Nova po(p)ezija iz dežele Goetheja in Hölderlina
V sodobnem svetu lirika že po naravi žanra in s svojim »odkrivanjem počasnosti« na prvi pogled nima ugodne izhodiščne pozicije. Tukaj tudi Nemci, nekdanji narod »pesnikov in mislecev«, niso izjema.
20. 06. 2011
Nemško sodobno kulturo, in posledično literarno produkcijo, je treba opazovati in vrednotiti v okviru globalizacijskih procesov, ki so tudi v Nemčiji v zadnjih dvajsetih letih vzpostavili nova merila in prevrednotili stare družbene postulate. Nove razmere – tretja industrijska revolucija, neoliberalizem in tržno gospodarstvo – po Jensu Jessenu ponovno vzpostavljajo »stari« totalitarni ideološki vzorec. »Novi ekonomizem po tem vzorcu razlaga vse družbene fenomene, tudi kulturo (vzpon in padec literarnih žanrov) in izobraževalni sistem (propad »klasične« gimnazije). Z drugimi besedami: podlaga nove tržne ideologije je najbolj primitiven darvinizem. Človeška kultura se razvija v tej perspektivi – ne da se je usmerjati, kot se ne da usmerjati evolucije,« zapiše Jessen v reviji Die Zeit.
»Čeprav je nemška kritiška javnost do nadpomenskih in enoznačnih opredelitev sodobne pesniške produkcije precej distancirana, analitiki kljub temu ugotavljajo nekatere skupne poteze pesniškega izraza.«
V tej vedno bolj radikalni tržni klimi pa je več kot očitno, da lirika že po naravi žanra in s svojim »odkrivanjem počasnosti« na prvi pogled najbrž nima ugodne izhodiščne pozicije. Tukaj tudi Nemci, nekdanji narod »pesnikov in mislecev«, niso izjema. Po več statističnih raziskavah nemškega knjižnega trga imajo pesniške zbirke občutno manj kupcev kot bratski prozni žanri. Večje založbe so tako začele izgubljati interes za izdajanje pesniških zbirk, posledično pa poezija izginja tudi s polic v knjigarnah in se seli v manjše, specializirane in predvsem entuziastične založniške hiše. Tržni analitiki učeno ugotavljajo, da lirika pač ni tržno blago, dokler je ne pospremi vsaj kak pompozni pesniški nastop ali odpičen, javno prepoznaven ekscentrik.
V zadnjem desetletju je nemška kritiška in literarnoteoretična javnost beležila t. i. marginalizacijo poezije v smislu pripisane družbene vloge in splošne vrednosti v sodobni družbi, kar pa, po zadnjih bilancah in pesniških debatah, ne drži za samo pesniško produkcijo. Kljub uradnim statistikam urednik Thomas Geiger v spremni besedi k aktualni antologiji sodobne nemške poezije Laute Verse (2009) ugotavlja, da poleg številnih in raznolikih poetik še obstaja širša zainteresirana javnost poslušalcev (manj kupcev), kar potrjujejo številni uspešni pesniški festivali in dobro obiskana pesniška branja.
Pesniki z recycling-mentaliteto
Kadar se govori o »mladi oz. novi nemški poeziji«, se mejnik ponavadi postavlja v leto 1989. Za predhodnika najmlajše pesniške generacije sta bila oklicana pesnika dveh popolnoma različnih tradicij – Durs Grünbein (1962), iz nasledstva klasičnega modernizma, ki je svoj prvenec Grauzone morgens izdal leta 1988, in prezgodaj preminuli jezikovni akrobat, analitik in eksperimentator Thomas Kling (1957-2005) s prelomno in vplivno zbirko geschmacksverstärker (1989). Oba pesniška glasova pa sta kljub temu do srede devetdesetih let ohranjala zarezo med avantgardo jezikovnega eksperimenta in tradicijo narativnega pesništva, ki jo je kmalu po nemški združitvi in stabilizaciji razmer prekril vpliv nekdanjega Vzhoda in nastop nove, »oralne« pesniške generacije, ki je po ameriških vzorih javnost preplavila s pesniškimi slami, spoken word pesništvom in javnimi pesniško-multimedijskimi nastopi.
Poleg posameznih revijalnih izborov so se mlajši avtorji, rojeni v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, prvič bolj celovito predstavili v antologiji Lyrik von Jetzt (2003), ki je izšla pri založbi DuMont. Gerhard Falkner v predgovoru zapiše, da gre za popolnoma novo generacijo pesnikov, ki se navdušuje nad »večjezičnostjo popkulture« in »urbanega življenjskega utripa«. Izbor in generacijska opredeljenost sta vzbudila tudi številne kritične odzive, ki so v domnevno novi pesniški usmerjenosti videli predvsem napoved bankrota. Pesnik Michael Lentz je leta 2004 pripravil simpozij na temo poezije 21. stoletja, kjer se je znebil nekaj pikrih na račun svojih pesniških kolegov in jim očital pomanjkanje jezikovnih inovacij in provokativnih vsebin ter jim prisodil t. i. recycling-mentaliteto, ki ne kaže nobenega »jasno artikuliranega toka«. Tudi literarni kritik Sebastian Kiefer je bil nad formalno podkovanostjo in vsebinsko banalnostjo »nove DuMont-generacije« precej razočaran. Literarni teoretik Peter Wapnewski pa je mlade pesnike označil za naivne pisce »jecljajočih dnevniških notic«, ki plitko ponavljajo elaborate doživljajske lirike iz sedemdesetih let ali se naivno in nereflektirano obešajo na ekscentrično, destruktivno poezijo herojskega vzornika Rolfa Dieterja Brinkmanna.
