Hiperteksti, tehnološki fetiši in novi načini branja
Foto: Voranc Vogel
Elektronska literatura
25. 04. 2010
Pri prestopu knjige s papirja na zaslon se z literarnim besedilom ne dogaja nič dramatičnega, elektronska knjiga večinoma ostaja digitalizirana verzija natisnjenega dela. Področje elektronske literature medtem utripa v prepletu hipertekstov, kinetičnih tekstov in interaktivne fikcije, prestopa iz linearne v prostorsko pripoved in z aktivno vključitvijo bralca spreminja njegov pristop k branju. O aktualnem pomenu elektronske literature in njeni umestitvi na širši literarni zemljevid smo povprašali osrednja strokovnjaka za področje elektronske literature, dr. Katherine Hayles in dr. Espena J. Aarsetha, predsednika ameriške organizacije Electronic Literature Organization Josepha Tabbija in slovenskega raziskovalca in pedagoga za področje novih medijev dr. Petra Purga.
Nelinearno besedilo se v literaturi ne pojavi šele z najnovejšimi tehnologijami, vendar so nove tehnologije tiste, ki večdimenzionalnim besedilom ponudijo enostavnejšo možnost realizacije in obstoja. Klasiko elektronske literature sestavlja predvsem tako imenovana hipertekstualna fikcija iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je začela nastajati v laboratorijih zanesenjakov, še preden je računalnik postal vsakdanje orodje, do širše javnosti in bralcev pa je elektronska literatura prišla s širjenjem uporabe svetovnega spleta. Danes med elektronsko literaturo prištevamo tako hipertekstualno literaturo, literarna besedila, katerih nastanek omogočajo Flash in druge platforme, računalniške instalacije, ki zahtevajo aktivno vključitev bralca, romane v obliki e-pisem, esemesovskih sporočil in blogov, vse bolj pa tudi literarna besedila, ki jih ustvarjajo računalniki, in literaturo, ki se povezuje z računalniškimi igrami.
Hipertekst, ergodična literatura in cybertekst
Termina hipertekst in hipermedia je v šestdesetih letih 20. stoletja uvedel Theodor Holm Nelson, trideset let prej, preden je hipertekst, aktivno besedilo s povezavami na druga besedila, slike in tabele, z množično uporabo osebnih računalnikov, internetnih povezav in svetovnega spleta postal del posameznikovega vsakdanjika. Katherine Hayles z ameriške Univerze Duke, avtorica več nagrajenih del s področja elektronske literature, ilustrira: »Hipertekst je besedilo, tako v tiskanih kot digitalnih medijih, ki uporablja povezave za prehod med njegovimi deli. Afternoon Michaela Joycea je eden izmed najbolj znanih digitalnih hipertekstov, Pavićev Hazarski besednjak pa je briljanten primer natisnjenega hiperteksta.«
V devetdesetih letih je Norvežan Espen J. Aarseth, osrednji teoretik na področju elektronske literature in nastajajočih študij videoiger, z delom Cybertekst: Perspektive o ergodični literaturi (1997) v terminologijo uvedel natančen analitičen mehanizem za razlikovanje med različnimi besedili, tako elektronskimi kot neelektronskimi, ki ga povzema večina preostalih raziskovalcev.
»Med ergodično literaturo sodijo vsa besedila, ki so sestavljena iz več kot enega statičnega poteka znakov, to pomeni, da lahko različni branji sledita različnima sosledjema znakov. Ne gre za nov zgodovinski fenomen, prav tako ergodična literatura ni omejena na določen fizični medij,« pojasnjuje Aarseth. Med ergodično literaturo po Aarsethu sodijo tako egipčanske stenske slikarije kot Apollinairovi »kaligrami«, Sto tisoč milijard pesmi Raymonda Queneauja in Pavićeva Pokrajina, naslikana s čajem, saj je vsa našteta besedila mogoče brati v različnih smereh in sosledjih. Cybertekst je podkategorija ergodične literature, ki je v elektronski literaturi nadpomenka za vsa besedila, ki za razvoj naracije od bralca zahtevajo vložek, in vključuje tako hipertekstualno poezijo kot videoigre.
