Hommage à Tomaž Pengov
Motrilec vesolja, ki je zaigral z Orfejem
Foto: Mišo Čadež
24. 04. 2014
Nocoj bo v Kinu Šiška spominski koncert ob slovesu Tomaža Pengova, ki je v taisti dvorani odigral tudi svoj zadnji večji nastop. Plakat za koncert je izdelal Matjaž Vipotnik, oblikovalec ovitka za Pengovov prvi album Odpotovanja, za tekst o pesniku in iskalcu »tistega, česar ne more izreči«, pa smo prosili avtorja spremnega besedila na taistem ovitku.
O tem, kako je zven rešil pomen
Takoj ko začnem razmišljati o pesmih Tomaž Pengova, se soočim s protislovjem: stihi, ki so izšli na albumu Odpotovanja, so nastajali v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v času visokega modernizma. Kljub partijsko vodenemu zgražanju nad besednim razkrojem, sta takrat v svetu leposlovja zmagovala eksperiment in navdušenje nad avantgardistično igro z jezikom. V javnosti so odmevale pesniške provokacije, ki so se požvižgale na tradicionalne vrednote in besedni purizem. Jez, ki so ga zgradili utrujeni čuvarji revolucije, je popustil, svet so preplavile nove želje in do tedaj neznana zadovoljstva. Samovolja umetnikovega rokovanja z izraznimi sredstvi je postala ustvarjalni temelj.
Če ne bi bilo glasbe, bi tihe, vase zazrte meditativne pesmi Tomaža Pengova životarile na robu modernistično usmerjene literature. Morda bi jih kakšen zagrizen privrženec novotarij uvrstil v razdelek »konservativni intimizem«, potem bi hitro utonile v pozabo. Če ne bi bilo glasbe, bi Tomaževe besede izzvenele v tišino, preglasila bi jih hrupna kulisa sveta, ki je iz obdobja industrijske produkcije stopal v obdobje obvladovanja množičnih komunikacij.
Kako zanimivo! Glasba, umetnost izzvenevanja, umetnost ekstatične sedanjosti, je objela besede in jih rešila pozabe. Še več. Glasba je besedam vrnila pravico do preteklosti, do poetičnega spomina, do dialoga z davnino. V pesmih Tomaža Pengova je sedanjost zazvenela v objemu tistega, kar je minilo in je bilo v preteklosti stalnica poetičnega ustvarjanja. Poslušalcem, ki so prisluhnili Tomaževim nastopom, se ni zdelo prav nič čudnega, da je pevec na prašnih obrobjih sveta iskal izgubljene motive, legende in mite. Zdelo se jim je legitimno, da je bil očaran z ustaljeno ikonografijo besednih podob in motivov, z iskanjem sozvočij, skrite somernosti in ritmičnega skladja. Začarala jih je skrivnost pevca, ki se je poskušal skozi gozd naključij prebiti do srca neznane usode, po kateri utripa svet. Zunanja podoba tega utripanja je kristalni red fraktalov, matematičnih aksiomov, lepota zlatega reza. Tomaž Pengov je poskušal v svojih pesmih obuditi spomin na izgubljene in pozabljene stvari in načela, ki so se človeku začela izmikati. Tega ni mogel storiti drugače kot s pogledom nazaj, v čas, ko nihilizem subjektivizma še ni obvladoval človekove misli in srca. Naredil je nekaj takšnega, kar so storili trubadurji ob svitu renesanse. Obrat, ki ga je napovedal humanizem s postavitvijo človeka v središče sveta, so čutili kot izgubo in dobitek. Človek je izgubil vero v metafizično veljavnost božjega načrta, dobil pa občutek moči, s katero se je polotil razjasnjevanja neznanega, temnega in nepreglednega sveta. Trubadurji so vedeli, da izpolnjena ljubezen prinese opoj, a tudi razočaranje, zato so opevali tisto, kar je bilo prej, predigra neuresničene in neuslišane ljubezni. Le neizpolnjene ljubezni se še drži dih božje popolnosti. V modernem svetu bi bilo trubadursko iskanje svete esence ljubezni nekaj nečloveškega, zelo človeško pa je čustvo razdvojenosti in ustvarjalnega dvoma. Stvari, ki jih pesnik izpove, so morda manj pomembne od tistega, česar ne more izreči. Stvari so – temu ni mogoče ubežati – vedno hipne, minljive stvari. Vezane so na bivanjski dogodek, eksistencialno potrebo posameznika, da se preseže v drugem, v stremljenje, da bi srečeval bitja, ki mu jih bo naklonila pot. O tem je vztrajno prepeval Tomaž Pengov. Podobno kot Jacques Brel ali Leonard Cohen je bil trmasti trubadur odčaranega sveta. Ni bil očaran s seboj, ampak s potjo, ki ga je vodila v neznane pokrajine duha.
