Matjaž Zupančič o drami Demokracija!
Kjer se nagoni prebudijo
Foto: Peter Uhan
28. 09. 2015
Josif Brodski, pesnik, esejist, disident, človek, ki je hotel biti član podmorniške posadke, pa je bil zavrnjen, upornik, ki je hotel iz Sovjetske zveze s športnim letalom pobegniti v Afganistan, a nič hudega slutečega pilota – karte so bile že kupljene – ni hotel kar tako s kamnom po glavi, človek, ki je živel v vseh političnih sistemih, vrhunski predavatelj in poznavalec sodobne umetnosti …
Pravzaprav je njegova biografija že nastavek za intrigantno dramsko situacijo.
Res je. Brodski je zelo zanimiva, posebna in nekonvencionalna osebnost. Takšna je tudi njegova literatura. Simpatično mi je, da iz svojega disidentstva nikoli ni želel delati patetične zgodbe. Sebe prodajati kot žrtev. To so namesto njega počeli drugi. Še več – sam je svoj montirani politični proces opisal kot komedijo. Znana je tudi njegova izjava, da je hvaležen cenzuri v Sovjetski zvezi, ker mu je preprečila objavo stvari, ki so bile že takrat brez vrednosti. To kaže na osebnost z veliko distance in samoironije, ki sta značilni tudi za dramo Demokracija!.
Bistveno pri njem je, da je obdržal kritično distanco do vseh političnih sistemov, v katerih je živel. Po drugi strani pa se mi zdi, da se cena, ki jo je moral plačati za takšno držo, skriva v neki njegovi drugi misli, spet globoko ironični: »Hvala bogu, da sem na tem svetu ostal brez domovine.«
Tudi junaki Demokracije!, predsednik in ministri fiktivne, a hkrati še kako stvarne države, s spreminjanjem notranjega družbenega ustroja nimajo prav nobenega problema. Še več, zdi se, da jim je prav vseeno, za kakšno obliko družbene ureditve gre, važno, da se imajo dobro.
Čeprav se igra začne v socializmu, v majhni totalitarni državici, satelitu takratne Sovjetske zveze, se mi zdi, da je globlji interes skrit v drugem delu igre. Tekst zelo duhovito problematizira tezo o koncu zgodovine in zmagi kapitalizma, glavno kritično ost pa usmeri v demokratično kondicijo sodobnega sveta in vlogo politike v njem. Globalni kapitalizem se mu razkriva kot prostor brez politike v izvornem pomenu besede, ki naj bi pomenila modrost upravljanja z državo.
Na horizontu teze o koncu zgodovine se demokratična ideja izgublja in svet spreminja v džunglo, kjer vlada en sam zakon – zakon močnejšega. In ko se zgodovina konča, se začne zoologija, pravi Brodski. Demokracija postaja metafora za Potemkinovo vas, politika pa kulisa za zaščito družbenih privilegijev.
Demokracija! je zelo posebna tudi zato, ker Brodski ključne dramaturške elemente namenoma pušča odprte. Tako so na primer replike brez oseb, ki naj bi jih govorile. Izbira je namenoma prepuščena režiserju in igralcem. Kako ste pristopili k besedilu, ki zahteva jasno konceptualno izhodišče?
Matjaž Zupančič
Demokracija! ni klasičen, zaokrožen dramski tekst, pa tudi ne postdramska forma, ampak je precej neobičajna zbirka dialogov, ki jih avtor ponuja gledališču, da jih uredi. Po svoje provocira, zapeljuje. Čeprav se pesniške zbirke in gledališkega teksta ne da primerjati, pa je imel Brodski podoben odnos tudi do poezije, za katero je dobil Nobelovo nagrado. Kot sam pravi, nikoli ni hotel urejati svojih zbirk; to je vedno prepuščal drugim.
