Študij - privilegij bogatih?
Na robu družbe znanja
»Pravica do trajnostne kariere«, »večja enakost spolov«, »ustrezno financirana mobilnost« – celo »ukinitev suženjstva« – so bile besede, naslovljene na predstavnike Evropske komisije in druge predstavnike evropske raziskovalne politike, ki jih je bilo v Bruslju pred nedavnim mogoče slišati iz ust mladih vrhunskih raziskovalcev iz Evropske unija, zbranih na konferenci Euraxess – Raising Researchers' Voices. In odziv predstavnikov politike? Iz naslova starejših žal zgolj znana, ideološko obarvana retorika »odprtih možnosti« in »kariernega razvoja«, iz naslova nekoliko mlajših in treznejših pa dokaj pretresljivi »V bližnji prihodnosti ne bo nič bistveno boljše«.
Kdo je odgovoren za takšno stanje? Najbolj priročen odgovor je seveda: »gospodarska kriza«. A problem tega odgovora je v tem, da postavlja voz pred konja – ne samo, da se lahko takoj zatem vprašamo, kaj so vzroki gospodarske krize; težava je predvsem tudi v tem, da naj bi nas prav pot, ki smo jo prehodili, torej ravno pot do družbe znanja, peljala iz krize, ne pa vanjo. Kako to, da so se stvari tako izjalovile?
Je torej kriva politika? Tako je – politika je vselej kriva! In prav to je problem takšnega odgovora, ki je vedno resničen ter s tem preveč prazen, da bi lahko bil vsebinsko relevanten. Če pa že s prstom kažemo na krivce in če smo vsaj malo odkriti, potem moramo raziskovalci prst obrniti tudi vase. Ne samo, a vendarle tudi. Zakaj?
Kaj delamo narobe sami raziskovalci?
Predvsem zato, ker smo brez večjega odpora in dokaj ponižno sprejeli in udejanjili vse reforme, ki so akademski sferi vsilile umetne razmere »prostega trga«, s tem pa proizvedle tekmovalnost, ki naj bi bila podobna tisti iz gospodarstva. S tem smo dopustili, da se je tržni model konkurenčnosti prenesel na znanost in izobraževanje, pri čemer je bila ena najhujših posledic razslojitev raziskovalne sfere same, ki se je razdelila na tiste, ki so se lahko prebili do samostojnih sredstev, in tiste, ki so prisiljeni v odvisnost od drugih, oziroma so ostali brez priložnosti za samostojno delo, z nedefiniranimi delovnimi obveznostmi. Zgodilo se je tudi to, da zaradi kratkotrajne narave nestabilnega financiranja raziskovalnega dela številni raziskovalci več časa kot za raziskovanje porabijo za pridobivanje novih sredstev in administriranje projektov, pri čemer je eden najbolj absurdnih predlogov, ki smo ga lahko slišali na omenjeni konferenci, ta, da naj zamenjamo »bele laboratorijske plašče« s »sivimi suknjami s kravato« in se, namesto v laboratorije ali knjižnice, podamo na sestanke z lobisti in investitorji.
Ponekod – sodeč po besedah kolegov iz Velike Britanije in Irske – so razmere ušle z vajeti do te mere, da so univerze, ki so dopustile, da jim je zavladala čista tržna logika, postale eden največjih kršiteljev delovne zakonodaje, večji od zasebnih družb; ironija je, da ravno zaradi svoje »avtonomije«, ki državi omejuje poseganje v »notranje« zadeve. Dopustili smo celo, da se je visoko opevano »povezovanje z gospodarstvom« groteskno prelevilo v služenje denarja znotraj znanosti same: namesto da bi znanost začela tržiti svoja dognanja in produkte gospodarstvu, se je zgodilo, da jih je prek raznih posrednikov, tiskarn in založb začela prodajati raziskovalcem samim v smislu zaračunavanja objavnin, konferenčnih prispevkov, članarin, vodenja baz podatkov in omogočanja dostopa do njih.
