Goran Injac, novi umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča
Proizvodnja gledališke kulture
Foto: Luka Kaše
22. 06. 2015
Dramaturg, kurator uprizoritvenih umetnosti in univerzitetni predavatelj Goran Injac se kot novi umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) podpisuje pod vidno prenovljen repertoarni model, ki nas čaka v naslednji sezoni. Pred prihodom v Slovenijo je živel in ustvarjal na Poljskem, med letoma 2012 in 2014 je bil v Narodnem starem gledališču v Krakovu, kjer je umetniško vodil eksperimentalni program in mednarodne projekte. Letošnji 9. festival Prelet je že nastal pod njegovo idejno zasnovo, jeseni pa nas čaka začetek sezone, ki bo SMG zavihtela v novo epizodo delovanja.
Glede na nekdanji pomemben status SMG v prostoru bivše Jugoslavije, ste z njim vsekakor imeli stik. Kako ste ga sledili takrat, kako njegovo funkcijo razumete danes?
V nekdanjem jugoslovanskem kontekstu, v katerem sem se rodil, odraščal in izobraževal, je Slovensko mladinsko gledališče zame vedno veljalo za kultno gledališče, še zlasti v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem ga dojemal kot prostor eksperimenta, neposrednega aktivizma, kot prostor družbene kritike, ki je »preverjal« meje družbenega vedênja in kršitve konvencij. Tako sem ga dojemal in videl takrat.
»Nekoč je to gledališče vzpostavljalo trende, ki so potem začeli prodirati v druga, bolj klasična gledališča.«
Ko sem se iz Srbije preselil v tujino, sem poskušal SMG vključevati v različne mednarodne projekte, v katerih sem sodeloval, ker mi je bilo pomembno, da ostajam v stiku z gledališkimi elementi, ki so tudi meni samemu predstavljali kulturno identiteto. Jasno je, da se je SMG skozi desetletja začelo spreminjati, najprej zaradi spremembe konteksta, postalo je le eno izmed mnogih gledališč v majhni postjugoslovanski državi, s spremembo konteksta pa je bilo potrebno najti nove modele oziroma prevprašati, kaj bi v novem kontekstu lahko še bilo politično, provokativno, eksperimentalno. SMG je, med drugim, prekinilo s svojim kultnim statusom tudi zato, ker je razpadel prostor, v katerem je kot tako zmoglo delovati, na drugi strani pa so se seveda vse bolj spreminjali tudi posamezni koncepti njegovega umetniškega vodenja.
SMG je v svojih najbolj drznih in družbenokritičnih obdobjih predstavljalo pojem svojevrstnega iniciatorja novih uprizoritvenih principov, potem pa je začelo drseti v položaj, kjer je postajalo vse bolj »izenačen« z drugimi, institucionalnimi, gledališči.
Nekoč je to gledališče vzpostavljalo trende, ki so potem začeli prodirati v druga, bolj klasična gledališča. A ta drža iniciatorja je začela vse bolj plahneti in odgovornost za razvoj novih, sodobnih trendov je prevzela neodvisna scena. Na njej se danes raziskuje nove metode, ki nato postopoma preidejo v institucije, v okvire repertoarnega delovanja. SMG je na neki točki prekinilo z razvijanjem alternativnih projektov, s tem pa tudi izgubilo status drugačnega, samosvojega.
V repertoarju za naslednjo sezono lahko vidimo očiten programski preobrat: režiserska imena, ki jih nismo bili vajeni videti v SMG, angažiranje mladih, eksperimentalne sekcije, vzpostavitev umetniške interdisciplinarnosti …
Program je nastal po temeljiti analizi, kaj je SMG bilo nekoč in kaj je danes. Poskušali smo narediti resen in moderen program, v katerem bi želeli prevzeti večjo odgovornost. V njem se ne bomo ukvarjali le z »ustvarjanjem konkretnih gledaliških proizvodov«, ampak tudi s proizvodnjo gledališke kulture. SMG bom poskusil znova vzpostaviti kot prostor eksperimenta, kot moderno in dinamično institucijo, po vzoru institucij sorodnega tipa, ki jih lahko najdemo v državah, kjer gledališče še razumejo kot resno stvar. Pri oblikovanju programa sem torej v ozir vzel nekdanji, kultni status SMG in se hkrati vprašal, kako bi ga pretvoril v današnji čas. Kaj naj bi danes pomenil pojem eksperimenta, kako naj bi program, ki smo ga zastavili, zmogel preseči trenutno izgubljeno identiteto SMG in ga ponovno vzpostaviti kot gledališče s samosvojim, prepoznavnim programskim profilom.
Prišel sem do spoznanja, da je naprej treba začeti s korenito reorganizacijo umetniškega delovanja v hiši in posledično tudi repertoarne politike. V naslednji sezoni bom začeli s tremi novimi programskimi linijami: glavni program, dodatni program (interdisciplinarno mešanje različnih umetniških zvrsti) in program,,v katerem bomo vzpostavili serijo izobraževanj o gledališču, njegovem diskurzu in samorefleksiji tega, kar počnemo. Težili bomo h kritičnemu detektiranju družbe, katere mikropredstavniki smo. Vzpostavili bomo tudi kontinuiran dialog s tistimi, ki so nekoč ustvarjali v SMG. Gledališče bomo poskušali vpeti v širši ustvarjalni spekter, ga povezati z likovnimi, plesnimi, glasbenimi disciplinami. Ponovno si želimo Mladinsko gledališče, ki ne bi bilo samo gledališče.
Zametek dinamike, o kateri govorite, smo lahko videli že na letošnjem Preletu, konkretneje v projektu Trojka, kjer so v petdnevnem delovnem procesu bili združeni različni formati igralcev, šlo je za mešanje statusov in generacij, ki se je izkazalo kot zelo plodovito, predvsem pa inspirativno. Nenehno »pretresanje« zaposlenih igralcev je nujno, kajne.