Kakor koli – mi smo ta izziv sprejeli. Čeprav je igra odprta forma, pa je njena notranja vsebina povsem jasna in je oster odziv na čas, v katerem živimo. Brodski jadra po zgodovini, njegovi ministri obedujejo, svet pa razpada. Na tem smo gradili dramaturgijo. Hkrati smo se ogromno ukvarjali z vprašanjem igre. Kako ta tekst sploh igrati. In ugotovili, da si je treba predvsem sploh upati igrati. Kot referenco smo vzeli področje komičnega artizma v najširšem pomenu besede in hkrati blodili med Buñuelom in pantomimo, Duchampom in sodobnimi billboardi. Na koncu pa so vse reference samo neko orodje – ustrezni način igranja je treba iznajti na vajah.
Takšno prikazovanje zahteva veščino, ta pa zahteva talent. Samo z emocijami pri Brodskem ne prideš daleč. Avtor je enostavno preveč inteligenten in preveč izmuzljiv. Besedila se ne smeš lotiti na realističen način, saj nima takšnih situacij in psihologije. V realizmu so stvari vedno malo zapacane, tako kot življenje, ki ga posnema. Ugotovili smo, da mora biti pri naši predstavi forma natančna, na neki način koreografirana. Zadeti mora površino, če hoče najti globino. Ni lažje poti.
Kako to, da ste se (glede na poetičnost tako strukture kot jezika) odločili še za songe, za glasbeno besedilno intervencijo?
Songi Janija Kovačiča so nastajali ves čas vzporedno z dramaturško priredbo ne povsem končanega teksta. In seveda skladno z režijskim konceptom. So avtorsko delo, ki prešije osnovno dramsko situacijo in ji hkrati da potrebno distanco. Po brechtovsko, če lahko rečem. Poezija je skozi songe pravzaprav vedno širila dramaturške in vsebinske reference družbeno angažiranega gledališča.
Poetičnost jezika in struktura dialoga ustvarjata atmosfero igrivosti, poezije. Jezik junakov je sočen, pronicljiv, luciden. Ogromno je ironije in distance, ki pa nista znak obupa, temveč vitalizma, ki ga Brodski črpa iz lastnega razumevanja sveta. Gre za prikaz izredne moči, optimizma. Norega optimizma, pravzaprav.
Besedilo ima več ravni. Pravzaprav je ves čas dvoumno. Res je, da ga preveva duh svetovljanstva, distance, ironije; polno pa je tudi bizarnih podrobnosti in cinične lucidnosti. Če je v čem norost Brodskega, je v eksplozivni zmesi dveh lastnosti: na eni strani polnokrvnega človeškega in umetniškega angažmaja, ki je značilen za vse njegovo življenje; in hkrati v prav neverjetni sposobnosti distance do vsega – tudi do lastne pozicije v svetu. Nobenega samopomilovanja in patetičnega jamranja. V družbi, ki premore vedno manj distance do česar koli, ki ji notorično manjka širši pogled na svet, se mi zdi takšno pisanje osvobajajoče. Globoko cenim njegovo duhovitost in distanco.
To se mi zdi na neki način pomembno tudi v kontekstu političnega gledališča danes. Kaj sploh to je? Tudi sam imam do tega vprašanja absolutno distanco. Skupina The Living Theatre je bila nekoč znana po tem, da so jo aretirali v vsaki državi, kjer je nastopala. Z malce cinizma bi lahko rekel, da so to danes lahko samo še mokre sanje političnega gledališča. Z zmagoslavjem (neo)liberalnega kapitalizma ne moreš biti več alternativa. Ali si del sistema ali pa te preprosto ni. Z drugimi besedami, političnost v gledališču danes največkrat ni nič manj kapitalska in prestižna zgodba kot katera koli druga. Kulturniške elite se znotraj sistema kregajo med seboj, vsi skupaj pa s politiko.
