Danes Slovensko mladinsko gledališče premierno uprizarja projekt v čast samostojne Slovenije
Ko magnetogram postane dramsko besedilo
Foto: Igor Zaplatil
19. 04. 2016
Republika Slovenija je zgodba upokojenega obveščevalca o štetju milijonov in spreminjanju dežel(ic)e v mafijsko državo. Uprizoritev je v vseh ustvarjalnih segmentih delo skupine, ki zagovarja stališče, da posameznik v takšnem kontekstu preprosto ni pomemben. Tudi zato na spodaj zastavljena vprašanja ni odgovarjal kdo iz kolektiva, pač pa direktor gledališča, Tibor Mihelič Syed.
Zakaj ste svoje individualnosti potopili v kolektivno zavest? Gotovo mora biti razen promocijskega še kak drug razlog, pa ne spet tisti o osamosvojitvi, prosim.
Glede na vašo formulacijo vprašanja morda ne bi bilo slabo, če za začetek nekaj pojasniva. Kolektivna zavest nima davčne številke in transakcijskega računa. Vsaj ne dobesedno. Vsi avtorji imajo ustrezne pogodbe o avtorskem delu, njihova individualnost ostaja nedotaknjena. Tudi kot informacija javnega značaja.
Vsi že več kot dva meseca delajo v prostorih našega gledališča, načelno so se odrekli le uporabi imen. Lahko bi uporabljali psevdonime, umetniška imena, se pod delo podpisali kot umetniški kolektiv, ali pa kaj četrtega. Si za potrebe tega projekta na primer uradno spremenili ime.
V tem primeru so se odločili, da mesta ob navedbi umetniškega dogodka, ki jih običajno napolnjujejo imena, pustijo prazna. Imen ne skrijejo, izbrišejo ali storijo česa še bolj šokantnega – preprosto jih ne uporabljajo. Vodstvo je moralo presoditi, ali bo to njihovo željo dosledno upoštevalo in ali je pripravljeno prevzeti odgovornost za morebitne posledice.
Gledališče se vedno sprašuje tudi o tem, kaj vse vpliva na percepcijo umetniškega dogodka. Zato je bilo edino pomembno vprašanje, ki smo si ga ob tem zastavili, ali dejstvo, da ne uporabljamo imen, pomeni kakršnokoli razliko. In očitno jo. Kakšno in zakaj, bomo lahko ugotavljali, ko bo za nami nekaj ponovitev. Trenutno faktorja razlike še ne znam ubesediti niti izmeriti, a očitno obstaja.
Videti je, da se ta razlika vzpostavlja v razmerju do konkretnih imen likov, ki nastopajo v predstavi. Do tega trenutka mi še nihče ni neposredno zastavil vprašanja o njihovih imenih, kar se mi zdi precej bolj pomenljivo. Kaže namreč, kako nebistveno v javnem diskurzu ugrabi moč argumenta ali zamegli nekaj, kar je kot vzorec družbenega delovanja gotovo bolj subverzivno.
Kakorkoli že: pojma kolektiv, vsaj ne tako, kot ga na primer razumejo različna umetniška gibanja, nismo nikjer izrecno uporabili. Ne obstaja neka ad hoc skupina z umetniškim imenom. Obstajata pa dva producenta, Slovensko mladinsko gledališče in zavod Maska, ob njiju pa – kot vselej, ko gre za gledališko produkcijo – skupina različnih zanimivih avtorjev in avtoric, ki so bili angažirani v tej predstavi.
Verjetno ni bilo govora o popolni enakopravnosti. Hierarhija je vendar temelj gledališča, prostovoljna ali pač ne. Konsenz običajno ne rezultira v kakovosti. Kakšna so razmerja v kolektivu?
Med ustvarjalci in producenti vladajo enaka hierarhična razmerja in enake delitve vlog kot pri katerikoli drugi gledališki produkciji. Anonimnost ničesar ne spreminja.
Se da brez velikega vodje? Ali pač ne?
Včasih bi bilo bolje, da ga ne bi bilo, v drugi situaciji je spet nujno potreben.
