Pogovor z Ivico Buljanom, režiserjem priredbe romana Gorana Vojnovića, Jugoslavija, moja dežela
Dialog s samim seboj
Foto: Tomi Lombar
09. 04. 2015
Biografija Ivice Buljana je izredno bogata, zato velja izpostaviti zgolj ključne točke njegove ustvarjalne poti. V letih 1998–2001 je bil ravnatelj Drame splitskega HNK, prav tako leta 2001 je bil skupaj z Robertom Waltlom soustanovitelj Mini teatra v Ljubljani, v Zagrebu pa Festivala svetovnega gledališča. Kot predavatelj je aktiven na gledaliških akademijah v Rennesu in Saint-Etiennu v Franciji.
Za svoje delo je bil večkrat nagrajen na Borštnikovem srečanju, je tudi dobitnik nagrade Sterijinega pozorja, nagrade Branko Gavella, tudi dobitnik priznanja Republike Slovenije na področju umetnosti in nagrade Prešernovega sklada leta 2012 za uprizoritvene umetnosti. Trenutno opravlja (tudi) vlogo ravnatelja zagrebškega Hrvatskega narodnega kazališta. Njegov zadnji izziv je uprizoritev nagrajenega romana Gorana Vojnovića, Jugoslavija, moja dežela, premiera bo v soboto, 11. aprila, v SNG Drama Ljubljana.
Lani ste ustvarili gledališko verzijo legendarnega romana Danila Kiša Grobnica za Borisa Davidovića, čez nekaj dni bo v SNG Drama Ljubljana premiera priredbe romana Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela. Ne glede na različno tematsko izhodišče je dogajalni prostor isti. Tista Jugoslavija, ki je ni že slabih trideset let. Ki pa kar nekako noče izginiti iz domišljijskega prostora ustvarjalcev. Vaši razlogi za »brskanje« po polpretekli zgodovini?
V obeh predstavah, pa tudi v drami Miroslava Krleže Vučjak (HNK, 2015), gre za vrsto besedil, ki jih je mogoče odlično adaptirati za današnji čas, vsebinsko pa so vezane na tragedijo človeštva in seveda geografsko osredotočene na prostore, ki so mi blizu. V vsakem od teh besedili sem uprizoritveno vpisoval tudi lastno avtobiografijo. In to tako resnično, dejansko, kot tudi tisto, ki izhaja iz izkušenj, ki sem jih doživel v literaturi ter fikciji nasploh pa tudi iz izkušenj drugih ljudi. Tovrstna besedila interpretiram z veliko zvestobo izvirniku, šele v procesu režiranja pa v njih vpisujem lastne izkušnje.
Tako pri Danilu Kišu, Miroslavu Krleži in tokrat tudi Goranu Vojnoviću odkrivam sorodne tematike, zgodbe in stališča, ki zanimajo tudi mene. Ko jih režiram, z njihovimi mislimi vstopam v dialog, ne glede na to, da uporabljam različne oblike izražanja, ki včasih do določene mere zgodbo tudi spreminjajo. V Grobnici za Borisa Davidovića me je zanimala ničejanska misel o cikličnem ponavljanju zgodovine, v Vučjaku psihoanalitična obsedenost glavnega junaka Krešimirja Horvata z lastnimi seksualnimi travmami na ozadju zapletenega zgodovinskega časa.
Jugoslavija, moja dežela je terapevtski dialog s samim seboj, z osebnimi in kolektivnimi možnostmi, ki jih je vojna izbrisala, ki so ostale nedokončane ali so se razvile v bolezensko, nekreativno stranpot. Nisem težil k zvesti adaptaciji romana, pač pa sem bil že od začetka osredotočen na estetiko končnega izdelka.
Kako odličen teren za gledališčenje je pravzaprav dogajanje v nekdanji Jugoslaviji. Dežela, polna kontrastov, lepote, šarma, temperamenta na eni strani, na drugi polna zla, pritlehnosti, prikritega nasilja. Saj to je pravzaprav dežela, v kateri se je drama rojevala skorajda sama iz sebe! Je mogoče zato tako navdihujoča tudi danes?
Sprašujem se o razlogih, ki so Vojnovića in tudi mene pripeljali do prevpraševanja lastnega odnosa do Jugoslavije. Ali je sploh mogoče s te teme odgrniti tančico skrivnosti? Prepričan sem, da je vredno poskušati. Ta pogled je hkrati narcisističen, saj gre za analizo lastne preteklosti v določenem prostoru in času, ki je odšel za vedno, po drugi strani pa je kritičen in poskuša osvetliti razloge za propad države. Oče, vojni zločinec, kar naprej ponavlja, da je usoda neizbežna, da je zgodovina ciklična in da se maščevalni značaj pojavlja v vsaki generaciji znova.
foto Peter Uhan
Vladan, sin, je predstavnik novega sveta. On predlaga rešitev, ki zavrača maščevanje, usodo, vero, in poskuša vpeljati razsvetljene principe humanizma, internacionalizma, antinacionalizma. Torej principe, na katerih je bila utemeljena Jugoslavija, ki pa se je v resničnosti zapravila z očetovskimi sklicevanji na preteklost.