Za nastalo stanje smo raziskovalci krivi tudi zato, ker smo pogosto v tišini in skorajda zadregi – česar od »intelektualcev« na prvi pogled sploh ne bi pričakovali – prenašali nenehne očitke »potratnosti javnega sektorja«, ne da bi povzdignili glas in po eni strani izpostavili nujnost trdne in zdrave znanstvene in visokošolske dejavnosti ne le v »družbi znanja«, temveč v »civilizaciji« nasploh, po drugi pa pokazali na državne subvencije, ki jih ravno tako prejema gospodarstvo, da lahko normalno funkcionira. Hipokriziji družbe, ki akademski sferi ves čas očita »odmaknjenost« in »premajhno povezanost z gospodarstvom«, a je od nje v temelju odvisna za izobraževanje kvalitetnih kadrov, predvsem pa civiliziranih posameznikov, ki so z vsaj minimalnim »družbenim kapitalom« sposobni argumentiranega, odgovornega družbenega mišljenja in ravnanja, nismo znali reči ne. No, vsaj hipokrizija politike je bila deloma razkrita, in sicer v sklepnem dejanju že omenjanega bruseljskega srečanja, kjer so raziskovalci predstavnike politike, ki so trdili, da je »raziskovalec pač tvegan poklic« brez jamstva socialne varnosti, vprašali, zakaj ta podatek »pozabijo« omeniti takrat, kadar govorijo o »intenzivnejši raziskovalni dejavnosti« v Evropi in o »na raziskovanju temelječem razvoju«.
Motivacije intelektualcev
Vprašamo se lahko, zakaj smo dopustili takšno stanje. Zakaj nismo ukrepali že prej in se postavili po robu razmeram, ki vsaj otežujejo, če že ne onemogočajo normalno znanstveno delovanje? Eden od možnih odgovorov na to vprašanje lahko gre v smeri poizkusa analize samorazumevanja in samodojemanja sodobnega intelektualnega delavca. Vprašajmo se, kaj nekomu, ki dela v akademski sferi, pomeni njegov poklic. Kaj mu pomenijo znanstveni dosežki, objave, nastopi na uglednih mednarodnih simpozijih? Gotovo neko zadovoljstvo, občutek samouresničenja. Mladi študentje negospodarskih smeri (če predpostavimo, da danes te še obstajajo) gotovo ne študirajo izbranih poklicev zaradi lakomnosti, ker bi si obetali visoke zaslužke. Konec koncev jih na tovrstnih študijih že njihovi profesorji – ki jih je na lastni karierni poti gotovo gnala ista motivacija – vztrajno opozarjajo, naj si ne obetajo prav velikega plačila za svoje delo. Vse prej gre na strani intelektualcev torej za predanost stvari sami, za zavzetost in gorečnost pri učenju, razmišljanju in odkrivanju ter za občutek izpolnjenosti ob javnem pripoznanju njihovih dosežkov. Gotovo so to plemenita nagnjena, a priznati moramo, da nas včasih tudi zaslepijo. Kajti s tem ko nam te samopotrditve toliko pomenijo, lahko prav zaradi njih začnemo odrivati bolj temeljne plati človekove eksistence – osnovne materialne potrebe – na škodo sebe, pa tudi drugih. Zapeljejo nas lahko tudi tako daleč, da smo jim pripravljeni žrtvovati dostojen življenjski standard. Tako se dogaja, da so ljudje pripravljeni plačevati za objave in celo predavati in poučevati zastonj, zgolj zaradi »referenc«.
Seveda bi lahko rekli, da so intelektualni delavci pripravljeni vse to početi zato, ker si na podlagi dosežkov obetajo napredovanje, s tem pa višje in boljše plače. A pomislimo: če so ljudje pripravljeni pisati in učiti brez ustreznega plačila, ali res lahko upravičeno pričakujemo, da se bodo te dejavnosti – če so že zdaj zastonj – v prihodnosti na prostem trgu dela še plačevale? Bomo reference res lahko »unovčili«? Kot trenutno kaže, čedalje težje. Pripravljenost žrtvovati marsikaj zgolj za reference pa ima še eno negativno družbeno posledico: omejevanje dostopa do njih na podlagi ekonomskega in demografskega položaja posameznika. Povedano z drugimi besedami: bojimo se lahko ne le tega, da bodo študirali zgolj še tisti, ki si bodo to lahko privoščili, temveč tudi tega, da bodo celo učili in raziskovali samo še tisti, ki si bodo akademsko kariero lahko financirali iz svojih zasebnih virov.
Kako se lahko izognemo takemu stanju in kako lahko akademski sferi znova povrnemo dostojanstvo? Preden pridemo na dan s kritikami raziskovalnih politik, je gotovo dobro, da se najprej zazremo vase. Da ozavestimo mehanizme sebičnega samopotrjevanja, ki so tako učinkovito speljali vodo na mlin reformam uvajanja logike prostega trga v visokošolsko sfero. Da poskušamo prestopiti samouresničevalni individualizem sodobnega posameznika in vsaj v točki boja za eksistenco prekoračimo teoretske razlike, ki nas sicer razdeljujejo na katedrah, oddelkih, fakultetah, inštitutih in univerzah. Drugače se utegnemo znajti v takšnem položaju kot Ubogi pesnik na sliki Carla Spitzwega iz leta 1837.
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013