»Uspešen eksperiment devetdesetih« in »hiperbranje«
Kljub množični dostopnosti vsebin svetovnega spleta je elektronska literatura v besedilni obliki večinoma ostala omejena na ozek krog bralcev in ustvarjalcev, ki so velikokrat hkrati tudi strokovnjaki na področju literarne teorije, digitalne kulture ali elektronske literature. K temu sta delno pripomogla tržna nezanimivost elektronske literature in pomanjkanje platform, ki bi sistematično podpirale ustvarjalce, dajale dostop do ustvarjenih del, zagotavljale financiranje in sprotno arhiviranje objavljenega. Ena izmed osrednjih organizacij, ki povezuje ustvarjalce in akademike na področju elektronske literature in ima danes vzpostavljene povezave tako z Evropo kot Avstralijo, je ameriška neprofitna organizacija Electronic Literature Organization (ELO). Leta 1999 so jo ustanovili Scott Rettberg, Robert Coover in Jeff Ballow in danes deluje s podporo Inštituta za tehnologijo in humanistiko v Marylandu. »Namen našega dela ni ponovitev modela programov kreativnega pisanja, ki nastaja v tiskani obliki, kjer študentje večinoma pišejo drug za drugega in objavljajo v revijah, ki so namenjene splošnemu občinstvu, ampak spodbujanje njihovih karier v akademskih krogih,« pojasnjuje Joseph Tabbi, sedanji predsednik ELO. Model, ki ga je organizacija ELO razvila za elektronsko literaturo, tako vključuje »jedro poznavalcev «, sestavljeno iz umetnikov, urednikov, akademikov in neodvisnih založnikov, ki sledijo, pregledujejo in zbirajo nastajajoča elektronska dela ter jih vnašajo v javno dostopen direktorij, kjer so ta kritično ocenjena in komentirana. Ne gre za sistem akademskega recenziranja, ampak je ocena del javne objave izbranega dela. Tabbi meni, da ima vzpostavljeni način velik potencial za sledenje in morda celo ustvarjanje novih občinstev za nove oblike literature.
Aarseth, ki se zadnje desetletje ukvarja predvsem s fenomenom računalniških iger, je glede dometa elektronske literature v obliki nelinearnih besedil dosti bolj kritičen: »Zanimivo je opazovati, da celo najbolj entuziastični glasniki nadaljujejo uporabo linearnih besedil (tako digitalnih kot tiskanih), ko predstavljajo svoje vizije o tem, kako bodo ta nova in boljša besedila spremenila naše bralne navade. Potreba po novi strukturi očitno ne more biti tako velika. Dvomim, da bo nelinearna oblika literature kadar koli dominantno področje umetnosti, o pravem času, v devetdesetih, je bila uspešen eksperiment, hkrati pa tudi tehnološki fetiš, ki je imel težavo obstati. «
Katherine Hyles v nasprotju z Aarsethom poudarja, da se način branja resno spreminja. »Tehnike gostega branja, ki ostajajo osrednji predmet literarnih analiz, so nadomeščene z branji, ki so nujna za obvladovanje obsežnih podatkovnih nizov. En aspekt predstavljajo računalniške analize in iskanja podatkov, drug pojav je, kar Franco Moretti imenuje oddaljeno branje, pri katerem se posamezniki obširnih besedil lotevajo z analizo besedil, ki govorijo o besedilu, ne da bi brali izvorni tekst. Naslednji pristop pa je tisto, kar sama imenujem hiperbranje – hitro branje, s katerim skuša bralec med veliko količino materiala izslediti iskano informacijo. Omenjene strategije tako premikajo poudarek z iskanja pomena, to je namen gostega branja, na iskanje vzorcev. Ta premik je osrednja komponenta našega današnjega branja, ki ima veliko posledic, tako v znanstvenem, filozofskem kot humanističnem smislu.«
Pogledi št. 2, 21. april 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Kultura in mediji:
|
25.04.2010 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
