Scandor Copti, režiser kultnega filma Adžami
Z ranami je treba živeti
Foto: Jure Eržen
Scandor Copti je režiser kultnega filma Adžami , ki ga je posnel skupaj z judovskim prijateljem in »soborcem« Yaronom Shanijem. Adžami je versko mešan del starodavne sredozemske trdnjave Džafe, okoli katere so Izraelci po nakbi (»katastrofa«) leta 1948 zgradili futuristični Tel Aviv. Film, za katerega so sicer odkupljene pravice za redno kinemtografsko predvajanje v Sloveniji, a datum distibucije še ni znan, je bil prikazan na letošnjem Liffu.
01. 12. 2010
Scandor Copti, letnik 1975, zase pravi, da je veliko bolj aktivist kot pa filmski ustvarjalec. Tako je, zatrjuje, treba razumeti tudi njegov prvi celovečerec. Adžami (Ajami, Izrael, 2009) je eden prvih filmov iz Svete dežele, ki se neposredno ne ukvarja z vprašanjem krivde in bližnjevzhodnimi klišeji, dogodkov pa ne riše v značilno črno-belih barvah.Strojni inženir, ki je režiser postal po naključju, je film skupaj z Yaronom pripravljal sedem let, posnel pa ga je v triindvajsetih dnevih. V slogu mladega Roberta Rodrigueza (El Mariachi) je namesto profesionalnih igralcev za snemanje filma uporabil tristo prebivalcev četrti, ki jo razjedajo kriminal in medetnično nasilje. Adžami je financiral izraelski filmski sklad, to pa je Scandorju, zavednemu Palestincu, povzročalo nemalo moralnih in političnih dilem, a nazadnje se je odločil, da je najpomembnejše sporočilo, ki ga, ironično, brez izraelskega denarja ne bi bilo. Izraelski mediji in filmski kritiki so film, ki prikazuje (in namenoma ne interpretira) vsakdanje življenje v četrti, nekakšnem bližnjevzhodnem mikrokozmosu, večinoma – enako velja za gledalce – sprejeli z navdušenjem, a Scandor se je zavedal, da bodo politični nestrpneži in oportunisti njegov izdelek želeli izkoristiti v samopromocijske namene. Češ, Izrael je v resnici demokratična in multikulturna družba ter država, ki je sposobna refleksije in samokritike. »Vedel sem, da bo slej ko prej prišel trenutek, ko me bodo hoteli izkoristiti. Zato sem se na to dobro pripravil. Ob vsaki priložnosti poudarjam, da smo Arabci, ki živimo v Izraelu, tretjerazredni državljani. Za nas veljajo rasistični zakoni, ki močno spominjajo na nekatere druge čase. Vedno več jih je. Izrael nikakor ni demokratična država. Živimo v apartheidu. V filmu se s tem nisem želel neposredno ukvarjati, zato se je z njim identificiralo toliko ljudi. Tako Arabcev kot Judov. Skupaj z Yaronom sva hotela le pokazati, kako težko je življenje v četrti, kjer še vedno živim,« pravi Scandor, ki svoje delo primerja z dobrim novinarstvom. »V filmu sem namenoma uvedel junaka, s katerim se v prvih dvajsetih minutah lahko brez težav nemudoma identificirajo vsi gledalci. Predstavil sem eno plat zgodbe, kot se reče. Potem sem naredil rez in uvedel drugega junaka, ki s prvim dolgo na videz nima nikakršne povezave. Lik je izdelan tako, da ga gledalec takoj sprejme. A ta, drugi lik, je v resnici lahko smrtni sovražnik prvega. In narobe. Prikazal sem, hm, drugo plat zgodbe. Kot bi na eni strani snemal CNN, na drugi pa Al Džazira. Resnica je skoraj vedno nekje vmes. To je večino gledalcev in tudi kritikov zelo zmedlo. Vajeni so črno-belih resnic ter zgodb o nas dobrih in njih slabih. V filmu se namenoma in ves čas izogibam poenostavljanju in instantnim resnicam. Indoktrinacija nas ubija. Vzgajajo nas v absolutno resnico. To generira novo sovraštvo in krči polje zgodovinskega spomina. Tako je v Izraelu in tako je v Palestini. A ob tem nikakor in nikdar ne smemo pozabiti, kaj se je pri nas dogajalo od konca druge svetovne vojne naprej,« razlaga Scandor, katerega večji del družine je med judovskim osvajanjem Palestine leta 1948 zbežal v Jordanijo ali Libanon. V Džafi, ki je imela pred nakbo 120.000 prebivalcev in je bila eno najbolj cvetočih sredozemskih mest, je ostalo le 3.600 Palestincev. Med njimi tudi ožji družini njegovega očeta in mame. »To je del mene. Vedno bo. A moje življenje je v prihodnosti, ne v preteklosti. To je tudi eno izmed ključnih sporočil filma.«
»Svet glamurja ni moj svet. Moj svet je – Adžami. «
Je bil vaš film že prikazan v Gazi?
