Z nostalgijo proti minljivosti
Lower Dens: Escape From Evil. Ribbon Music, 2015
28. 04. 2015
Novi album skupine Lower Dens Escape from Evil navdušuje predvsem z akustiko prostora, ki je dovolj prostorna, da se v njej po določenem času porazgubijo vsi nenaravni zvočni elementi, ki tvorijo skladbo.
Baltimorska vokalno-instrumentalna skupina Lower Dens se je pred tremi leti na svojem drugem albumu Nootropics spraševala o delovanju možganov v časovnem okviru »pred« spanjem in »po«njem. Hit skladba Brains je nastavljala zrcalo celotni novodobni filozofiji sprejemanja informacij, ki jih človeški možgani niso sposobni predelati, a jih z velikansko vnemo in razsežnostjo skorajda obsesivno absorbirajo. Tisti »klic v sili« o nezmožnosti ustavljanja, ki je postal generacijska zapoved načina in smisla življenja, se je v trenutku razblinil kot milni mehurček.
Neoliberalnemu obližu na prostranem potrošniškem seznamu želja in sanj je Jane Hunter, pevka, pesnica in frontmanka skupine Lower Dens, odgovarjala z zmožnostjo kakovostne uporabe možganov v tistih nespečih urah in dnevih. In četudi se je njeno definiranje (ne)mislečih množic v omenjeni skladbi Brains na trenutke slišalo dokaj filozofsko, bi ga lahko strnili v sila enostavno soodvisnost (nad)naravne in umetno povzročene nespečnosti – ko ne spim, raje berem kot da ne mislim!
Lower Dens so svojo hvalnico možganom razobesili na zvočno okostje, ki je bilo slišati kot odmev iz prezrtih osemdesetih let prejšnjega stoletja. Kot usodno srečanje kitare in nečesa, kar ni organsko-instrumentalne narave, kar pa je danes, v svojih neštetih različicah, bolj sinonim za potrošniško kot za mislečo poslušalsko populacijo. Pa četudi so pionirski post punk časi ponujali izhodišča za drugačne (za)misli.
»Lower Dens so eni redkih, ki jim je uspelo melodičnost osemdesetih »prečistiti« in postreči kot pozabljen, za marsikoga popolnoma nov okus.«
Eno takšnih so obudili Lower Dens s ponavljajočo se minimalistično, asketsko, androgeno ritmiko, v kateri je bilo težko razbrati zgoraj omenjeni segmenti uporabe organskega in neorganskega v glasbi. Subtilna lirika in skorajda brezosebna glasbena kulisa, ki je po svoji naraciji, uigranosti in discipliniranosti izvedbe, kljub vsem kitaram in tolkalom, izzvenela bolj industrijsko kot tropsko. Na kar je še posebej opozarjal tudi naslov albuma Nootropics.
To je bil delno tudi odgovor predalčarsko naravnani ameriški glasbeni srenji, ki je skupino Lower Dens že ob prvencu Twin-Hand Movement umestila v t. i. acid folk, izmišljeno glasbeno zvrst, ki je opravičevala souporabo elektronskih instrumentov pri novodobnem kantavtorstvu.
To, da Lower Dens niso Beach House, je v vsej svoji razsežnosti dokazoval in razkazoval album Nootropics z načelnim in estetsko premišljenim približevanjem pop melodiki. Tudi takrat, ko se je njihova nekonvencionalno zastavljena zvočna struktura odmikala od ustaljenih glasbenih norm (pesmi Candy, Nova Anthem), je vselej imela okus po melodijah, ki hitro in na dolgi rok zapolnijo poslušalčevo lakoto. Zato niti ne preseneča dejstvo, da so se v analizah glasbe Lower Dens nemalokrat izpisovali tudi takšni hvalospevi, ki so govorili o prihodnosti pop glasbe.
In kot neštetokrat v zgodovini popularne glasbe, so se za najbolj dovzetne izkazale analize evropskega glasbenega kontingenta, ki mu ni bilo treba prodajati puhlic v slogu acid folka. Že pri prvih taktih Lower Dens je bilo namreč očitno, da niso »narodnjaki s kemično percepcijo« ali nadobudni rokerji z zgodbicami onstran parapsihologije.
