Pogovor z Matejo Pezdirc Bartol
Dramatika je vitalen del slovenske literature
07. 04. 2016
V soboto bo v Prešernovem gledališču Kranj sklepno dejanje Tedna slovenske drame. Podeljene bodo nagrade za mladega dramatika, Šeligove nagrade za najboljšo predstavo festivala, nagrada in priznanje Vladimirja Kralja za kritiške in teatrološke dosežke ter prestižna nagrada Slavka Gruma za najboljše novonastalo izvirno slovensko dramsko besedilo. Finalistov je pet, po besedah predsednice žirije Mateje Pezdirc Bartol gre za izredno kakovostna, aktualna, inovativna in sporočilno relevantna dela, še kako vredna uprizoritve.
V utemeljitvah finalistov nominiranih besedil za Grumovo nagrado ste zapisali, da se dramska forma spreminja, vedno več je notranjih monologov, rahljanja zgodbe, sopostavljanja različnih besedil ... Kako razumete odmik od klasičnega pisanja oziroma namerno zavračanje elementarnih, tudi klasičnih dramaturških pravil pisanja?
Dramatika je v vsakem časovnem obdobju iskala nove načine izražanja, nove dramske taktike, ki bodo vzpostavile dialog s sočasnim bralcem oziroma gledalcem, tako da to ni nov pojav. Prav tako tudi spremenjen družbeni kontekst, nove tehnologije in strategije uprizarjanja povratno vplivajo na načine pisanja dramskih besedil. Vsi ti elementi se medsebojno dopolnjujejo in součinkujejo. Če pa govoriva o letošnjih 82 besedilih, ki so prispela na natečaj za Grumovo nagrado, seveda lahko med temi opazimo tako dela izkušenih dramatikov kot ljubiteljskih avtorjev in tistih, ki šele začenjajo dramsko pot. Gre namreč za natečaj, na katerem lahko sodeluje vsakdo, zato je v nekaterih primerih takšno zrahljanje forme tudi posledica nepoznavanja zakonitosti dramskega žanra.
Dejstvo je, da konflikt v kontekstu angažirane forme z jasno etično perspektivo in odločitvijo vedno bolj izginja. Sami pravite, da izginja dramatičnost, nadomeščajo jo izpovednost, intimizem, ponotranjenost. Je umik junakov od konfrontacije s svetom razumeti kot posledico izgube smisla takšnega soočanja?
Slovenska dramatika šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih let je bila izrazito politično usmerjena, takrat se je vedelo, proti čemu se slovenski intelektualec bori in katera stran je prava. V demokratični družbi takšnega konflikta ni več, ni več posesti resnice, saj se ta dnevno spreminja, zato tudi ne more več biti konflikta, vprašanja o smiselnosti politične akcije so končali že Jovanovićevi Norci. Dramatika tako po eni strani išče poti v svet posameznikove intime, po drugi strani pa še vedno opozarja na družbene anomalije, le da so te usmerjene bolj v splošno stanje duha, globalne probleme sodobne civilizacije. Ne nazadnje dramatika jasno odpira številna etična vprašanja in vprašanja vrednot v sodobnem svetu.
Samo od sebe se postavlja vprašanje spremenjene definicije dramskega, če sem še bolj dosleden, tudi tragičnega. Je o tragičnem sploh še mogoče govoriti, v kakšni obliki ste ga, če sploh, zasledili pri finalistih?
Ker to ni več klasičen konflikt junaka z bogovi/idejo/nasprotnikom, je tudi tragično postalo vprašljiva kategorija oziroma se status tragičnega spreminja, k čemur prispeva tudi dejstvo, da je otežena identifikacija z glavno dramsko osebo. Avtorji namreč uporabljajo različne strategije, s katerimi ustvarjajo distanco do prikazovanega, pa naj gre za absurdne, groteskne, satirične, cinične elemente, ki ustvarjajo tragikomične učinke. To velja tudi za nominirana besedila.
»Kar se tiče finalistov, je odlika nominiranih besedil, da znajo trenutnim problemom poiskati univerzalno perspektivo.«
Kakšna je odzivnost domačih dramatikov na družbeno realnost? So hitrejši od na primer režiserjev, če primerjamo finaliste in tekmovalne predstave letošnjega Tedna slovenske drame?
Zagotovo se dramski teksti hitreje odzivajo na družbeno realnost, kajti gledališče je družbena praksa, ki vključuje številne udeležence, ne samo režiserjev, produkcija predstave pa upočasni odzivnost. Vendar pa, tudi če napišeš še tako aktualen tekst, nič ne pomaga, če ne pride do občinstva, objavljen ali uprizorjen. Kar se pa tiče finalistov, ne glede na to, ali gre za prikaz neposredne zdajšnjosti ali za navezavo na pravljično oziroma zgodovinsko snov, je odlika nominiranih besedil, da znajo trenutnim problemom poiskati univerzalno perspektivo.