Ne. In verjetno še dolgo ne bo. Ne smete pozabiti, da je bil film posnet z izraelskim denarjem. Kot takšen je na območju Gaze seveda uradno nezaželen. Ga je pa prek piratskih kopij v Gazi videlo že veliko ljudi in odziv je pozitiven. Ljudje v Gazi živijo v blokadi, v popolnoma nenormalnih, grozljivih razmerah. Nasploh arabski filmski distributerji Adžamija zaradi izraelske »etikete« niso želeli kupiti – ukvarjali so se s formo in ne z vsebino. In to je res velik greh. Ne zaradi filma. Zaradi odnosov, ki vladajo na Bližnjem vzhodu. V Jordaniji in Libanonu je Adžami na piratskih kopijah videlo zelo veliko ljudi. Ves čas dobivam njihova nadvse spodbudna sporočila. Upam, da se bodo odprla še kakšna vrata.
»Z ranami moramo živeti. Če ne greš naprej, si mrtev človek. A od mene kot režiserja nihče ne more zahtevati, da bi bil mesija.«
Kaj pa na Zahodnem bregu?
Do zdaj prav tako le piratske kopije. Dogovarjamo se, da bi film predvajali v Ramali. Težko je. Stereotipi so globoko zakoreninjeni. Tabuji prav tako.
Mar ni malce nenavadno, da je bil film palestinskega režiserja najbolj gledan v – Izraelu?
Brez dvoma. A to dejstvo me tudi zelo veseli. Številni Izraelci, ki so odšli pogledat najin film, so morali prek sebe. Prek predsodkov, celo sovraštva, ki je posledica strahovite indoktrinacije v izraelski družbi. Podobno seveda velja tudi za palestinsko. Arabci smo zanje teroristi. Kot posamezniki, kot ljudje s svojimi življenji, zanje ne obstajamo. Smo nevarna množica. Celoten izraelski izobraževalni sistem – vključujoč medije – je že desetletja naravnan v »dehumanizacijo« Palestincev. Posledica je popolno pomanjkanje empatije. To je mogoče čutiti na prav vseh ravneh.
Tudi zato sva z Yaronom želela ustvariti film, ki bo sprožil sočutje in razumevanje. Vedela sva, da si bova morala izmisliti nekaj dobrih fint, da bo vse skupaj lahko delovalo. Namenoma nisva odkrito politizirala. Nikogar nisva obsojala. Posnela sva resnično zgodbo resničnih ljudi. Tudi zato sva se odločila, da v filmu skoraj ni poklicnih igralcev. Hotela sva ljudi, ki vsak dan živijo tisto, kar sva želela sporočiti. Scenarij se je ustvarjal sproti. Prebivalci četrti Adžami so čez noč postali filmski igralci, a se tega nekako sploh niso zavedali, saj se jim ni bilo – kot to počno profesionalni igralci – potrebno vživeti v nekoga drugega. Igrali so sebe, svoje življenje. Zato je film tako prepričljiv. Zato je deloval tudi na judovsko publiko. Zame kot Palestinca, ki je produkt zgodovinske tragedije in krivice, je bilo to ključnega pomena. Izraelci so v nas končno videli … ljudi. Iz krvi in mesa. S čustvi. Ki so jim celo nekoliko podobni. V Izraelu sem sicer obiskal veliko projekcij najinega filma in videl kar nekaj ljudi, ki so kinodvorano zapustili takoj, ko so v filmu zaslišali prvo arabsko besedo. A tega nisem želel obsojati, ampak razumeti.
Ves čas sem vedel, da skupaj z Yaronom hodiva po zelo ostrem robu. Jaz nikakor nisem hotel izdati svojih ljudi. Svoje zgodovine. Zato sem iskal priložnost, da lahko povem svojo resnico, saj so nekateri izraelski mediji, filmski delavci in politiki film poizkušali uporabiti v propagandne namene in z njim zanikati temeljno dejstvo naše resničnosti – apartheid. Zato sem na dan podelitve oskarjev v Hollywoodu dejal, da v Združenih državah ne predstavljam Izraela, da ne igram za izraelsko državno reprezentanco. Arabci, ki živimo v Izraelu, smo tretjerazredni državljani, za katere veljajo rasistični zakoni. Naša usoda je pozabljena. Svet pozna le Gazo in Zahodni breg. Moja izjava je v Izraelu povzročila pravi vihar. Oglasili so se desničarski poslanci, ki so govorili o izdaji in tem, da bi se lahko v Izraelu snemali le filmi, ki so lojalni do države, oblasti in judovstva. To je kretenizem. Ki mu žal sledi vse preveč zaslepljenih ljudi. In takšno razmišljanje ima vse več podpore v rasistični zakonodaji.