Ne glede na to, da gre v bistvu za angažiran komentar družbenega dogajanja, torej za obliko političnega gledališča, besedilo zaradi svoje strukture ne dopušča pristopa klasične angažirane interpretacije, ki tako ali drugače želi stvari postaviti na svoje mesto ali pač s prstom pokazati na tiste, ki imajo prav, in tiste, ki se motijo.
Poezija ni politika in politika ni poezija. To Josif Brodski ve bolje od naju. In hkrati svoje pregnanstvo v Sibiriji, na kar ga je obsodila politika, označi za najbolj poetičen del svojega življenja. Kje so meje, kdo jih postavlja? Molière je zame še vedno izjemno aktualen, politično angažiran avtor. Pa ne čeprav je pisal verze, ampak prav zato. Sploh je bila komedija v zgodovini najbolj subverzivno orožje gledališča proti političnim in kulturnim oligarhijam. Zato so ji ukinili status »umetniškosti«. Kar je največja možna neumnost, ki pa ima še danes reflekse v sodobnem slovenskem teatru.
Glede na vloge junakov in njihove retorične spretnosti je jasno, da gre za inteligentne, duhovite in razgledane ljudi. Ne samo za politično, tudi za intelektualno elito.
Ki pa je na drugi strani tudi popolnoma omejena. Prav v tej omejenosti je njihova komičnost, saj se s svojimi funkcijami vred vedno znova reinkarnirajo iz sistema v sistem. So sleherniki, ki malce spominjajo na junake iz legendarnega družbenopolitičnega stripa Alan Ford. Tisto, kar je pri vsem grozljivo, so funkcije, ki jih zasedajo.
Kar napeljuje na to, da gre po drugi strani za pesimistično prognozo stanja takšnega ali drugačnega sistema. Tudi današnjega.
Med študijem nas je presenetilo, kako boleče aktualna je ta igra. Videti je, kot bi bilo besedilo napisano pred mesecem dni.
Pomenljivo je, da je bilo besedilo igrano zgolj enkrat, v londonskem Gate Theatru leta 1990. Obstaja konkreten razlog, zakaj je bilo kljub nesporni kakovosti pravzaprav neigrano?
Ne vem. Je pa eden od razlogov gotovo v tem, da ni dokončano. Če nekdo piše replike in se ne ukvarja s tem, kdo jih govori, se je treba pri priredbi vrniti precej na začetek. Oblikovati osnovne odnose, skozi to razviti zgodbo itn. To je zahtevnejše, kot če pišeš svoj tekst. Moram pa priznati, da sem pri tem užival. Če govorim kot režiser, imam raje zanimive igre, pa čeprav nedokončane, kot pa z mašno zapakirane povprečne drame, kjer se avtor še razburja okrog vsake vejice in pike. Brodski izziva, provocira gledališče – ampak to počne nadarjeno in duhovito.
V njegovih dialogih sem našel osnovno dramaturško nit – in ta je jasna. Gre za obedovanje, za požrtijo. Oba sistema, socializem in kapitalizem, sta predstavljena skozi predjed, glavno jed in sladico. Iz tega sem potegnil temeljno konstrukcijo predstave. Vse stvari so tako in drugače povezane s hranjenjem in praznjenjem. Njihovi meniji so groteskna slika konformizma in popolne odtujenosti od ljudstva.
Če ga opazujemo skozi Demokracijo!, se nam Brodski razkrije kot človek vseh sistemov, sočasno pa je nekakšen ludens, ki ve vse in se lahko zato samo še smeje. S svojega planeta, jasno.
Se strinjam. Mislim, da smo se norosti v tem smislu med študijem vsi po malem nalezli. Vseeno pa predstavo končali z vprašajem, ne s klicajem.
Po drugi strani pa je zelo sam. Tudi osamljen.
Sva se vrnila na začetek? Namigujete na njegovo izjavo »Hvala bogu, da sem na tem svetu ostal brez domovine.«?
Pogledi, let. 6, št. 18, 23. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