Begunska kriza, ekonomski in politični premiki ... je tovrstna tematika že našla pot v dramatiko?
Med letošnjimi prispelimi besedili je opaziti odmeve družbenopolitičnega dogajanja. Begunske krize se avtorji lotevajo na slogovno, jezikovno in formalno raznolike načine, a dela prepogosto zgolj prenašajo medijska poročila v dramsko formo, gradivo je tako pogosto premalo obdelano z literarnimi sredstvi, da bi doseglo umetniške učinke. Kar nekaj besedil raziskuje mehanizme nasilja, spet druga posledice gospodarske krize ter vsakodnevni boj za preživetje, potem so tu brezposelnost, tudi med mladimi, pa jeza na neučinkovitost države in njenih oblastnikov.
Razmerje intimno – družbeno?
Če opazujemo slovensko dramatiko od leta 1991 dalje, imam občutek, da se delež intimnih tem zmanjšuje, pred desetletjem smo lahko brali številna dela, ki prikazujejo družinske odnose, medgeneracijske konflikte, brezperspektivne partnerske zveze in podobno, takšnih besedil je bilo vsaj na letošnjem natečaju manj.
Je mogoče med prispelimi besedili razbrati prevladovanje določenega žanra? Med finalisti lahko vsaj tri besedila označimo za (prevladujočo) komedijo, močno prisotni elementi komike so opazni tudi pri preostalih. Izstopa humor, ki je vedno bolj ciničen, trpek, bolj kot o moči govori o nemoči junakov.
Težko bi govorili o prevladujočem žanru, prevladujoča je le perspektiva, ki je mračna, opazna je odsotnost pozitivnega pogleda na svet, polnokrvnih komedij skoraj ni. Pogosto sta prisotni tragikomičnost in groteskna komika, ki pa, kot pravite tudi sami, bolj govorita o nemoči dramskih oseb, sta njihovo varovalo pred zunanjim svetom in ne znak moči.
Kakorkoli obrnemo, večina finalistov, razen morda Gašperja Tiča, ki prihaja iz igralskih vod, so pri nas že dodobra poznana avtorska imena.
Vsaka žirija si želi, da bi lahko odkrila novo ime, vendar je takšno razmišljanje iluzorno, saj se kakovosten ustvarjalec na kateremkoli področju ne rodi vsako leto. Prav tako dramski avtor potrebuje čas, da se oblikuje in dodobra spozna veščine pisanja kot tudi učinek svojih besedil z odrskih desk. Letošnji nominiranci so tako uveljavljeni in priznani avtorji, ki dramsko pisanje kar najtesneje povezujejo s svojim praktičnim delom v gledališču, to ne nazadnje velja tudi za Gašperja Tiča, ki ima že bogato kilometrino pisanja za najrazličnejše medije, kar se seveda pozna tudi njegovemu nominiranemu besedilu.
Ne glede na število prispelih besedil (82) je na natečaj za mlade dramatike prispelo zgolj pet dramskih besedil.
Takšno odstopanje je verjetno tudi posledica dejstva, da so nekateri teksti, o katerih bi si upala trditi, da so jih napisali mladi dramatiki, bili poslani na natečaj za Grumovo nagrado, kar je škoda, saj se tako neupravičeno ustvarja vtis, da mladih dramatikov nimamo, po drugi strani pa bi bili ti teksti deležni večje pozornosti, če bi prišli na natečaj za mladega dramatika. Hkrati je natečaj za mladega dramatika relativno nov, nagrada se podeljuje od leta 2012, tako da za svojo prepoznavnost še potrebuje nekaj časa.
»Pogosto sta prisotni tragikomičnost in groteskna komika, ki pa govorita o nemoči dramskih oseb.«
Vsi finalisti imajo trdno notranjo dramsko strukturo, ne glede na to, za katero zvrst gre. Na drugi strani pa je veliko gledaliških projektov, v katerih besedilo nastaja med študijem, je del kolektiva, bolj kot izhodišče oziroma temelj služi kot »zgolj« enakovreden dramski del. Ne nazadnje – Kralj Ubu je eden takšnih. Pogoste so tudi dramatizacije oziroma predstave, ki se zgolj ohlapno vežejo na določeno prozno delo. Kako jih pravzaprav vrednotiti? Neupoštevanje vendarle dela krivico avtorjem, ne glede na način nastanka in avtorstvo.
