Če govorimo o takem bogu, potem nihče ne more biti ateist
Carl Sagan: Bogastvo znanstvenega izkustva. Osebni pogled na iskanje boga. Prevod Urška Pajer. Založba Modrijan, Ljubljana 2011, 192 strani, 29,90 €
01. 12. 2011
Ni razumnega človeka, agnostika ali vernika, ki ne bi bil nekako osuplo ponižen pred vesoljem. V njegovi veličastni nedoumljivosti lahko išče bodisi potrditev naravnih zakonov bodisi sledi nekega stvarnika. Kaj je iskal Carl Sagan?
»Sagan je veljal za agnostika, ki je zagovarjal razumen pogled na naravo in vesolje. Kadar so ga vprašali, ali verjame v boga, je vselej odgovoril, da je to odvisno od definicije boga.«
Človek komaj štiri stoletja ve, da naš planet ne miruje, temveč se vrti. Da ni ne v središču našega osončja ne galaksije. Kaj šele vesolja. Da je Rimska cesta zgolj ena izmed milijard galaksij.
Upanje, da je človek po svojem izvoru vendarle ločen od preostanka narave, je izpuhtelo z evolucijo. Vsi organizmi na Zemlji za kodiranje dednih zapisov in njihovo reprodukcijo v naslednji generaciji uporabljajo nukleinsko kislino. Med človekom in vinsko mušico je kar nekaj očitnih razlik, ampak v temeljih sta v tesnem sorodstvu.
Kdo bi vedel, zakaj med ogromnim številom organskih molekul prav nekaj beljakovin določa življenje na Zemlji. »Količina organske snovi, ki bi lahko nastala v prvih nekaj sto milijonih let Zemljine zgodovine, bi zadostovala, da bi v takratnih oceanih ustvarila večodstotno raztopino organske snovi. To je približno gostota Knorrove kokošje juhe, pa tudi po sestavi se od nje bistveno ne razlikuje; sicer pa je na splošno znano, da je kokošja juha kar primerna za življenje,« je pred četrt stoletja na enem od Griffordovih predavanj na univerzi v Glasgowu povedal Carl Sagan.
Leta 1985 je skušal v seriji predavanj pojasniti, kako kot znanstvenik gleda na vesolje in boga. Desetletje po njegovi smrti so ta predavanja izšla v knjigi z naslovom Bogastvo znanstvenega izkustva – Osebni pogled na iskanje boga. Naslov ni naključen. Leta 1902 je na Griffordovih predavanjih na univerzi v Edinburgu o bogastvu religioznega izkustva predaval sloviti ameriški psiholog in filozof William James. Iz znanosti in religije zlahka nastane eksplozivna mešanica.
Carl Sagan, ki je imel doktorat iz astrofizike, je za popularizacijo raziskovanja vesolja naredil zelo veliko, kar vsem njegovim kolegom ni bilo všeč. Veljal je za agnostika, ki je zagovarjal razumen pogled na naravo in vesolje. Kadar so ga vprašali, ali verjame v boga, je vselej odgovoril, da je to odvisno od definicije boga.
O premajhnem bogu
V zahodnjaški predstavi je bog (precej poenostavljeno) najpogosteje svetlopolt moški z dolgo belo brado, ki sedi na ogromnem prestolu na nebu in bdi nad vsakim vrabcem. Baruch Spinoza in Albert Einstein, na primer, nista imela v mislih takšnega boga. Niti boga, ki bi se vmešaval v vsakdanje življenje in bi zahteval čaščenje in molitve. Zanju je bil bog nekaj zelo podobnega fizikalnim zakonom v naravi. Obstaja niz neomajnih fizikalnih načel, ki pojasnjujejo marsikaj in veljajo po vsem vesolju. »Zelo nespametno bi bilo zanikati obstoj zakonov narave. In če govorimo o takem bogu, potem nihče ne more biti ateist; vsakdo, ki bi se izrekel za ateista, bi moral podati skladen in razumljiv argument, zakaj zakoni narave ne veljajo.«
V takega boga je po Saganovem prepričanju lažje verjeti. Sicer pa pravi, da bi morali ob sleherni razpravi o katerem koli bogu vprašati: O kakšnem bogu govoriš in kakšni so dokazi, da ta bog obstaja? Če nekdo trdi, da je bog obstajal vselej in je tudi ustvaril vesolje, potem je logično vprašanje, kdo je ustvaril boga. Trditev, da je bog ustvaril vesolje, vendar ni pomembno, od kod je prišel, razumnega človeka ne zadovolji bolj od trditve, da je vesolje vselej obstajalo.
