Aesthetic Revolutions and Twentieth-Century Avant-Garde Movements. Duke University Press, 2015
Avantgarde med umetnostjo in politiko
25. 11. 2015
Razmerje med politično in estetsko revolucijo je eno velikih nerazrešenih vprašanj 20. stoletja, ki ga lahko razumemo kot neke vrste »dolgo 20. stoletje«, če temu vprašanju sledimo že od Schillerjevih estetskih refleksij ob francoski revoluciji in če upoštevamo, da je vprašanje živo tudi po zatišju domnevnega konca zgodovine.
S posebno ostrino, čeprav na drugačna načina, je bilo to vprašanje postavljeno na eni strani pri avantgardistih, ki so z ukinitvijo estetske distance intervenirali v politično realno, in na drugi strani pri filozofih, ki so v svojih estetikah vztrajali pri tej distanci in razvijali njeno zapleteno dialektiko. Srečanja med njimi so botrovala pomembnim medsebojnim vplivom, a tudi srditim medsebojnim zavračanjem.
Kot priča tudi zbornik Aesthetic Revolutions, sopostavitev enih in drugih prinaša tako zgodovinske kot teoretske uvide. Sedem prispevkov zbornika, ki obravnavajo posamezna avantgardna gibanja preteklega stoletja, uokvirjata uvod in zaključek Aleša Erjavca, v katerih so predstavljena filozofska izhodišča knjige.
Čas avantgard in razsežnost estetskega
V polje razprav o avantgardah zbornik posega predvsem v dveh ključnih točkah, periodizacijski in klasifikacijski. Dvema obdobjema avantgard, kot jih je definiral Peter Bürger, historičnim in neo-avantgardam, zbornik dodaja postsocialistične avantgarde, ki so spremljale propad ali transformacijo socialističnih režimov. Po Erjavcu so te avantgarde »tretje generacije«, ki poleg NSK kot kronskega primera vključujejo še nekatere vzhodnoevropske, kubanske in kitajske umetniške kolektive, kljub pomanjkanju konvergence z radikalno politično alternativo ohranile »totalizirajoč pogled na umetnost in zgodovino ter vero v posebno vlogo umetnosti in umetnikov v nacionalni skupnosti«.
Še pomembnejši od tega periodizacijskega dodatka pa je klasifikacijski razcep, ki ga zbornik vnese v pojem avantgarde. Revolucionarni duh avantgard podvrže preizkusu na umetnost prenesene Marxove 11. teze o Feuerbachu. Medtem ko so nekatere avantgarde prinesle le radikalno drugačne umetniške prikaze sveta, so si druge zadale za cilj spremeniti svet. Onstran novih stilov in tehnik v posameznih umetnostih te avantgarde »zahtevajo transformacijo življenja in skupnosti«.
Za to preobrazbo, ki presega umetnost, a ni neposredno politična, zbornik predlaga pojem »estetske revolucije«. Kot zapiše Erjavec: »'Estetsko' ne uporabljamo kot sopomenko 'umetniškega', ampak kot njegovo dopolnilo, ki se iz specifično umetniškega izkustva razširi na holistično domeno življenjskih in predstavnih izkustev, ki vključujejo družbeno, politično, telesno in tehnološko razsežnost.« S tega vidika je filozofski prispevek k razumevanju avantgard prav oblikovanje pojma estetskega kot posebnega izkustvenega polja. Kot temeljna referenca nastopa Schiller s svojimi pismi O estetski vzgoji človeka, vključno z njihovimi sodobnejšimi branji pri Herbertu Marcuseju in posebej pri Jacquesu Rancièru. Pojem estetskega, kot se razvije v tej filozofski liniji, omogoča prepoznati ne le politično razsežnost umetnosti, širšo od namenske politizacije umetnosti, ampak tudi estetsko razsežnost politične revolucije, ki meri na novo čutnost človeka.
Od prelomov zgodovine do države v času
Te teoretske predpostavke omogočajo nov pogled na obravnavane avantgarde v vrsti izjemno informativnih prispevkov, ki jih lahko beremo kot zgodovino gibanj in hkrati kot analize njihovih dejavnosti v smislu pojma estetske revolucije. Zbornik odpira prispevek Sasche Bruja o futurizmu kot paradigmatskem avantgardnem gibanju, ki je tlakovalo prehod od umetnosti k politiki in novim oblikam življenja, a so njegovo ključno vlogo vsaj deloma zasenčile povezave s fašizmom. Raznovrstne politične tendence futurizma (tudi demokratične, komunistične, anarhistične) so bile po Bruju logična posledica njegovega razširjenega pojmovanja umetnosti kot dejanja. Čeprav futurizem, v nasprotju z nekaterimi poznejšimi avantgardami, svojih revolucionarnih praks ni pogojeval z opustitvijo umetniških, pa je šel v politizaciji morda najdlje z ustanovitvijo svoje stranke, ki je kljub popularnosti gibanja na volitvah klavrno propadla. Druga estetska avantgarda, ki je bila tesno povezana z dejanskimi političnimi prevrati, je bil ruski konstruktivizem. John E. Bowlt predstavi avantgardne poskuse oblikovanja namesto zgolj imitacije življenja porevolucionarnega delavskega razreda, ki pa so se končali z uradno obtožbo odtujitve od delavskih množic.