Palestinski filmi se po navadi ukvarjajo s tragedijo naroda. S trpko preteklostjo in sedanjostjo. Z iskanjem – in poimenovanjem – krivcev. »Avtoviktimizacija« je povsod prisotna; zdi se, da to onemogoča kakršen koli razvoj in generira nova sovraštva …
To je ključno. Ker smo v resnici žrtve, smo to sprejeli kot absolutno dejstvo in tako vzgajamo tudi svoje otroke. Že kar nekaj rodov zapored. Za družbo ima to strašne posledice. Ne samo, da ne vidimo Izraelcev kot ljudi, ampak kot naše krvnike, tudi sebe vidimo kot večne žrtve, zato si ne dajemo priložnosti. Tako kot nas z zasedbo in rasističnimi zakoni obsoja Izrael, se obsojamo tudi sami. Predstavniki skrajne izraelske nacionalistične politike, ki zdaj vodijo državo, si kaj lepšega sploh ne bi mogli želeti. S tem izvajamo nekakšen ritualen samomor. Z indoktrinacijo se je močno onesnažila tako judovska kot palestinska družba. Posledice onesnaževanja bo zelo težko odstraniti.
Želel sem izstopiti iz tega vlaka. Že od svojega šestnajstega leta sem aktivist. Živim zelo politično življenje. Ves čas sem aktiven. Zadal sem si cilje in naloge, ki jih želim izpolniti. Adžami je bil le eden izmed njih. Priznam, malce sem se bal, kako bo film sprejet med mojimi ljudmi, a v moji soseski so bili ljudje navdušeni. To je najbolj pomembno. Predvsem je bil to film o njih – in v filmu so se stoodstotno prepoznali. Ko smo bili na oskarjih, so ljudje na ulicah slavili, kot da bi naše moštvo zmagalo v ligi prvakov. Adžami se je veselil. Vse drugo je manj pomembno in lahko kaj hitro postane predmet manipulacije.
Ko živiš varno in udobno življenje stran od kriznih žarišč in krajev nenehnega konflikta, se ti zdi, da bi bila logična posledica kolektivnega trpljenja – kot je denimo palestinsko – velika solidarnost med zatiranimi ljudmi. A resnica je drugačna. Ogroženost vodi v slepi egoizem. V boj za preživetje skoraj za vsako ceno. V iskanje novih in novih sovražnikov. V razgraditev vrednot in tradicionalnih družbenih … družinskih vzorcev. Večna žrtev sčasoma neha prevzemati odgovornost. Za kar koli. »Žrtvenost« postane alibi, to pa je lahko usodno tako za posameznika kot za skupnost. To se dogaja v Palestini. In vsepovsod drugod, kjer so ljudje doživeli usodo »kolektivne žrtve«. Jaz želim vrniti upanje, zaupanje, solidarnost. Vsi moji naslednji projekti, ki ne bodo nujno filmski, bodo usmerjeni v to.
Kljub temu vse bolj verjamem v absolutno krivico in absolutno pravico.
Adžami je brez dvoma političen in družben film. A ni manifest! Nima agende. Gledalca ne sile k izbiri »vzemi ali pusti«. Ne bežimo od resničnosti, živimo jo. Skupno delo z Yaronom je omogočilo, da sva resnico živela in pokazala skupaj. Zame je bila to izjemno pomembna izkušnja.
Svoj film sem umaknil iz programa festivala v Torontu, saj so ga želeli Izraelci povezati s stoletnico Tel Aviva, ki je zares nastal šele po pregonu sto tisoč Palestincev. Tega nisem smel dovoliti. Konec koncev je bila tudi moja družina žrtve nakbe, katastrofe. In preganjanje Palestincev se nadaljuje. Tistih nekaj družin, ki je ostalo v Džafi in tudi v moji domači četrti Adžami, se bo moralo kmalu izseliti. Leta 1948 so Izraelci Palestince, ki so ostali v Džafi, zaprli v geto, za ograje, z oboroženimi stražarji. Med njimi je bilo veliko mojih sorodnikov. Kasneje so jih naselili v hiše tistih, ki so odšli. Prisilili so jih, da podpišejo, da se bodo tudi oni odselili – čez tri generacije. Zdaj so te tri generacije mimo … Izraelska policija nas vse po vrsti meče iz stanovanj, zaslišuje in obtožuje nezakonitega zidanja. Nakba še ni končana!