Jugoslavija je idealna scenografija za vprašanja, ki ostajajo brez odgovorov, za čustva, ki so velikokrat preveč boleča, da bi jih bilo mogoče prikazati. Kako pravzaprav sploh pokazati obup sina, ki se zaveda, da je njegov oče morilec, bolečino ženske, zapuščene zaradi vojne, čustveno nasilje v partnerstvu, okrutnost izgubljenih iluzij? Kako dati smisel tem vprašanjem, ki se zgrinjajo nad nas? Roman in predstava ustvarjata atmosfero, ki je hkrati intimna in ležerno distancirana, omogoča zagledati tisto, kar na prvi pogled ostaja skrito.
Ključna os zgodbe je razmerje oče-mati-sin. Sliši se znano, gre za dramsko idealno, praktično ojdipovsko situacijo.
Res je, roman zelo očitno korespondira z zgodbo o Ojdipu, še bolj pa z njeno freudovsko interpretacijo. Jugoslavija, moja dežela je predvsem obračun z očetovsko figuro. Dolgo časa sem potreboval, da sem prišel do te teme, da sploh lahko vstopim v ta lik, v lik očeta. Ne glede na moja leta sem do zdaj vedno igral sina. Režiser in direktor gledališča korespondirata z vprašanji očeta, ne neki način to vlogo utelešata. Zdi se mi, da sem na svoji umetniški poti prehodil pot sina.
Tudi dramatizacija je delo Gorana Vojnovića. Pred kakšne zahteve vas postavlja kot režiserja?
Adaptacija romana od režiserja zahteva premišljenost in duhovitost v izbiri igralcev, prikazovanju scenografije, kostumov pa tudi v načinu same režije. Režiser transformira mentalne slike iz zgodbe v konkretne prizore, modificira elemente zgodbe, gradi vez med lastno resničnostjo in resničnostjo avtorjevega sveta.
Roman oziroma predstava se plete okoli štirih obdobij v življenju Vladana Borojevića. Od trenutka, ko sta se spoznala njegova starša, do obdobja zrelosti, ki zajema dokončni obračun z očetom. Ta obdobja določata dve časovni ravni: sedanjo in preteklo. Sedanjost okvirja preteklost. Vladan je svojevrstni Ojdip, v predstavi ga prikazujem kot otroka in zrelega moškega. Z izbiro Marka Mandića za vlogo Vladana sem namenoma spremenil oziroma premaknil fokus. »Današnji« Vladan je tako v moji interpretaciji nekakšen odrasli detektiv v iskanju očeta morilca, ne pa ambivalenten dvajsetletnik s krizo identitete. Vladan je človek akcije, ne prototip razmišljajočega intelektualca. On poskuša doumeti svoje sanje in dešifrirati skrivnostna sporočila, ki mu jih prinašajo tisti, ki jih srečuje na svoji poti raziskovanja. In še nekaj je: sočasno rojstvo sina Vladana in smrt Tita gre razumeti kot konec nekega idealiziranega časa in začetek krize. Naslednje točke odraščanja so že prvi udarci kapitalizma.
foto Peter Uhan
Roman ima izrazito dramsko zasnovo, ki zelo spominja na tisto iz elizabetinske dramatike.
Res je. Vojnović Vladanovo otroštvo prikazuje na dramaturško sintetičen in analogen princip. Sintetičen, ker izbira samo skrajno izolirane in nenavadne prizore, ki v ničemer ne vplivajo na postopen in umirjen razvoj dogajanja. Analogen pa, ker se prikazane anekdote najverjetneje nikoli niso zgodile na opisani način. Otroštvo se poustvarja, obnavlja iz fragmentov spominov, s pomočjo katerih si publika poustvarja lastno izkušnjo.