Aleš Erjavec
Raymond Spiteri v dveh prispevkih obravnava pred in povojno avantgardno dogajanje v Franciji, nadrealizem in situacionizem, pri katerih težavno razmerje med političnim in estetskim dodatno oteži odsotnost prepoznavnega političnega subjekta revolucije. Andréja Bretona, ključno osebnost nadrealizma, je skrbela tako ujetost v umetniško sfero kot spust v ne dovolj premišljeno politično delovanje. Nadrealizem naj bi deloval prav med obema področjema, v »spornem območju med kulturo in politiko«. A ker so politično subverzivnost nadrealizma prepoznali zlasti desničarski varuhi morale, ne pa tudi francoski komunisti, je gibanje ostalo brez političnega subjekta in s tem del umetniške zapuščine.
Ta Bretonov relativni neuspeh je poskušal popraviti Guy Debord, glavni akter situacionistične internacionale, katere politični cilji so bili neločljivi od preseganja umetnosti. A očitno je bil pri tem preveč uspešen … Z majem '68 se je pojavil politični subjekt, ki se je poistovetil s situacionizmom, toda pripoznanje ni bilo obojestransko. Debord je bil namreč skeptičen do preobrazbe situacionističnih načel v ideološke slogane: »Zdaj ko se lahko ponašamo s kar najbolj uporniško slavo med to drhaljo, nameravamo postati še bolj nedostopni, še bolj skrivnostni.«
Nove vidike odpirata dva prispevka, s katerima zbornik zapusti ozemlje Evrope in se posveti avantgardnim gibanjem v ZDA in Latinski Ameriki. Gibanja v ZDA v šestdesetih letih prejšnjega stoletja po Tyrusu Millerju ne smemo razumeti v okviru političnega uresničenja ideološkega projekta, temveč kot singularne primere novih čutnih izkustev in s tem kolektivnega predrugačenja vsakodnevnega življenja. A do teh praks je bil kritičen prav filozof, pri katerem so se navdihovale: Herbert Marcuse je preseganje umetnosti v subverzivnih predstavah Living Theatre razumel zgolj kot estetske spektakle.
David Craven obravnava muralizem, ki je spremljal revoluciji v Mehiki in Nikaragvi. Craven zavrača primerjave s socialističnim realizmom in očitke, da gre pri muralizmu za didaktično umetnost. V delih Diega Riviere in nikaragovskih muralistov lahko prej vidimo dialoško umetnost, ki priča o neodločenem poteku zgodovine. »Uspelo srečanje« med politično in estetsko revolucijo moramo po Cravnu razumeti kot konvergenco odprtosti umetnosti in trenja, ki je notranje samemu revolucionarnemu gibanju.
Poseben primer so postsocialistične avantgarde, ki so namesto zgodovinskega preloma prinašale konec zgodovine. Miško Šuvaković v zadnjem prispevku zbornika predstavi različna obdobja NSK od retroavantgarde do države v času v povezavi s krizo in padcem socializma in prehodom v kapitalistično sodobnost. Prav primer NSK nam omogoča premislek možnosti oziroma nemožnosti avantgarde danes, v času, ko smo znova opazili premike v kolesjih zgodovine. Če zgodovino razumemo predvsem skozi njeno totalitarno razsežnost, nam morda res ne preostane drugega kot umik v razsežnost čiste časovnosti, ki ga omogoča država NSK, kamor morda odnesemo kakšen spominek iz Severne Koreje.
Možnost in nemožnost estetskih revolucij
Zgodovina avantgard je torej zgodovina postavljanja enačbe med estetiko in politiko, ki se nikoli ne izide brez ostanka. Prav ta ostanek pa poskuša misliti tudi filozofija od Adorna in Marcuseja pa vse do Rancièra, čigar pojem estetskega je, kot smo videli, tudi teoretska osnova zbornika. Pri tem je zanimivo, da sam Rancière avantgardo razume le kot enega od odmevov estetske revolucije, ki se je zgodila že konec 18. stoletja, ko je nastal t. i. »estetski režim umetnosti«.
Estetska revolucija je po francoskem filozofu res pogoj možnosti avantgard, a tudi pogoj možnosti larpurlartizma. V enaki meri pa oboje tudi onemogoča: avantgardnim tendencam stoji nasproti kot ostanek estetske distance, ki zastira preboj v politično realno, v »čisto« umetnost pa vnaša neodpravljivi politični naboj. Kot Rancière pove v nekem intervjuju, je »notranje protislovje avantgardizma v tem, da je definiran na podlagi potenciala estetskega izkustva kot avtonomnega izkustva, obenem pa poskuša ukiniti prav njegovo ločenost, da bi ustvaril nov senzorij skupnega življenja«.
Zbornik Aesthetic Revolutions predstavlja tiste zgodovinske trenutke, v katerih je to protislovje postalo produktivno gonilo dotlej nepredstavljivih estetskih praks. Kot v zaključnih besedah ugotavlja Erjavec, so tudi morebitne prihodnje avantgarde odvisne od zgodovinskih kontingenc. A kaj storiti v vmesnem času? Čas sam je ena od razsežnosti estetskega izkustva, in morda bo avantgarda prihodnosti na novo definirala prav naše izkustvo časa in s tem naše dojemanje prihodnosti.
Pogledi, let. 6, št. 21, 11. november 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