Pa odnos do države … Jo imate radi, jo cenite, bi dali življenje zanjo?
Je del mene in jaz sem del nje. Na to sem ponosen. Osebno jemljem državo skrajno resno. Včasih si domišljam, da celo bolj od samooklicanih ali pa priložnostnih domoljubov. Ne glede na vse, s čimer se država sooča in s čimer sooča svoje državljane, se pogosto počutim privilegiranega, da sem njen državljan. Cenim naše dosežke in dosežke posameznikov, kar ne pomeni, da med nama ne obstaja območje ambivalentnosti in nerazumevanja, ki naju razdvaja.
Dal bi življenje za družino, jezik, skupnost, suverenost in svobodo.
Zanimivo, kolektiv je anonimen, producenta pa znana. Se to ne izključuje?
Niti ne. Dejavnost obeh producentov, torej Slovenskega mladinskega gledališča in zavoda Maska, sofinancirata Ministrstvo za kulturo ter Mestna občina Ljubljana, zato bi bilo neodgovorno, če za javnim zavodom ne bi stala pooblaščena oseba.
Gre to (po)tezo kolektivizacije razumeti kot ironijo, mogoče cinizem, ali kot smrtno resno početje? Ne nazadnje, potez, s katerimi nam na vsakem koraku dokazujejo, da smo nič in da se z našim denarjem igrajo vsi drugi, je dovolj. Kje izdelek išče presežek, ki bo upravičil polzenje mojega zaslužka na vaš tekoči račun?
Mislim, da sva že ovrgla tezo o dogmatični kolektivizaciji. Umetniki so se lahko sami odločili, jaz – kot vidite – odgovarjam z imenom in priimkom. Predstavo in ekipo ustvarjalcev je uvrstil na repertoar umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča Goran Injac.
Ironija, cinizem, absurd, smrtna resnost ali pa celo smeh in komična katarza se bodo pojavili med predstavo, v odnosu med predstavo in gledalcem.
Poleg tega ni moja naloga omejevati umetnike. Dokler spoštujejo pravni red, predvsem pa dokler so pri svojem početju odgovorni, iskreni in zlasti inovativni, je moja naloga omogočati čim boljše produkcijske razmere. Če imajo ob tem zahteve, ki nič ne stanejo, hkrati pa iz njih vznika vrsta pomembnih vprašanj, še toliko bolje.
Predstava Republika Slovenija je bila sprva zastavljena celo bolj ambiciozno. Žal pa si danes gledališča vedno težje privoščijo tehnično in logistično zahtevnejše predstave, zato smo tudi mi po manj ugodni odločbi Ministrstva za kulturo prilagodili projekt novim finančnim okvirom. Tudi konceptualno. Pa nismo imeli pretiranih zahtev. Potrebovali smo le večji prostor, več rekvizitov ter malce inteligentnejšo razsvetljavo. Bolj me skrbi to, da je nekaj takšnega danes v gledališču že pojmovano kot luksuz. Da je luksuz vse, kar ni reciklirano in kar ima relativno večje tehnične zahteve.
Lahko ste torej brez skrbi. Denar, ki odteka z vašega računa, je bil porabljen odgovorno, v primerjavi z zneski, ki sicer obremenjujejo naše zaslužke, pa je skorajda zanemarljiv.
Se zavedate, da ste tako rekoč edini gledališki subjekt, ki se letos, na polokroglo obletnico, ukvarja z gledališčenjem zgodovine samostojne države?
Bilo je nekaj bolj distanciranih refleksij, kar zadeva tovrstno dokumentaristično odslikavo, pa smo letos v gledališču edini.
Kako si to razlagate?
To se mi ne zdi nekaj pretirano nenavadnega, in prav je, da vsako gledališče išče nekaj, česar druga ne počnejo. Razlogov je verjetno veliko: morda tudi prevelika ali pa premajhna distanca. Bodisi časovna, generacijska ali ideološka.
Pravite, da predstavljate tri zgodbe, situacije, iz časa po osamosvojitvi. Zakaj ravno te tri in ne drugih treh, zakaj samo tri?