Se strinjam. Žirija ne dela razlike med prispelimi besedili, ne glede na to, ali gre za klasično dramsko besedilo, dramatizacijo, postdramsko ali ne več dramsko besedilo, ga je napisal avtor ali kolektiv. Je pa kljub temu treba upoštevati statut Tedna slovenske drame, v katerem je zapisano, da se podeljuje Grumova nagrada za izvirno slovensko novonastalo dramsko besedilo, pri čemer pojem »besedilo« razumem v najširšem možnem kontekstu, vendar pa mora to besedilo doseči neko sporočilno relevantnost ter estetske kvalitete že ob branju, se pravi, da lahko živi tudi (oziroma samo) kot literatura. V tem se razlikuje od scenarijev za gledališko predstavo, ti se realizirajo šele ob uprizoritvi. Je pa meja med obojim včasih zelo tanka in tudi zgodovinsko premakljiva.
Zanimivo je, da večina izbranih predstav na TSD namesto klasične dramske predloge uporablja druge oblike dramskega »pisanja«.
Pojem tekstovnega v gledališču se je v zadnjih letih močno razširil, kar dokazujejo tudi tekmovalne in spremljevalne predstave TSD. Po eni strani smo v gledališčih priča tekstom svetovne in slovenske dramatike, ki jih režiserji predelujejo, dopisujejo, preurejajo ali na podlagi motivov z igralskim kolektivom napišejo svojo različico, po drugi strani pa še vedno velik del repertoarja temelji na dramskih delih. Za oboje velja enako: tako kot kakovostno dramsko besedilo samo po sebi ne zagotavlja kakovostne predstave, tudi vsi našteti postopki niso garancija za uspeh.
Sprašujem zato, ker se besedila vedno bolj vzpostavljajo kot ne povsem avtonomen del gledališke kreativnosti, vendar jih bo, če bo šel trend v tej smeri, kljub temu treba vzeti kot del klasičnega dramskega kanona.
Procesi spreminjanja statusa tekstovnega in s tem razumevanja dramske forme v slovenskem prostoru potekajo intenzivno že vsaj od Jovanovićeve Pupilije Ferkeverk. Mislim, da lahko tako dramsko kot ne več dramsko uspešno sobivata. Tukaj lahko le ponovim misel Erike Fischer-Lichte, da je zgodovina drame zgolj del zgodovine gledališča, hkrati pa zgolj del zgodovine literature.
Kar nekaj gledališč že ima tako imenovane bralne uprizoritve, pa vendar, je slovensko dramatiko mogoče razume(va)ti kot žanrsko kurioziteto ali dinamičen, razvijajoč se žanr?
Razvoj slovenske dramatike je bolj kot razvoj poezije ali proze odvisen ne samo od avtorjev, temveč tudi od drugih dejavnikov: statusa slovenske dramatike v slovenskih gledališčih, medijske pozornosti in prepoznavnosti, prizadevanj izobraževalnih institucij, ustreznih pogojev dela … Pri uveljavljanju mladih dramatikov je pred leti opravil veliko povezovalno vlogo Preglej, nadvse dragocena pa so prizadevanja celotnega festivala Teden slovenske drame, ki že vrsto let organizira delavnice dramskega pisanja, gostovanja tujih gledališč, ki uprizarjajo slovensko dramatiko, pravzaprav je tudi edina institucija, ki vsako leto evidentira novonastala slovenska dramska besedila in uprizoritve, nastale na podlagi slovenskih del. Samo veselimo se lahko, če bodo bralne uprizoritve in drugi spremljevalni dogodki, povezani z mlado dramatiko, postali stalnica slovenskih gledališč, saj je še vedno, čeprav v bistveno manjši meri kot pred leti, čutiti nezaupanje gledališč do novih slovenskih imen. Dober primer je Simona Semenič, ki jo je dramska teorija odkrila že vsaj leta 2009, opazen preboj v institucionalna slovenska gledališča pa je doživela šele v pretekli oziroma letošnji sezoni. Premiera vsake nove slovenske drame je kljub vsemu zato še vedno praznik.
»Za samo vrednotenje je pravzaprav irelevantno, v kakšni formi je določeno delo napisano. Pomembnejše je, ali je avtor neki ideji, podobi, občutju, ki je služilo kot primarni impulz za pisanje, znal kasneje najti ustrezen formalni izraz.«
Bo treba spremeniti kriterije vrednotenja oziroma razumevanja dramske forme, dramatike kot take?
Za samo vrednotenje je pravzaprav irelevantno, v kakšni formi je določeno delo napisano. Pomembnejše je, ali je avtor neki ideji, podobi, občutju, ki je služilo kot primarni impulz za pisanje, znal kasneje najti ustrezen formalni izraz, kajti določena zgodba bo dosegla večjo moč in učinek v klasični formi, spet druga v obliki ne več dramskega besedila.
Je slovenska dramatika vitalna ali usihajoča dramska »žival«?
Slovenska dramatika je zagotovo vitalen del slovenske literature in gledališča, o čemer pričajo tudi letošnja nominirana dramska besedila.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
