Sašo Polanec o visokem šolstvu
Kako do boljših diplomantov?
12. 03. 2011
Eno izmed najpomembnejših razvojnih vprašanj je, kako organizirati visoko šolstvo, da bodo doseženi akademski cilji kot uvrstitev na šanghajski lestvici univerz med prvih sto na svetu, pa tudi gospodarski cilji, kot so na primer izboljšanje inovativnosti in kreativnosti v družbi, povečanje števila patentov in pospešitev gospodarske rasti. Na dobro premišljene ukrepe čakamo že več kot dvajset let, kar pomeni, da se tranzicija v visokem šolstvu sploh še ni začela. Razlog za takšno stanje pa je, kot običajno, nerazumevanje ekonomskih spodbud v šolstvu, dogmatski pogled na organizacijo visokega šolstva in pomanjkanje volje za spopad z interesnimi skupinami, kot so študenti in predavatelji, ki imajo v sedanjih razmerah visoke rente.
»Eden izmed problemov univerzitetnega študija je nizek delež diplomantov od vpisanih v prvi letnik, s čimer je izgubljen pomemben del sredstev, vloženih v visoko šolstvo. Razlog je v tem, da imajo študenti povsem napačne spodbude. «
Ekonomska teorija nas uči, da je obnašanje ljudi v veliki meri pogojeno z ekonomskimi spodbudami. Izbrali naj bi tiste opcije, ki prinašajo največje zadovoljstvo ob proračunskih, časovnih in institucionalnih omejitvah. Za šolstvo velja povsem enako: študenti in predavatelji bodo poskušali zasledovati čim večjo blaginjo zase, tudi če bo to pomenilo nižjo blaginjo za celotno družbo. Tako ne preseneča, da si povprečni študent želi čim lažji študij, brez stroškov, zagotovljeno diplomo in zaposlitev. Podobno si predavatelji želimo čim manj ur v predavalnici, čim manj raziskovalnega dela, čim lažje pogoje za napredovanje in čim višje dohodke. Če želimo boljše diplomante, moramo spremeniti sistem spodbud tako, da bodo študenti in predavatelji vlagali večje delovne napore v študij, predavanja in raziskovalno delo in na ta način povečali produktivno sposobnost gospodarstva. Z drugimi besedami, spremeniti moramo pravila igre.
»Študentom bi morali omejiti število ponavljanj kateregakoli izpita na tri poskuse. Na slovenskih univerzah imamo še vedno opravka s špekulativnimi pristopi k izpitu, na katerih se študenti malo seznanijo z izpitnimi vprašanji.«
A ne le to. Pomemben del problemov v visokem šolstvu je povezan z rezultati osnovnega in srednjega šolstva. Znanje, ki ga imajo dijaki, ki jih sprejemamo na fakultete, je porazno. Danes moram študente učiti, da je 5 odstotkov enako 0,05, namesto da bi bilo to samoumevno. Če je bilo pred desetletjem normalno, da je tipični študent poznal vsebine iz realne analize, kot so odvodi in integrali, jih danes celo maturanti solidnih srednjih šol ne znajo. Ko bi bilo to vsaj zaradi tega, ker bi bili študenti bolj pismeni. Pa rezultati mednarodnih testov PISA kažejo, da tudi temu ni tako. Iz srednjih šol študenti poleg pičlega znanja prinesejo še slabe delovne navade in nizke etične standarde – prepisovanje je še vedno nacionalni šport. Omenjeni rezultati so v veliki meri odraz prepričanja, da je potrebna permisivna vzgoja otrok, da se otroci ne smejo pretirano miselno naprezati in da šolanje ne sme biti stresno. Kako smo kot družba lahko dopustili bivšemu ministru za šolstvo, vzgojo in šport, da eksterno preverjanje znanja ob koncu osnovne šole ni obvezno? Kako smo lahko dopustili, da je odvzeta avtoriteta učiteljev v osnovnih in srednjih šolah in da si starši drznejo v šole prihajati z odvetniki? Kdo si je izmislil, da morajo biti otroci v osnovnih šolah seznanjeni s pravicami, namesto da bi jim poleg znanja privzgojili še občutek za dolžnosti? Kdo je bil mnenja, da je ocenjevanje učencev v prvih treh razredih preveč stresno?
Gre za veliko zablodo zahodnega sveta, ki se je dobro prijela v glavah nesposobnih slovenskih ministrov za šolstvo. Potrebno je narediti radikalen premik in v šole vrniti odpisano disciplino ter dvigniti učne standarde, tako kot so to naredili na Kitajskem, v Hongkongu, Južni Koreji, na Finskem in v Singapurju, ki danes dosegajo najboljše rezultate na testih PISA in so na univerzah med najbolj motiviranimi in prizadevnimi študenti. V visokem šolstvu žal ne moremo v petih letih nadoknaditi tistega, kar je bilo v predhodnih trinajstih letih zamujeno. To pa še ne pomeni, da ni potrebno narediti radikalnih sprememb tudi v visokem šolstvu. Nenazadnje so napake v osnovnem in srednjem šolstvu zagrešili prav tretjerazredni visokošolski učitelji v vlogi ministrov za šolstvo, vzgojo in šport.