Prav je, da ste pri tem vprašanju uporabili pojem zgodba. Ravno za to namreč gre pri gledališču. Za iskanje dobrih zgodb.
Sprva je bil izbor zgodb iz različnih dokumentov malce širši. Ko pa je bil podvržen vprašanju uprizoritvenih potencialov in realnih – kadrovskih, finančnih … – zmožnosti, so se izluščile tri. Zame največje odkritje je bil magnetogram seje pri tedanjem predsedniku države (1993), o katerem mirno rečem, da je nekakšno readymade dramsko besedilo. Ni ga bilo treba dramatizirati, tudi lektorsko ga namenoma nismo obdelovali …
Pri različicah afere Depala vas je, denimo, prepričala njihova filmičnost, pri prvem prizoru vsakdanja zgodba upokojenega protiobveščevalca. Ter seveda vsebinska povezanost vseh dogodkov.
Ključna vprašanja, ki ste si jih postavljali med študijem, in ključna tema, ki se je iz njih izkristalizirala na koncu?
Večina ključnih vprašanj izhaja iz želje po rekonstrukciji realpolitičnega dogodka na odru. Preprosto: kako se pogovarjajo ljudje, ko odločajo o usodi države, njeni javni podobi? Je mogoče v njihovem ravnanju prepoznati posameznikov karakter ali celo modus operandi njegovega političnega delovanja? Obstajajo moralni standardi? So sploh potrebni in komu koristijo? Kako se rešujejo skupni problemi in kako se nerešeni problemi vzpostavijo kot vzorec, ki kot nekakšna nerazrešena kolektivna travma še danes vpliva na posameznikov odnos do države? V naši državi pogosto skrivamo tisto, kar je vsem znano, javno pa se pretirano ukvarjamo s tistim, o čemer nimamo pojma.
Medklic: o kakšnem tipu gledališča pravzaprav govoriva?
Uporabljeni so bili precej klasični uprizoritveni postopki, za lažje razumevanje pa lahko rečeva, da gre za dokumentarno gledališče z elementi političnega trilerja.
Kaj lahko pričakuje gledalec po opravljenem pričevanju odigranim situacijam?
To, kar lahko pričakuje od vsake gledališke predstave ali igranega filma po dokumentarni predlogi.
Mimogrede, je režiser zadovoljen z vašim rezultatom?
Rezultat je skupno delo ustvarjalcev ter tehnične, umetniške in administrativne ekipe Slovenskega mladinskega gledališča. Režiser do premiere ne sme biti zadovoljen. To je njegovo delo.
Pa producent?
Enako velja za producenta.
In če bodo gledalci priča še enemu nepoštenemu odtoku njihovega dela? Boste vrnili denar, če ga bodo zahtevali?
Postavite to vprašanje za vsako gledališko predstavo, o kateri pišete? Bi, soočeni z vam na primer nevšečno postavitvijo Cankarjevih Hlapcev, prav tako problematizirali, da je to nerazumno igranje z vašim denarjem? Jaz si tega ne želim.
Nič nepoštenega ni v našem delu. Verjemite, v njem je zadosten premislek o naši odgovornosti.
Poleg tega nobena kulturna dobrina ni potencialno pokvarljivo blago, ki ga lahko reklamiramo. Če vaše vprašanje posplošiva na kopico sorodnih situacij, na primer, ali lahko kot obiskovalci zahtevamo denar za vstopnice, če nismo zadovoljni z gostovanjem znamenitega baletnega ansambla, ali lahko zahtevamo denar za vstopnice, ko smo nezadovoljni, kako je bila v tem in tem dokumentarnem filmu, ki ga je financirala javna RTV, predstavljena neka javna oseba, si lahko predstavljava, kakšnim absurdnim situacijam se lahko približava. Ne samo absurdnim – nevarnim.
Mimogrede, je kolektiv za delo (dobro) plačan? Kako, saj kolektiv verjetno nima računa?
Avtorji in sodelavci bodo prejeli honorarje, primerljive s honorarji za katerokoli drugo gledališko produkcijo v Sloveniji.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