Od izgubljene k izpraznjeni prihodnosti
Da sodobna nemška pesniška pokrajina še zdaleč ni tako povprečna in popreproščena, so skušale dokazati številne analize, ki so sledile omenjenim kritičnim glasovom. Pomemben analitični vpogled je ponudil tematski zvezek edicije text + kritik, ki je v kratkem izboru mlade nemške poezije in v interpretativnih esejih izpostavil avtorje, kot so Nora Bossong, Daniel Falb, Swen Friedel, Hendrik Jackson, Norbert Lange, Steffen Popp, Marion Poschmann, Monika Rinck, Sabine Scho, Silke Scheuermann, Uwe Tellkamp, Anja Utler ali Jan Wagner, ki so na prelomu tisočletja izdali svoje prvence. Podobni projekt si je leta 2007 zadala tudi revija BELLA triste, ki je za predstavitev izbrala 34 mladih pesniških glasov in nekaj kritiških refleksij njihove poezije. Obe celoviti predstavitvi sodobnih nemških pesnikov sta proti pričakovanju in ne glede na vse črne napovedi doživeli velik javni odziv.
Čeprav je nemška kritiška javnost do nadpomenskih in enoznačnih opredelitev sodobne pesniške produkcije precej distancirana, analitiki kljub temu ugotavljajo nekatere skupne poteze pesniškega izraza. Sprememba paradigme v javnem diskurzu, ki je iz fokusa družbenega interesa izrinila debate o humanističnih vprašanjih in svoje zanimanje premaknila na področje naravoslovnih in tehniških ved (npr. medicine, genetike, biologije, robotike), je vidno vplivala tudi na motivna polja in interesna izhodišča mlade nemške lirike, hkrati pa pesništvo ni moglo zaobiti že omenjenih tržnih odnosov. Ekonomske kategorije, kot so trg, razmerje blago–denar in njihovi ideološki destilati (kot »potrošnik« ali »najmanjša gospodarska enota«), se na semantični ravni pogosto vpletajo v pesmi in zrcalijo razvrednotenje, če že ne propad družbe. Čeprav gre pravzaprav za detajlno odkrivanje »skrivnosti vsakdanjega« (npr. pri Janu Wagnerju) in za obračanje k »malemu predmetu«, pa poseg po drobnih realijah iz življenja potrošnika ne sledi naivno, kot v pesmih pretekle struje »novega subjektivizma« šestdesetih in sedemdesetih let, v kateri je bil odpor do ideološke refleksije hkrati že subjektivni akt osvobajanja.
Mali človek v podobi skromnega delavca, iskalca svobode, je mutiral v malega potrošnika z megalomanskimi materialnimi potrebami, kar narekuje groteskne, celo grozljive scenarije. V pesmih, ki se dotikajo človeške zgodovine, se nemalokrat pojavljajo slike nadzora, zaprtosti in brezizhodnosti (npr. pri Ronu Winklerju ali Tomu Schulzu). Te podobe pa so upesnjevali že vzhodnonemški avtorji, kot sta Heiner Müller ali Volker Braun, vendar v drugačnih tonskih legah. Ton mlade nemške poezije je predvsem trezen, konstanten, umirjen in diagnostičen, s tem pa povzroča razkorak med nekdanjim občutenjem izgubljene prihodnosti, ki je še dopuščala utopijo, in sodobnim spoznanjem izpraznjene prihodnosti brez vrednostnega predznaka, ki se pojavlja kot nespremenljivo dejstvo.
Pesniški transfer: Nemčija – Slovenija
V marsikaterem opisanem segmentu sodobne nemške poezije lahko prepoznamo postopke, tematska izhodišča in podoben splošni položaj pesništva, ki si ga Slovenci kot del skupnega evropskega kulturnega prostora delimo z Nemci. Tudi na slovenskem pesniškem polju ne gre zanikati posledic tržno usmerjene, dobičkarske družbe, ki kulturo in moralne vrednote potiska na margino in v skladu z umanjkanjem vsakršnih vrednostnih kriterijev v hiperprodukciji knjižnih naslovov izpostavlja tiste z najbolj spretnim marketingom. Spomnimo se lahko tudi preteklih debat o slovenski »urbani poeziji«, pa ameriških vplivov newyorške pesniške šole in poskusov pesniških slamerskih performansov, ki niso pognali globljih korenin. Nenazadnje tudi med najrazličnejšimi poetikami zadnjih dvajsetih let večkrat beležimo drseč, narativni verz s popisovanjem realij iz vsakdanjega življenja in potrošniške družbe, ki v obliki inventurnega seznama neprizadeto evidentira stanje sodobnega sveta in duha, čeprav, seveda, s pomembno differentio specifico, ki izvira iz nekoliko drugačne zgodovinske podlage in nacionalne pesniške tradicije.
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
