Multikulti kot ideologija in praksa
Foto: Uroš Hočevar
01. 12. 2010
Multikulturnost je ideološki projekt, nastal kot vrednostno opredeljen politično-socialen model za urejanje priseljenskega položaja v Združenih državah in Evropi po drugi svetovni vojni. Izšel je iz dveh predpostavk – da pripadajo sleherniku tudi kot priseljencu v tuje kulturno okolje vse »esencialne« človekove pravice, med drugim pravica do lastne kulture, pri tem pa je pojem kulture lahko zelo širok, vse do soznačnosti s pojmom civilizacija; in da so si vse takó pojmovane kulture enakovredne, ker so vse historično relativne. Iz obojega sledi, da mora biti priseljenska kultura po svojih pravicah enakopravna kulturi večinskega prebivalstva, sredi katerega se je znašla kot manjšina. Ta ideološki projekt se mora spremeniti v prakso povsod, kjer se soobstoj prvotne in priseljenske kulture postavlja kot problem.
Angela Merkel je s citirano izjavo hotela reči, da »multikulti« v praksi ne deluje, njegova slaba stran je ta, da ne prispeva k integraciji priseljencev – zlasti turških in muslimanskih – v nemško družbo. Politika razume torej multikulturnost kot pogoj za integracijo priseljencev v obstoječi državno-družbeni sistem, v njegovo kulturo ali civilizacijo. In jo zavrača, kolikor tega ne počne, ampak vodi priseljence v izolacijo in segregacijo. Od tod se odpira vprašanje o enakovrednosti in enakopravnosti različnih kultur v konkretnem prostoru in času. Merklova o tem ni rekla ničesar. Pred leti je z izjavo, da je v Nemčiji pač vodilna nemška kultura, ne pa kaka druga, zbudila v »levih« krogih močno vznemirjenje. Smisel izjave je bil ta, da v dani družbi vse kulture po svojem zgodovinskem izvoru in pomenu ne morejo biti enakopravne, čeprav so same po sebi lahko enakovredne. V ozadju teh debat se je že skrivalo vprašanje, ali je politično pametno priseljenski kulturi po načelih »multikultija« priznati enake pristojnosti kot tej, ki je prvotna; če že ne vodilna, pa vsaj temeljna, ker je samo v nji utemeljen obstoj te družbe in njene državnosti. To ne velja samo za nemški primer, ampak tudi za slovenskega. Slovenska država temelji po ustavi »v volji slovenskega naroda«, ta pa je nastal iz slovenske kulture in njenega jezika. V tem smislu je v Sloveniji temeljna kultura slovenska.
Vprašanje o enakovrednosti kultur, kot jo zahteva »multikulti«, sodi seveda v filozofijo in ne more biti argument za udejanjanje ideološkega projekta v politični praksi. Zoper »multikulti« so od vsega začetka prihajali s konservativne strani očitki, da so učinki njegovih načel v praksi nasprotni obetom. V nemški kulturološki in sociološki publicistiki se je že zgodaj – na primer v knjigi Martina Hechta o »izginotju domovja« – razvnela polemika s propagandisti »multikultija«, ki so obetali, da bo pripomogel k razcvetu številnih kultur ne samo znotraj evropskih družb, ampak tudi globalno. Nasprotni argument je bil ta, da se namesto »multikultija« dogajata globalno enotenje in uniformiranje posameznih kultur ob pomoči ameriške kulturne industrije, njenih zabavnih in življenjskih vzorcev. Zato je »multikulti« samo mit. Še bolj odločen je bil v zavračanju multikulturnosti Samuel Huntington v knjigi o »spopadu civilizacij«, v nji je prepoznal nevarnost za stabilnost »zahodne« civilizacije in izrecno zahteval, da mora Evropa priseljence – turške, arabske, afriške – nujno asimilirati, ne pa integrirati po meri »multikultija«.