Motrilec vesolja na magnetnih poljih
S Tomažem sva stopila v sobo na Prešernovi ulici 1. »Moj oče se ukvarja z znanostjo in to je njegov delovni kabinet,« mi je rekel prijatelj. Osupel sem obstal: v prostoru brez pohištva (le v kotu je bila nekakšna meniška postelja) so stali kupi strojnih elementov in kovinskih drobnarij, najrazličnejših magnetov in modelov vesolja. Modeli našega osončja in drugih ozvezdij so bili takšni, kot jih poznamo iz zgodovinskih učbenikov fizike in astronomije. Za trenutek se mi je zdelo, da sem stopil v čas Kopernika, Galileja, Bruna ali Tycha Braheja.
Tudi Tomažev oče, osamljeni in nepriznani raziskovalec vesolja, je bil obrnjen nazaj. Bil je prepričan, da je sodobna fizika, navdihnjena z Einsteinovo relativnostno teorijo, spregledala pomen magnetizma. V svojih predavanjih je zagovarjal mnenje, da se je treba vrniti k odkritjem velikih klasičnih fizikov. Menil je, da je skrivnost vesolja mogoče razumeti le z raziskovanjem elektromagnetnih povezav med planeti in osončji. Dokazoval je, da delci snovi lahko na velikih razdaljah potujejo brez ogromnih energijskih izgub le po silnicah magnetnih polj. Tudi v športu se je Tomažev oče, trener sabljanja na Taboru, zgledoval po plemeniti viteški veščini, ki je danes ne cenimo več. S sabljanjem – in športno etiko – je, seveda, zastrupil Tomaža.
S Tomažem sva se ure in ure pogovarjala o klasični likovni umetnosti. Pengov je ob književnosti študiral tudi umetnostno zgodovino; o veličini renesančnega slikarstva in kiparstva je govoril z zanosom in spoštovanjem.
Še več: renesanso je čislal kot ključno obdobje zgodovine sodobnega človeka, v katerem se je razprl PROBLEM osebne svobode in odgovornosti. Svoboda in odgovornost sta bili za humaniste znamenji človeške suverenosti, ki pa je niso razumeli kot jasno enoznačnost, ampak kot temačno problematičnost. Giovanni Pico della Mirandola je problematičnost sodobnega človeka pripisal dejstvu, da je (človek) »stvaritev nedoločne narave«, dejstvu, da človeka, po božji volji, »ne bo utesnjevala in ovirala nobena omejitev«. Na podoben način je čutil Pengov, ki je poskušal miselno obzorje renesanse dopolniti z eksistencialistično filozofijo, s Camusevim pojmom absurda in njegovima deloma Mit o Sizifu in Uporni človek. Naj se še za hip vrnem k Mirandoli: le svobodni in s tem problematični človek je lahko postal »motrilec vesolja«, bitje, ki mu je na razpolago klesanje lastne podobe. »Lahko se boš izrodil in postal nižje, brezumno bitje; lahko pa se boš po svoji volji prerodil in postal nekaj višjega, božanskega,« piše modrec v eseju O človekovem dostojanstvu. Motrilec vesolja: pevec na magnetnih poljih brezkončnosti.