Četudi jih je njihov avantgardni pop neredko zanesel na spolzka tla globokoumnih besedil in nič enostavnih skovank, Lower Dens dokaj vešče krmarijo skozi prostrane pejsaže dream popa. Zato bi prej kot karkoli drugega njihovo glasbo lahko umestili v širši kontekst glasbenega prebujanja na brooklynski kot na baltimorski glasbeni sceni. Gre za niz skupin in posameznikov, ki so svoj glasbeni izraz zgradili na fonotečni knjižnici založniške hiše 4AD iz osemdesetih. Ko se vam uspe prebiti do takšnih inicialnih zvokovnih in tudi liričnih sklepov in zaključkov, vam postane popolnoma jasna omenjena povezava med ameriško neodvisno glasbeno sceno in evropskim poslušalstvom.
Pred kratkim objavljeni tretji album skupine (Escape from Evil) bo to povezanost gotovo še poglobil. Četudi se je prva violina skupine Jane Hunter načrtno približala reinkarniranju ameriške pop kulture osemdesetih, je zvočni predložek za celotno zvočno-lirično sliko še vedno trdno zasidran v nostalgično prepoznavnih teksturah, ki jih nekateri ameriški novinarski kolegi opisujejo kot posrečeno srečanje Billy Idola in Bonnie Tyler. Kar bi se v najkrajših črkah ali črtah opisalo kot usodno srečanje diskotečne dinamike fluorescentnih plesišč in romantično zasanjanih napevov.
Z nujnim poudarkom, da je kot križanec Billy in Bonnie mišljen tudi androgeni vokal Jane Hunter. Vokal, ki opisuje zakulisja našega razmišljanja in hrepenenja, daleč od apokaliptičnih prispodob jutrišnjega dne, zato pa še kako slikovito in opozorilno. To se najboljše sliši že v prvem promocijskem singlu To Die in L. A. – ta repetira kultno dramo Williama Friedkina iz leta 1985 To live and die in L. A. (Živeti in umreti v Los Angelesu). Z nostalgijo proti minljivosti. Ta romantično melodramatičen vzorec, po katerem se redkokaterim skupinam dandanes obrestuje preglobok pogled v izvire iz preteklosti, se v primeru Lower Dens sliši bolj kot relikt nekakšnega vzporednega življenja. Življenja, ki ga Jane Hunter opisuje kot »težaško in garaško, če hočete zadovoljiti vse privržence svoje glasbene mantre«. Odlično ga ponazarjajo skoraj neprekinjene klubske turneje, pri katerih ste v premagovanju kilometrskih razlik med mesti priseljeni večino časa prebiti v svojem skupinskem kombiju.
Toda žrtvovanje za glasbo ima tudi svoje prednosti, ki jih je skupina uspela s pridom izkoristiti. Tudi njihov zadnji album je nastajal – vsaj v grobih zvočnih skicah – v celoti na MIDI-klaviaturah in avtoričinem laptopu. Na ta način so se (hote ali nehote) izognili vplivu že obstoječih zasanjanih kitarskih trendov. Iz slišanega pa je tudi jasno, da so naredili prepotreben odmik od zelo uspešnega predhodnika Nootropics.
Album Escape from Evil navdušuje predvsem z akustiko prostora, ki je kot takšna dovolj prostorna, da se v njej po določenem času porazgubijo vsi nenaravni zvočni elementi, ki tvorijo skladbo. Lahko bi tudi rekli, da je novi album v primerjavi s prejšnjima dvema bolj koherenten in zgoščen, tako s produkcijo in aranžersko logistiko kot tudi z liriko Jane Hunter; ta je besedilom omogočila vsakič novo življenje, morebitno novo cirkulacijo, ne glede na romantično sklicevanje na dobo nedolžnosti.
V tej melodramatični apologiji se pravzaprav skriva vsa esenca karizmatičnosti skupine Lower Dens, ki se skozi obujanje lastnih spominov poskuša bojevati tako proti preteklosti kot tudi prihodnosti. To, da se opevanje teh sliši kot retuširanje nekega glasbenega obdobja, niti ni nujno zlo ali pa napačno dejanje. Daleč od tega. Lower Dens so le eni redkih, ki jim je uspelo melodičnost osemdesetih »prečistiti« in postreči kot pozabljen, za marsikoga popolnoma nov okus. In tega vina si je treba čistega naliti.
Pogledi, let. 6, št. 8, 22. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