Vojnovićeva dramatizacija v nasprotju z romanom v prvem delu spoštuje kronološki razvoj dogodkov. Šele ko se pojavi odrasli Vladan, ki se odloči za iskanje očeta, se preteklost v obliki flashbackov prepleta s sedanjostjo. Tako neka stara zgodba postane popolnoma aktualna. Zaradi takšne strukture je svet Vladanovega otroštva videti zabaven in nedolžen, sanjski, poznejše življenje pa se nadaljuje kot posledica slabih sanj. Vladanovo iskanje očeta in resnice je mogoče razumeti kot izvirno obliko človeške tragedije. Čas teče, osebe se menjajo, vse drugo ostaja isto, nespremenljivo. Možnost spremembe se zgodi šele z Vladanovo obsodbo Očeta, z Vladanovo zavrnitvijo plemenskega principa. Ta svojevrstna ojdipovska samooslepitev je pravzaprav pot k ozdravitvi.
Vladana je tako mogoče razumeti kot preroka našega časa, zaslepljenega od lastne strasti po odkrivanju resnice in reševanja časti. Tvega in se izpostavlja nevarnostim dekadentnega sveta, v katerem živimo, a mu ta zaradi odločnosti in vztrajnosti ne more do živega. Vladan je simbol optimizma, in to čeprav se zaveda, da sveta ni mogoče spremeniti.
Je Jugoslavija, moja dežela material, ki bi na plodna tla naletel tudi v ostalih nekdanjih jugoslovanskih prostorih?
Vojnovićev roman je že preveden v jezike jugoslovanskih prostorov, sprejema ga tudi že mednarodna javnost. Gre za material, ki spominja na zgodbe, ki jih je v nekem obdobju v gledališču ustvarjala Ariane Mnouchkine. Izhajajoč iz zgodb svojega očeta je gradila epopejo 20. stoletja. Prav tako sicer v teh prostorih neznani dramski pisec, filmski in gledališki režiser Wajdi Mouawad v dramah Požari in Gozdovi načenja podobna vprašanja identitete, le da to počne preko razseljenih oseb, imigrantov in beguncev.
foto Peter Uhan
Roman gre brati predvsem kot osebno zgodbo, kot družinsko tragedijo. Vendar je istočasno usoda družine tako močno prepletena s takrat aktualnim dogajanjem, da je z gotovostjo mogoče trditi, da bi bila ob drugačni družbeni realnosti bistveno drugačna. Torej gre ne nazadnje tudi za družbenokritično delo.
Ta predstava govori o velikih trenutkih v naših zgodovini in je zaradi tega politična bistveno bolj kot zaradi zavzemanja stališč o vprašanjih Jugoslavije. Govoriti o bližnji preteklosti je nujnost. To smo, med drugim, podedovali od starih Grkov. Ta predstava je tukaj zato, da obdela določene travmatične izkušnje zgodovine naše družbe. Eksplicitno govori o načinu, na katerega reagiramo, človeško ali nečloveško.
Ekskluzivno gledališke teme, torej.
Res je, mislim, da je vloga gledališča danes bistvena. To pa zato, ker je način, kako gledališče lahko načenja vprašanja intimnega, bolj poetičen, globlji in resničnejši kot pri drugih medijih. Intima je v gledališču univerzalna, ne zasebna. Intima drugih v Jugoslaviji nas zanima zato, da se lahko v njej prepozna(va)mo. In to je tisto, kar nas lahko preseneti, tudi šokira, ne pa nekakšna izsiljena provokacija. Intima je zanimiva samo, če odkriva tisti vidik človeškosti, ki nas dela bratske, prijateljske, človeške.
Glasba oziroma zvočnost, tudi ples, so v vaših uprizoritvah ključni element, eden od temeljev, ki določajo samo podobo gledališčenega.
Brez glasbe si gledališča, ki me zanima, ne znam predstavljati. Tokrat sodelujem z Darkom Rundekom, ki je napisal glasbo, s pomočjo katere ustvarja atmosfero filma ceste, sočasno pa ustvarja ozadje, na katerem se razvijajo tako prizori kot celotno dogajanje. Gre za diskretno glasbo, ki pa je sposobna ustvariti močno atmosfero in še dodatno potencirati stanja v čustveno močnih in nabitih prizorih.
Če se obrneva proti vaši osebni ustvarjalni poti, prostor, znotraj katerega ste zelo aktivni, so prav tako območja nekdanje Jugoslavije. Grobnica za Borisa Davidovića je bila ustvarjena v Srbiji, precej ste aktivni tudi na Hrvaškem, v Splitu, seveda v Zagrebu.
Kot eno svojih ključnih nalog razumem soočanje s pomanjkanjem različnosti v gledališčih, kjer ustvarjam. Obsedenost s ponavljanjem, reinterpretacijami je endemična bolezen naših gledališč. V Sloveniji sem skoraj vedno režiral praizvedbe novih besedil, od Bernard-Marie Koltèsa , Elfriede Jelinek, Heinerja Müllerja, Martina Sperra, Marieluise Fleißer, Anje Hilling, Iva Svetine, Petra Handkeja, v zagrebškem HNK, kjer sem ravnatelj, poskušam najti pot do tistih, ki nimajo dostopa do gledališča, do tistih, za katere je to še vedno simbol elitizma.