Ne glede na takšne pomisleke, ki jih lahko imamo za konservativno ideološke, se odpira vprašanje, kakšno dejansko vlogo ima multikulturnost v integraciji priseljencev v kateri koli evropski prostor, na primer v nemškega ali pa slovenskega. Da je integracija za obstoj teh družb in držav nujna, je samoumevno, saj bi brez nje prišlo do njihove dezintegracije. Kaj je torej v multikulturnosti takšnega, da onemogoča integracijo? Ta poteka praviloma na več ravneh – kot politična in socialna, nazadnje kot kulturna v ožjem pomenu, ki zajema jezik, duhovno kulturo, moralo itn. Te ravni med seboj niso ločene, politična ni mogoča brez socialne in ta ne brez kulturne.
V Nemčiji se turški priseljenec politično integrira tako, da postane nemški državljan, s tem pridobi vse pravice, ki mu kot državljanu pritičejo; socialno šele s tem, da preide v enega od slojev te družbe, po možnosti v srednji sloj, ki najbolj določa statusno povprečje. Vse to pa ostaja negotovo, če se ne integrira tudi kulturno z znanjem jezika, s priznavanjem moralnih norm in sprejemanjem kulturnih »dobrin«, bodisi visoke bodisi zabavne kulture. Priseljenec, ki tega noče ali ne zmore, ostaja zunaj družbe kot izločenec, proletarec ali polproletarec novega tipa, drugačen od klasičnih evropskih proletarcev, ki so bili etnično in kulturno del homogene evropske populacije. Namesto integracije ga čaka segregacija v zaprtih enklavah pariških ali berlinskih predmestij, morda pripravljenega na sporadične izbruhe nasilja, porojene iz »srda«, kot bi temu dejal Peter Sloterdijk.
Po vsem tem je mogoče sklepati, da totalna integracija vodi v asimilacijo. Toda ta ima lahko različne oblike. Italija se je po pridobitvi Primorske odločila za nasilno asimilacijo Slovencev. Drugače se je problem asimilacije zastavljal v hitlerjanski Nemčiji. Od konca 18. stoletja so se Židje v nemških deželah iz zaprtosti v gete uspešno integrirali v družbo, s svojimi intelektualnimi presežki pa tudi asimilirali – od Marxa in Heineja do Mahlerja, Husserla, Wittgensteina in neštevilnih drugih. Nacizem je zavrnil ne samo njihovo integracijo, ampak obsodil vsakršno asimilacijo kot napad na nemštvo, zato zrelo za likvidacijo. Poseben primer integracije in asimilacije so Slovenci na avstrijskem Koroškem. Leta 1920 so se morali politično integrirati v avstrijsko državnost. Po drugi svetovni vojni, ko jih je bilo še zmeraj več kot sto tisoč, se je začela socialna integracija prek urbanizacije in rasti srednjega sloja, prek šole in množičnih občil pa že tudi kulturna. Njihovo število je v nekaj desetletjih drastično upadlo, iz integracije se je rodila asimilacija. To pa je položaj, za katerega multikulturnost ne daje nobene rešitve. Nadomestiti jo mora – tako se vsaj zdi – uporabnejši model interkulturnosti, ki pa ostaja v teoriji nejasen in v svojih učinkih negotov.
Spet drugačen je problem integracije in asimilacije v Sloveniji. Številnejši priseljenci prihajajo iz sorodnih kulturnih okolij – morda razen bošnjaških muslimanov. To jim omogoča uspešno integracijo v slovensko okolje. Precejšen del se jih z dvigom v srednjeslojne poklice asimilira, tako kot so se že v preteklosti asimilirali številni prišleki, od nemških in čeških do italijanskih in furlanskih, srbskih ali hrvaških. Večje tujerodne enklave, kakršne nastajajo v velemestih kot žarišča socialnega nemira, za zdaj v Sloveniji niso mogoče. In če bi zaradi politične, socialne in kulturne nemoči dobili na Slovenskem namesto uspešne integracije socialno in kulturno dezintegracijo, bi tudi ideologija »multikultija« ne bila rešitev iz nje, ampak njen simptom.
Pogledi, december 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