Tako je, kajti najlažje je ostati v statusu quo. Ekonomija gledališkega sistema v Sloveniji je takšna, da so ljudje, ki delujejo v gledališču, ekstremno zaščiteni. Če nečesa ne želite delati, vam tega pač ni treba delati. Na drugi strani obstaja neodvisna scena, opozicija, ki se nenehno ukvarja s kritiko institucionalnega sistema, njegove morebitne zaprašenosti, enoličnosti. Nisem pa povsem prepričan, koliko in če sploh ta kritika pride do živega samim institucijam. S Trojko smo želeli odpreti svoj prostor, povabiti nove, mlade sile, s tem pa v institucionalni prostor vnesti tudi določeno mero prepotrebne dinamike na nivoju ustvarjanja, raziskovanja, eksperimentiranja in razvoja.
No, institucije bi lahko tudi same od sebe prišle do teh sklepov …
Vsekakor. Ena od stvari, ki jih predlagam, je, da kritiko institucije uvedemo v samo institucijo. Veseli me, da je povabilo v naš strokovni svet, poleg drugih, sprejela tudi Bojana Kunst, ki trenutno predava na najboljših univerzah po svetu in se najbolj analitično ter intenzivno ukvarja s teorijo sodobnih scenskih praks. Dosedanja programska dinamika bo spremenjena tudi zaradi preoblikovanja produkcijskih modelov, ki so pač temelj za to, kar potem kot gledalci vidimo na odru. Želimo vzpostaviti resno internacionalizacijo programa, v naslednji sezoni načrtujemo obisk in sodelovanje z več kot dvajsetimi umetniki iz različnih držav, ki naj bi v razmeroma majhno državo vnesli nove vidike sodobne umetnosti in raznolike uprizoritvene jezike. Vstopamo v sodelovanje s tujimi progresivnimi gledališči v bližini, prakso vsekakor želimo obogatiti tudi s teorijo.
Preden ste prišli v Slovenijo, ste delovali na Poljskem, v Narodnem starem gledališču v Krakovu. Kako gledate na tamkajšnjo pozicijo kulture/gledališča?
Izobraževal in tudi sicer sem največ delal na Poljskem, v državi, kjer so se zgodile pomembne gledališke avantgarde in je bila svoj čas prostor radikalnih premikov znotraj uprizoritvenih praks. Zdi se mi pomembno omeniti, da ima gledališče na Poljskem še vedno izjemno pomembno vlogo v družbi in je obenem njihov najpomembnejši kulturni proizvod. Vse, kar se dogaja v gledaliških produkciji, sproža javne debate, gledališče je nenehno prisotno v javnem diskurzu, velja za veliko reč, za big deal. To seveda vpliva na kakovost programa, saj imate veliko večjo odgovornost v nagovarjanju občinstva in javnosti, ki sta izrazito kritična. Če se na Poljskem ukvarjate z gledališčem, imate zares občutek, da se ukvarjate z nečim pomembnim.
»Program je nastal po temeljiti analizi, kaj je SMG bilo nekoč in kaj je danes. Poskušali smo narediti resen in moderen program, v katerem bi želeli prevzeti večjo odgovornost.«
Iz Krakova ste odšli zaradi konflikta z oblastjo. Uprizoritev Nebožanska komedija v režiji Oliverja Frljića je bila nasilno ukinjena še pred premiero. Projekt, ki je nastal po motivih knjige Zygmunta Krasińskega, je vseboval občutljivo družbeno tematiko, ukvarjal se je z antisemitizmom in odnosom Poljakov do holokavsta.
Borba proti vladajočim oblastem je nekaj najznačilnejšega, obenem pa tudi najzanimivejšega. Če se ukvarjate z angažirano umetnostjo, ne morete pričakovati, da boste delovali s pozicije udobnosti. A sčasoma tudi vaša subverzivna ostrina lahko otopi. Čeprav je bil incident s cenzuro naporen tudi na osebni ravni, sem obenem hvaležen, da sem to izkusil. Prvič po padcu komunizma na Poljskem se je zgodilo, da so prepovedali neki gledališki projekt. Prekinjen je bil deset dni pred premiero zaradi pritiskov konservativno usmerjenih časopisov in poljske desnice, ki je tamkaj po zadnjih volitvah ponovno pridobila na moči. Doživeli smo totalni medijski linč, policija je bila v in pred gledališčem, dobivali smo grozilna elektronska pisma. Toda na drugi strani smo imeli izjemno podporo progresivne gledališke stroke in siceršnje javnosti, ker so vedeli, da uprizoritev govori o pomembni temi, ki do danes ni bila razčiščena.
Kaj za vas predstavlja pojem političnega v umetnosti?
Politično je način, kako umetnost funkcionira v javnem prostoru. Ne gre za konkretno komentiranje političnega življenja, gre za sistem vrednosti, ki se predstavlja, in kako se ta aktualizira in kontekstualizira v prostoru, v katerem deluje.
Kako razumete svojo poklicno distanco, kaj vam ta prinaša kot nekomu, ki ni od samega začetka vpet v prostor, v katerem začne delovati kot umetniški vodja?
Gre za izvrsten položaj, od katerega imajo korist vsi, razen vas samih. Zame stalnost ne obstaja, kar je dobro za vse okrog mene. Je nekakšna vrsta prekariata imigranta. Sicer pa gre za položaj, v katerem si toliko tujec, da lahko vzpostaviš distanco, obenem pa si dovolj seznanjen s kontekstom, v katerem deluješ.
Pogledi, let. 6, št. 11, 10. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