Naravni posluh je posluh za naravo sveta
V politično in ideološko zadrgnjenih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so nastajale najlepše Tomaževe pesmi, je kazalo, da smo se izrodili in postali nižja, brezumna bitja. Pengov se s stvarnostjo ni več hotel spopadati neposredno, ni želel dejavno posegati v areno življenja, zanj je postala angažiranost pogled nazaj, v čas izvornega humanizma. Zanimale so ga vrednote, ki smo jih pozabili in so imele nizko tržno vrednost: tovarištvo, resnicoljubnost, naklonjenost srčni etiki. Doumel je, da je človekov prerod možen le kot izstop iz institucionalno nadzorovane kolektivne zavesti in akademske umetnosti. Bil je trubadur, ki se je vedno bolj spreminjal v truverja in žonglerja. Bil je potujoči pevec, ki se je izogibal avtocestam in se vrnil nazaj, na neizhojene kolovoze in prašne podeželske poti. Odmik od hrupne (površne) poezije in glasbe k tišini, pozabljenim mitom in legendam, ga je soočil z jezikom zemlje, trav, dreves, vilincev, s sarkofagi in nagrobniki pozabljenih predmetov. V Tomaževih pesmih so se pojavili predmeti, ki so mu omogočali prestopiti iz realnosti v vzporedni svet nadrealnosti in domišljije: zrcala (spomina), slike (ki jih je zagledal skozi čaše minljivega vina), odzveni razbitih oken, vonji samotnih rož, izginule hiše, zgodbe, ki so zaspale v prahu, brstenje ptic, petje, šumenje, vse, kar je bilo nekomu odveč … Tomaž je postajal osamljeni motrilec vesolja, samotar, ki poskuša razrešiti uganko vesolja, uganko »večne, večne volje«, da bi ga privedla do celovite biti. Vedno bolj je zaupal le svojemu notranjemu sluhu, naravni posluh je postal ekvivalent posluha za naravo (sveta): kot v modernosti izgubljen pitagorejec je čutil mistično uglašenost kitare in prstov. Tudi v glasbi se je oziral nazaj: valovanje strune je v sedanjost prinašalo odmev prvotnega kozmičnega stvarjenja in – kot njegov v času oddaljujoč se odmev – vse gostejše, čeprav vedno tišje, zgoščanje alikvotov. Čutil je, da se na koncu, na robu tišine, oglasi vse, kar zveni, da je sferična glasba skrajni rob človekove dojemljivosti. Ker je glasbo čutil kot naravo kozmičnega dihanja, se je ogibal tehnološkim pomagalom. Glasbo je pojmoval kot umetnost akustike, kar pomeni: glasba je bila zanj neposreden dotik človekove kože z neskončno opno vesolja. Na svojih pojočih stezah je iskal zven »prvinskih« glasbil, ne glede na to, ali so pripadala Apolonu ali Dionizu.
Tomaž, zaigrajva skupaj, je rekel Orfej
Tomaževa pesem POMISLI se začne takole: »daj pomisli koliko ljudi / se je ljubilo da si zdaj ti / koliko sanj je v času vzklilo / koliko dejanj se v nič izgubilo …« Tomaž zdaj pozna odgovore in ve, »kako drevo ljubi, snubi, se zasmeje in zadrhti ... Kot veter češe in diha neskončna obzorja, kot rosa čuti globino neznanega morja«. Ve, ker je na koncu potovanja, v središču labirinta, našel izvorno lepoto in skladnost sveta, srečal Orfeja in mu prisluhnil. Mi, ki še nismo končali odpotovanj, se sprašujemo, zakaj nam ni zapustil več pesmi in albumov. Sprašujemo se, čemu je živel tako divje in boemsko, da se je hitro iztrošil in zgorel v molk sveta. Naše vprašanje je postavljeno iz človeške stiske, iz stiske minevanja. Tako se sprašujemo zato, ker ne zdržimo pogleda nazaj, na tisto, kar je v svetu pozabljeno in biva v človekovi zavesti le še kot sled spomina. Več pesmi, več albumov … bi nam zapustil nekdo drug. Nekdo drug, ki ni Tomaž Pengov. Nekdo drug, s katerim si Orfej ne bi želel igrati.
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
