Reprodukcija neenakosti
Jože Vogrinc: Transverzala. Fragmenti historičnega materializma. Studia humanitatis, Ljubljana 2014, 324 str., 15 €
25. 02. 2015
Jože Vogrinc se v svojih doslej še neobjavljenih kratkih, fragmentarnih, asociativnih, dnevniških »robnih zapisih« večinoma (polemično) odziva na prebrano literaturo s področja antropologije, sociologije medijev, kulturne kritike – področij, s katerimi se ukvarja kot predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kot nakazuje podnaslov, je teoretično izhodišče avtorjevih analiz historični materializem, kar »učinkuje« na treh ravneh. Na prvi, metodološki ravni pomeni, da o nobenem fenomenu, pa tudi konceptu, ni mogoče govoriti nasploh in enkrat za vselej, ampak vedno le znotraj konkretnega družbenozgodovinskega okvira. Ta avtorjeva teoretska drža je posebno razvidna v zapisih, ki se navezujejo na antropološke in zgodovinske teme, kjer je zlasti pomembno vprašanje zarisovanja legitimnih polj primerjave med sodobnimi »zahodnimi« in »drugimi« kulturami. Na drugi ravni historično materialistična analiza družbe pomeni, da se za izhodišče vedno jemlje produkcijsko razmerje, ki »cepi družbeni prostor in ga s tem ustvarja, ni celote danega prostora pred tem.« In tretjič: historični materializem izpostavlja problem povezanosti med možnostjo teoretske refleksije nasploh in konkretnega angažmaja v »delanju zgodovine«.
Kot poudarja že Marx, so realni pogoji produkcije blaga potlačeni, kar označuje njegov termin blagovni fetišizem. V sodobnem potrošniškem kapitalizmu to (latentno) resnico blaga kričavo preglasijo laži marketinga, ki proizvaja »simbolne pomene« blaga, s pomočjo katerih naj bi potrošniki »svobodno« konstruirali lastne identitete. A po avtorjevem mnenju za odpravo blagovnega fetišizma nikakor ni dovolj, da preprosto uvidimo to manipulacijo, zavržemo vsiljene simbolne vrednosti in začnemo stvarem sami podeljevati pomene. Takšno početje »humanističnih častilcev potrošnje« po njegovem mnenju ni le naivno, ampak tudi ideološko. Med drugim namreč zamolčuje, da predloge »identitet«, ki se ponujajo potrošnikom, izdeluje kapital sam ter da se izbor stvari, ki jim »avtonomno podeljujemo pomene«, veča sorazmerno z družbeno močjo. Povedano drugače: cepitev med razredi se reproducira tudi na ravni distribucije (stvari).
Kot izpostavi Vogrinc, pa blagovnemu fetišizmu ni mogoče ubežati niti skozi duhovnost, ki jo mnogi zmotno dojemajo kot antipod potrošništvu. Kot cinično pokaže avtor, je najpogostejši način »gojenja duhovnih vrednot« prav investiranje denarja v kakšen duhoven hobi. In z vidika blagovnega fetišizma je pač nepomembno, ali denar trošimo za tečaj joge, nakup knjige in obisk operne predstave ali ga kot »nerazsvetljeni potrošniki« zapravljamo v nakupovalnih središčih. Še več: taka sofisticirana potrošnja še učinkoviteje reproducira kapitalizem tudi v kulturi, saj vzpostavlja razredne razlike v okusu.
In kaj nam je storiti? Vogrinc je konkreten: »Pogoj komunizma je vzpostavitev ne le vednosti in zavesti o celotnem procesu produkcije, ampak s pomočjo svetovnega spleta kratko malo navezava direktnih stikov med proizvajalci in potrošniki in vzpostavitev alternativne komunikacijske mreže.« Pri čemer je bistveno, da je cilj sprememba družbenih razmerij.
»Avtor v svojih zapisih vedno znova problematizira tudi koncept (nacionalne) države. Po njegovem mnenju ni mogoče vnaprej postaviti kapitala v ekonomsko sfero, države pa v politično, ampak sta sovisna.«
V nasprotju s historičnim materializmom kritična ost kulturnih študijev ne meri na spremembo družbenih razmerij, ampak se (kapitalistični) hegemoniji postavlja po robu z zavračanjem dominantnih, medijsko vsiljenih pomenov. Družbeni boji so s tem zreducirani na »'bitke za duše' v sferi javnega mnenja, prepričanj, 'pomenov', ki jih ljudje dajejo temu, kar jih zadeva. Pozabijo, da so s tem ljudi razbili na posameznike ali gručice potrošnikov, ki v zasebnosti doma použivajo kulturne forme, razbrani pomeni pa so samo stili potrošnje.«
Vogrinc je kritičen tako do hegemonije, s katero so kulturni študiji nadomestili Althusserjev koncept ideoloških aparatov države, kot tudi do nasprotnega koncepta opolnomočenja (empowerment), ki naj bi označeval upiranje, nasprotovanje »od spodaj« hegemoniji, ki je »zgoraj« in predpostavljena. Po avtorjevem mnenju delitev, ki ne meri na (revolucionarno) odpravo kapitalizma, implicira sprejemanje podrejenosti. Ali drugače: potrošnik je pripravljen žrtvovati svobodo v zameno za ugodje.