Eden izmed največjih problemov univerzitetnega študija je nizka prehodnost oziroma nizek delež diplomantov od vpisanih v prvi letnik, s čimer je izgubljen pomemben del sredstev, vloženih v visoko šolstvo. Pomemben razlog je v tem, da imajo študenti povsem napačne spodbude. S študijem pridobijo poseben davčni status, ki jim omogoča delo preko študentskih servisov. Davčna obravnava študentov bi morala biti povsem enaka obravnavi ostalih zaposlenih, tako da bi odstranili motivacijo za fiktiven vpis. Nadalje bi morale univerze ponovno uvesti sprejemne izpite na vseh fakultetah. Danes marsikateri študent, ki se vpisuje na fakulteto, na kateri ni vpisnih omejitev, ni motiviran za učenje za maturo. Sprejemni izpit bi moral dati signal o potrebnih znanjih in biti dovolj obsežen, da bi lahko številne vsebine na fakultetah jemali za samoumevne in začeli s predavanji na višji ravni. Nadalje bi morali študenti obvezno obiskovati predavanja in vaje. Vendar ne tako, da pridejo na predavanja klepetat in motit druge študente – velik problem množičnih fakultet –, ampak bi morali pri predavanjih aktivno sodelovati. Prepisovanje bi morali obravnavati kot nedopusten prekršek, sankcija za študenta pa bi morala biti takojšnja izključitev iz programa in nezmožnost študija na kateremkoli programu javnih visokošolskih zavodov. Študentom bi morali omejiti število ponavljanj kateregakoli izpita na tri poskuse, kar je še vedno več kot na najboljših svetovnih fakultetah. Na slovenskih univerzah imamo še vedno opravka s špekulativnimi pristopi k izpitu, na katerih se študenti malo seznanijo z izpitnimi vprašanji. Nenazadnje pa bi bilo smiselno študente obremeniti s šolnino – tudi če je zgolj simbolična, saj bi jih spodbudila k višjim pričakovanjem glede vsebin predavanj in večji prizadevnosti pri študiju.
Pomemben izvor problemov v visokem šolstvu je tudi relativno skromen obseg obveznih delovnih nalog predavateljev. Začnimo pri tem, da nekateri predavatelji še danes ne uporabljajo elektronske pošte. Veliko predavateljev tudi nima retoričnih sposobnosti, med njimi so celo takšni, ki predavajo predmete s področja didaktike, pedagogike in andragogike in so nas druge predavatelje učili o tem. Povrh pa nekateri predavatelji prihajajo na predavanja nepripravljeni in v številnih letih niso uspeli pripraviti učbenika za svoj predmet. Izvirni greh številnih pedagogov pa je, da ne opravljajo raziskovalnega dela, da nimajo vpogleda v aktualne akademske probleme, da nimajo resnih znanstvenih objav in da med lastne objave štejejo celo časopisne članke in ministrske nagovore.
Mnogi od navedenih vzorcev obnašanja predavateljev izvirajo iz načina zaposlovanja, pogojev napredovanja in sistema nagrajevanja. Slovenske univerze so zaradi nerazumevanja slovenskih poslancev (ti so postavili jezikovni pogoj) do akademske problematike prisiljene najemati skoraj izključno slovensko govoreče znanstvenike. Na ta način se res krepi znanje slovenskega jezika in bogati jezik z novimi strokovnimi termini – a po drugi strani same fakultete iz nabora kandidatov izključujejo številne tuje predavatelje, ki bi lahko pomembno prispevali k širini ponujenega znanja. (To sicer ni dovolj, saj so neto plače predavateljev pri nas nižje kot v mnogih drugih državah; te bi morale biti za pritegnitev dobrih kandidatov – domačih in tujih – primerljive s plačami v tujini.)
Na fakultetah konkurenco omejujemo tudi tako, da delovnih mest ne razpišemo javno ali celo mednarodno, ampak zgolj interno, ker smo kandidata že vnaprej izbrali. To so običajno asistenti, ki kandidirajo za mesta docentov in so jih mentorji že predvideli za nasledstvo. Izbranci so imeli v preteklosti relativno lahko pot do redne profesure, nirvane akademskega poklica, saj nekateri v celotni karieri – 40 letih – niso objavili niti enega mednarodno odmevnega članka. Le na fakultetah, kjer je število mest omejeno (denimo Fakulteta za matematiko in fiziko), so napredovali resnično najboljši po objavah, kar se kaže tudi v teži, ki jo imajo takšne fakultete pri uvrstitvi univerz na Šanghajski lestvici 2000 najboljših fakultet. Predavatelje, ki bi raziskovalno povsem zaspali, bi morali brez stroškov odpuščati, saj v bistvu niso zmožni opravljati delovnih nalog. Poleg tega je plača učitelja z enakim nazivom (na primer redni profesor) povsem neodvisna od števila objav ali kakovosti predavanj.