Kako so se na film odzvali vaši stari prijatelji in znanci – bližjevzhodna generacija, ki je dokončno izgubila iluzije?
Veliko je bilo šokiranih. Vse življenje so živeli v strahu. Tesnoba je njihovo stanje duha. Razumem jih.
Moja generacija je rastla v času, ko je bil mirovni dogovor z Izraelci najbližje. Potem je vse klavrno propadlo. Upanje se je izgubilo. Težko se je bilo spet postaviti na noge. Potem je sledil še izraelski napad na Gazo in nato izraelske parlamentarne volitve, na katerih je zmagala desnica. Med napadom na Gazo smo ravno montirali film. Bilo je zelo težko. Vsak dan smo protestirali na ulicah in se izogibali množičnim aretacijam.
Mnogi moji palestinski prijatelji menijo, da preprosto ne bi moglo biti huje.
Jaz, kot ste verjetno opazili, še nisem izgubil upanja. Treba je iti naprej. Ne glede na vse. Veliko mojih prijateljev izpred desetih, petnajstih let se je predalo. Postali so pasivni. Ne delajo ničesar. Tako škodijo tako sebi kot skupnosti. Veliko se jih je odselilo. Mnogi so zaostrili svoja stališča. Kar nekaj pa nas je ostalo in se še naprej bojujemo po svojih najboljših močeh.
Ko sem bil star šest let, sem se polil z vrelim mlekom in si opekel velik del desne roke. Res grda opeklina je z leti postajala vedno večja. Ko sem prišel v puberteto, sem se je neznansko sramoval. Bal sem se sleči. Počutil sem se manjvrednega. Spraševal sem se, kaj bodo rekla dekleta. A z leti sem opeklino sprejel kot del sebe. Nehala me je motiti. Z njo prav dobro živim. Tak bi moral biti naš odnos do politične realnosti.
Toda vaša opeklina se je zacelila, na Bližnjem vzhodu pa se odpirajo nove in nove rane?
Z ranami moramo živeti. Če ne greš naprej, si mrtev človek. A od mene kot režiserja nihče ne more zahtevati, da bi bil mesija.
Ali drži, da je izraelska policija le nekaj dni po oskarjih aretirala dva vaša brata?
Drži. Sosed je v bližini naše hiše želel pokopati svojega psa. Ko je kopal luknjo, ga je očitno nekdo prijavil. Prišlo je veliko policistov, ki so mislili, da nekdo želi skriti orožje ali drogo. Nastala je »gužva«. Moja brata sta bila zunaj. Policistom sta poskušala dopovedati, kaj se dogaja. Aretirali so ju. Na policijski postaji so jima omenili moj film. Nekaj dni so ju zadržali, potem pa so ju brez kakršne koli obtožnice izpustili. Tudi jaz sem imel težave. Pred nekaj meseci me je poklical neki policist in se predstavil kot načelnik lokalne policije. Ker načelnika poznam, sem vedel, da me je poklical nekdo drug in da je nekaj narobe. Želel je, da se zglasim na policijski postaji, kjer naj bi opravila pogovor. Poklical sem svojega odvetnika, ki mi je dejal, da tega ne smejo početi, saj bi za pogovor te vrste potrebovali odredbo sodišča. Ko sem »načelniku« dejal, da ne bom prišel, je dejal, da bi bilo zame bolje, če bi. Tu se je pogovor ustavil.
Aretirajo me lahko kadar koli. V Izraelu je zaprtih 11.000 Palestincev. A tudi moj filmski partner Yaron je imel velike težave. Še vedno jih ima.
Kako je bilo v Hollywoodu?
Plastično. Dišalo je po najlonu. Vsi so se nasmihali. Lepe obleke. Rdeča preproga. To ni zame … A bilo je lepo, ker je bil film deležen velike pozornosti. Lahko sem govoril o filmu in nas samih. Hollywood je prestolnica črno-belega razmišljanja in posploševanja, zato sem poskušal biti čim bolj prepričljiv. V dvorani, kjer so podeljevali oskarje, je bilo vroče in zadušljivo. Hitro sem odšel ven in opazil, da je to storilo že veliko drugih nominirancev. Med njimi velike zvezde svetovnega filma. Kadili smo in se pogovarjali. Bilo je zabavno. Medtem so na naših sedežih sedeli statisti, da se naša odsotnost v neposrednem televizijskem prenosu ne bi opazila. Po podelitvi sem odšel v hotel, kjer smo s prijatelji nekaj popili.
Svet glamurja ni moj svet. Moj svet je – Adžami.
(Intervju je objavljen v tiskani izdaji Pogledov, št. 18, ki je izšla 1. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Kultura in mediji:
|
30.07.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
