kritiki take Cerkve (in ne nazadnje države, ki se ne zna in ne zmore dokončno ločiti od nje), pa Igra o Antikristu ostaja nekje na pol poti h končnemu obračunu s Cerkvijo. Ali, rečeno pravilneje, nenehno budi vtis, da avtorji poskušajo »razumeti« »potop«, ki ga je uprizorila Cerkev (mariborska nadškofija) sama. Še zlati z apoteozo blaženega Antona Martina Slomška (Aljoša Ternovšek), ki se v nebesni modrini spusti med svoje naslednike in ovčice in jih skuša potolažiti, jim dati odvezo, jih utrditi v veri, da Cerkev ni le hlev, ampak tudi jasli. Toda tudi tokrat se izkaže, da Cerkev ni zavezana poteku človeške zgodovine, ampak se ravna po božjih zakonih, ki so zakoni večnosti in ne človekove minljivosti. In da brez žrtvovanja, ki je hkrati odrešenje, ni mogoče gojiti (slepe) vere v nebesa in pekel.
Ekonom kot žrtveno jagnje
Četudi ogoljufano ljudstvo, žejno ob čistih izvirih hladne vode, ljudstvo, ki ga avtorji razdelijo na desne in leve, druži dejstvo, da jih je posilil kapital, ki se je zagozdil v oltarju mariborske stolnice, uprizori »ulično sodišče«, pa ostaja, le zakaj?, do neke mere prizanesljivo do tistih, ki so jih okradli ne le denarja, ampak tudi vere. Nihče ne vrže vanje kamna, pa čeprav že poškodovane v karambolu, kar nehote sproži (moralno) vprašanje: mar potemtakem ni nihče brez greha? Cerkev sama je, kot vedno, izbrala žrtveno jagnje v podobi Mirka Krašovca, ekonoma in brata svetovno priznanega biblicista, ki mora odvzeti grehe tega sveta. Tako se Igra o Antikristu končna s pomiritvijo: nadutim in pogoltnim dostojanstvenikom možica ponudi »plastenko vode in vzglavje«, da se odžejajo, presiti vsega, in odpočijejo svoje brezbožne glave, v katerih Zvonovi (1 in 2) še vedno pojejo veselo oznanilo.
Seznam grehov RKC je dolg
Oratorij izzveni spravno, razumevajoče; ne poziva k vsesplošnemu pogromu nad predstavniki RKC in požigu božjih hramov, in to kljub svoji deklarirani kritiki kapitalizma, ki si je v primeru mariborske nadškofije nadel videz Svetega Duha. Vendar Cerkev, tudi slovenska, nima le tega »kapitalskega« greha! Seznam njenih grehov je žal zelo dolg, skoraj tako dolg kot Index Librorum Prohibitorum; na Slovenskem se je začelo s protireformacijo, požigom protestantskih knjig, celo nedolžna Cankarjeva Erotika je zgorela v knezoškofovi peči. Pa medvojna kolaboracija, sv. Urh in še in še! Zato jo je kolumbijski pisatelj Fernando Vallejo upravičeno poimenoval za »vlačugo babilonsko« in napisal knjigo z istim naslovom. V njej brez milosti obračuna s to »vlačugo vseh vlačug, svetohlinko, simonijko, inkvizitorko, mučiteljico, ponarejevalko, morilko, grdobo, blazno, zlobnico ...«.
In ne nazadnje: dogodek v petek, 24. oktobra 2014, v Cankarjevem domu bo zabeležen v posvetne anale tudi zaradi tega, ker sta se tam utelesila dva dramska lika, razrešeni ljubljanski metropolit in nadškof dr. Anton Stres in moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Gre za poseben pogum, za prepričanje, da je pokora res že očiščenje vseh grehov, ali da je vera vendarle močnejša od kapitala, da ovčice ostanejo ovčice, pa četudi jih je okradel njihov pastir?
Odgovor se morda skriva v ugotovitvi, da sta danes na Slovenskem Cerkev in država tesneje povezan kot kdaj koli prej. Da tako rekoč ni več razlike med Cankarjevim domom in ljubljansko stolnico?
P. S.: Nemara bi Igra o Antikristu še pridobila angažiranost in aktualnost, ko bi v njej nastopil tudi mogočni zbor slovenskih pisateljev, lektorjev, prevajalcev, ilustratorjev in urednikov, ki bodo vsak hip ostali še brez založbe Mladinska knjiga, žrtve blagoslovljenega pohlepa.
Pogledi, let. 5, št. 21, 12. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