Vogrinc nenehno ponavlja, da je temeljno družbeno razmerje produkcijsko razmerje, zato je tudi vsakršna oblika diskriminacije artikulirana glede nanj, kar koncept razreda povezuje s konceptoma rase (race) in spola (gender). Stanley Aronowitz, kot navaja avtor, ženske, črnce itn. sploh razume kot del razreda (labor).
Po Vogrinčevem mnenju obstaja temeljna razlika med raso in spolom. Prepričan je, da rasa (na sebi) ne obstaja, ampak gre za zunajekonomski način upravičevanja izkoriščanja, kar naturalizira drugost in jo dela za »raso«. A če je rasa kvazinaravna, je spol realen. »Teoretično si sicer lahko predstavljamo družbo, kjer bi bil spol brez pomena, a za historični materializem je odločilno, da je spol tu kot naravna predpostavka reprodukcije ljudi. Kot tak je spol zahteval delitev dela.« Ta pa se s podedovanimi vzorci socializacije reproducira iz generacije v generacijo. Avtor argumentacije seveda ne pelje dalje v smeri upravičevanja družine kot »naravne celice« družbe, kjer je delo »naravno« neenakomerno in različno razporejeno. Po njegovem mnenju je priznanje determinacije zgolj prvi korak, da jo lahko z družbeno akcijo spreminjamo ali razveljavljamo. Vogrinc navaja konkretno rešitev: očetje bi morali obvezno vzeti del porodniškega dopusta. Ena od oblik denaturacije spola je (lahko) tudi gejevstvo in lezbištvo, ki je v tem pogledu moteče; dokaj mirno pa lahko živi, če se pustijo obravnavati kot kulturna manjšina oz. sodobna urbana eksotika z barvitimi obredi.
Avtor v svojih zapisih vedno znova problematizira tudi koncept (nacionalne) države. Po njegovem mnenju ni mogoče vnaprej postaviti kapitala v ekonomsko sfero, države pa v politično, ampak sta sovisna. Zato je treba dialektiko nacionalne države misliti skupaj z dialektiko kapitalizma. Ključno se mu zdi razumeti, da država reprezentira (vladajoči) razred, ne posamezne skupine. Četudi posamezni kapitali »uhajajo« posameznim državam, naj bi bile obstoječe države narejene za akumulacijo kapitala. »Redistributivna vloga države je bila zmeraj podrejena in je prej služila ohranjanju legitimnosti kakor prerazporejanju družbene moči v prid šibkim.« Avtor se na več mestih dotakne vprašanja družbenih pogojev, da (diskriminirana) skupina lahko javno izrazi svoj problem in zahteva družbeno rešitev. Pri tem pa poudarja, da se je treba odreči idealizirajoči podobi »množice« oz. negrijevske »multitude«, po kateri znotraj »ljudstva« ni protislovij.
»Po Vogrinčevem mnenju obstaja temeljna razlika med raso in spolom. Prepričan je, da rasa (na sebi) ne obstaja, ampak gre za zunajekonomski način upravičevanja izkoriščanja, kar naturalizira drugost in jo dela za »raso«.«
Zanimivo je tudi, kako Vogrinc aplicira historični materializem na polje etike in ekologije. Vprašanja kloniranja ljudi in genskega spreminjanja živih bitij tako denimo po njegovem v resnici niti niso etična vprašanja, ampak so družbena, saj sprožajo posledice, o katerih ne vemo tako rekoč nič. Zato meni, da bi bila zares napredna politika radikalno konservativna, taka, ki bi se vzdržala ravnanj, katerih posledice so radikalno nepredvidene. »A za to bi morala biti globalno usklajena, redistributivna in globoko reformistična, torej ekološka, socialistična. Da bi to lahko bila, mora ohranjati širino ravne razprave in vztrajati pri najširši dostopnosti informacij: biti mora anarholiberalna.«
Vogrincu se zdi pomembno tudi ekologistično vztrajanje pri lokalno-regionalni samozadostnosti, ker si postavlja za nalogo rekonstrukcijo družbenih skupnosti tako, da so avtonomne, obvladljive in povezljive.
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Dialogi:
|
26.07.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