Ne glede na to, kako močno me zanima iskanje novih zgodb, novih besedil, novih pristopov, me še močneje zanima delo s publiko. Zanima me dialog, ne z ozko skupino somišljenikov, ki živijo v zaprtem krogu, zanima me delo z igralci, s katerimi ne delim istih svetov, zanimajo me današnji avtorji, ki govorijo o svetu tukaj in zdaj, še najbolj pa mlada šolska in študentska publika, ki prihaja iz družin, ki nimajo stika s svetom gledališča. Sicer smo v HNK zagnali Filozofsko gledališče, v katerem so sodelovali Julia Kristeva, Slavoj Žižek, Thomas Piketty, v kratkem prihaja Alain Badiou.
foto Peter Uhan
Skratka, zelo ste aktivni. Imate občutek, da je kreativna energija nekaj, kar ima določen obseg in se večji vložek pri enem projektu pozna pri drugem?
Predstave nastajajo iz »kraljevske nujnosti« vseh nas, ki jih ustvarjamo, in vseh, ki jih gledajo. Moji ustvarjalni vzorniki so Rainer Werner Fassbinder, ki je ustvaril velikanski gledališki, filmski in literarni opus, Pier Paolo Pasolini, ki je bil ob vsem drugem delu še izredno ploden publicist. Danes me navdušuje energija, ki jo ima Stanislav Nordej, ki je režiser, igralec, pedagog in vodi Narodno gledališče v Strasbourgu. Absurd naše umetnosti je v njeni efemernosti, omejenem roku trajanja. Ogromno strasti sem vložil v odkrivanje novih besedil, v delo z igralci, v predstave, ki zaradi divjega repertoarnega ritma hitro umirajo. Črna žival žalost (MGL, 2013), Še vedno vihar (SNG Drama Ljubljana, 2013), Lovske scene iz Spodnje Bavarske (PGK, 2010), Ena in druga (SMG, 2006) so nekatere izmed takšnih.
Kaj je tisto, zaradi česar se vedno znova znajdete v gledališču? Kakšne račune poravnavate in s kom?
Od začetka režiserskega dela (moja prva režija je bila Ime na vrhu jezika avtorja Pascala Quignarda) me zanima heterogeno gledališče, v katerem se srečujejo literatura, fizično gledališče, psihoanaliza, teorija in delo z igralci. Moje delo je zaznamovalo intenzivno raziskovanje Manifesta novega gledališča Piera Paola Pasolinija, gledališča krutosti Antonina Artauda in dramski opus Bernard-Marie Koltesa. Zahvaljujoč tem pesnikom, h katerim brezpogojno sodi tudi Heiner Müller, sem dojel, kaj zame pomeni nujnost dela v gledališču. Dojel sem, da se v gledališču ukvarjamo z uganko, s skrivnostjo. S skrivnostjo, ki je tudi v času prikazovanja občinstvu vedno prisotna. Ves čas je tukaj in mi jo delimo z občinstvom. Moje gledališče je menjavanje svetlih in temnih mest med introvertiranostjo in željo po komuniciranju.
V zaključku romana Jugoslavija, moja dežela postane jasno, da je iskanje očeta nekaj, čemur se ne more nihče izogniti. Skupaj z materjo in domovino gre za nekakšno sveto trojico, ne nazadnje tudi civilizacije. Ali še kaj manjka? Kje je tukaj gledališče?
Pred več kot petimi leti sem režiral Müllerjevo besedilo Macbeth po Shakespearu. Razlogi so bili politični, želel sem spregovoriti o krvoločnosti in cinizmu današnjega sveta. Ko sem prebral Vojnovićev roman, ki govori o svetu vojakov, njihovih otrok, njihovih družin, se mi je zazdelo, da ta zgodba ne govori zgolj o propadu neke ideje, neke države, pač pa tudi o razpadu ideje napredka, v kateri smo bili vzgajani. Geslo »bratstvo in enotnost« je bilo enakovredno tistemu slavnemu »Liberté, Egalité, Fraternité«. S to razliko, da danes jugoslovansko na obraz prikrade trpko razočaran nasmeh.
Tokratna predstava se sprašuje, ali je mogoč še kakšen drug nasmeh, tisti, ki bo ponovno omogočil prihod idealov, ki bodo velikim besedam, željam in sanjam dali nov zagon, novo kri in energijo.
Pogledi, let. 6, št. 7, 8. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