Prav šokantno je, da na številnih fakultetah ni rednih seminarjev, kjer bi predavatelji predstavljali lastno raziskovalno delo, tedensko gostili tuje predavatelje in razpravljali o najnovejših idejah. To je povsem normalno na boljših univerzah, seminarjev je več na teden. Očitno je, da smo povsem pozabili na dejstvo, da imamo predavatelji majhno število ur v predavalnici (okrog 180 ur na leto) zgolj zaradi tega, ker domnevno delamo raziskovalno in je takšna nizka obveznost nagrada za akademsko odličnost. Predstavljanje člankov in udeležba na seminarjih bi tako morala biti delovna obveznost in neizpolnjevanje te bi morali sankcionirati.
In kaj počne država? Na resornem ministrstvu stavijo na novoustanovljeno Agencijo za kakovost. Prepričan sem, da takšna agencija ne bo prinesla bistvenih sprememb, če se obenem ne bo spremenil sistem spodbud. Agencija bi lahko prispevala k dvigu standardov pri predavanjih in vsebinah, če bi zahtevali, da se zagotovi primerljivost programov s programi najboljših univerz na svetu. V mnogih primerih so namreč programi slovenskih fakultet povsem neprimerljivi tujim zgolj zaradi tega, ker predavatelji ne poznajo najnovejših področij svoje stroke. Za mednarodno primerljivost je seveda potrebno zagotoviti tudi dovolj sredstev, da se lahko predavatelji izpopolnjujejo v tujini. Z dva tisoč evri na leto, kolikor jih imamo raziskovalci za obiske na konferencah (nekateri niti toliko), ni mogoče sodelovati na vseh najbolj relevantnih konferencah, ampak zadošča za 2–3 konference na leto.
Poleg navedenih predlogov bi morala država določiti standarde glede števila študentov na predavatelja – sto študentov na predavalnico bi moral biti maksimum. Na množičnih fakultetah so pedagoški standardi nizki zaradi nezmožnosti dialoga na predavanjih, nezmožnosti preverjanja znanja z domačimi nalogami in seminarji, izpiti so omejeni na vprašanja s podanimi odgovori namesto esejskimi vprašanji. Do letošnjega leta so bila sredstva fakultet pogojena s številom študentov in diplomantov. Tako so bile fakultete spodbujene, da zagotovijo čim večjo prehodnost – tudi na račun kakovosti.
Skratka, za izpolnitev ambicije, da bi bile slovenske univerze med najboljšimi na svetu in naši diplomanti primerljivi tistim iz Harvarda, bi morali narediti radikalne spremembe v mentaliteti glede permisivnosti vzgoje, v sistemu financiranja visokega šolstva in institucionalnih omejitvah, ki določajo spodbude študentov in predavateljev. Bojim pa se, da so trenutna vodstva fakultet in univerze premalo ambiciozna (samo spomnite se enega izmed rektorjev ljubljanske univerze, ki je bil prepričan, da niso potrebne nikakršne spremembe) in si ne želijo nakopati zamer fakultetnih kolegov. Čeprav bi gordijski vozel lahko presekalo resorno ministrstvo, pa dvomim, da si upa poseči v številne privilegije študentov in predavateljev ter od njih terjati večje napore. Je že tako, da je tudi za njih manj stresno ohranjati sedanje stanje.
Nujni ukrepi za izboljšanje študija:
Davčna obravnava študentov bi morala biti povsem enaka obravnavi ostalih zaposlenih, tako da bi odstranili motivacijo za fiktiven vpis.
Univerze bi morale uvesti sprejemne izpite na vseh fakultetah. Danes marsikateri študent, ki se vpisuje na fakulteto, na kateri ni vpisnih omejitev, ni motiviran za učenje za maturo. Sprejemni izpit bi moral dati signal o potrebnih znanjih in biti dovolj obsežen, da bi lahko številne vsebine na fakultetah jemali za samoumevne in začeli s predavanji na višji ravni.
Študenti bi morali obvezno obiskovati predavanja in vaje in na njih aktivno sodelovati.
Prepisovanje bi morali obravnavati kot nedopusten prekršek, sankcija za študenta pa bi morala biti takojšnja izključitev iz programa in nezmožnost študija na kateremkoli programu javnih visokošolskih zavodov.
Študentom bi morali omejiti število ponavljanj kateregakoli izpita na tri poskuse, kar je še vedno več kot na najboljših svetovnih fakultetah. Na slovenskih univerzah imamo še vedno opravka s špekulativnimi pristopi k izpitu, na katerih se študenti malo seznanijo z izpitnimi vprašanji.
Nenazadnje pa bi bilo smiselno študente obremeniti s šolnino – tudi če je zgolj simbolična, saj bi jih spodbudila k višjim pričakovanjem glede predavanj in večji prizadevnosti pri študiju.
Pogledi, št. 6, 9. marec 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