Za tiste, ki jih je obsijala milost božjega razodetja, je vesolje brez dvoma ustvaril bog. Drugi pa trenutno živijo v vesolju, ki je nastalo s prapokom in se bo po vsej verjetnosti širilo v neskončnost. Morda tudi verjamejo v nekega svojega boga, vendar gotovo ne molijo k njemu tako, kot je to opisal ruski pisatelj Ivan Turgenjev. Zanj namreč vsakdo, ki moli, v bistvu pravi: Dobri bog, poskrbi, da dve krat dve ne bo štiri.
Že Thomas Paine je v Času uma (The Age of Reason) spraševal, ali ni »čudna zamisel, da bi Vsemogočni, ki je bdel nad milijoni svetov, enako odvisnih od njegove zaščite, opustil skrb za vse druge in prišel umret na naš svet, samo zato, ker sta, kot pravijo, neki moški in neka ženska pojedla jabolko?« Morda je imel vsak izmed svetov v neskončnem stvarstvu svojo Evo, jabolko, kačo in Odrešenika. Bog, če že je, pravi Sagan, je v zahodni teologiji vsekakor – premajhen. To ni bog galaksije, še manj je to bog vesolja. Le bog drobcenega sveta v neizmerno velikem vesolju. Poleg tega se mu zdi nemogoče, da bi imel Stvarnik, če obstaja, raje »neumnega tepca, ki časti, ne da bi karkoli razumel«.
Potemtakem je znanost vsaj deloma čaščenje na podlagi vedenja. Iskanje znanja je zagotovo skladno z znanostjo, moralo pa bi biti tudi z religijo. Bolj kot napreduje znanost, manj dela ima, se zdi, ljubi bog. Carl Sagan pravi, da se je upokojil, ko je vzpostavil pravila narave. Zanj je zadeva precej preprosta: stvari, ki jih človek ne zna pojasniti, pripiše bogu. Ko jih preuči in razume, postane bog odveč. Ker pa je vesolje veliko, je morda koristno zaposlen drugje.
Preživeli bi le črvi
Teorija relativnosti in kvantna fizika sta nam odkrili svetove, ki so povsem tuji vsakdanjim izkušnjam. Nenadoma se pokaže, da so zakoni narave osupljivo drugačni. Ideja, da ura pri gibanju v določeno smer teče nekoliko počasneje, da se skrčimo v smeri gibanja in da se nam masa nekoliko poveča, se res ne ujema z našimi vsakdanjimi izkušnjami. Razlog je tudi v tem, da običajno ne potujemo s hitrostjo, ki je blizu svetlobne.
Verjetnost, da so nekje v vesolju razumna bitja, je precejšnja, naša možnost, da bi lahko po vesolju potovali in jih odkrivali, pa zaenkrat še nikakršna. Radijska komunikacija se zdi Saganu precej priročna, saj radijski valovi potujejo s svetlobno hitrostjo in lahko prenesejo ogromno informacij. Poleg številnih tehničnih problemov se tu pojavi vsaj še problem komunikacije. Morebitne civilizacije, ki so manj razvite od naše, teh valov ne morejo prestrezati, medtem pa bi bil za nas morebitni odgovor naprednejše civilizacije verjetno nedoumljiv. Sicer ne izključuje možnosti, da je naš planet že gostil nezemljane (oziroma jih morda gosti prav zdaj), vendar morajo za dokaze v tovrstnih primerih veljati samo najstrožja merila. In potem hitro opravi s tistimi, ki so pred leti s precejšnjim uspehom »dokazovali« obiske starodavnih astronavtov in neznanih letečih predmetov.
Človeška vrsta tako velikih sprememb v tako kratkem času še ni doživela. Če je bil pred nekaj stoletji konj najhitrejši način transporta, so danes to medcelinske balistične rakete. Hitrost se je povečala z nekaj deset kilometrov na uro na nekaj deset kilometrov na sekundo. Hitrost komunikacije, ki se je prav tako merila s hitrostjo konja, danes dosega hitrost svetlobe – 300.000 kilometrov na sekundo.
Tak svet je res precej drugačen, vendar tudi bolj ranljiv. Sagan je bil zapriseženi nasprotnik jedrskega oboroževanja, zato je tudi na Griffordovih predavanjih opozoril, kakšne bi bile posledice jedrske vojne s 5000-megatonsko eksplozijo v mesecu juliju: velikanski oblak dima, ki bi se razširil po svetu, bi tri tedne po vojni temperature znižal od 15 do 25 stopinj. Pomrla bi polovica ljudi na planetu, obremenjenost ekosistema bi ogrozila še preživetje mnogih rastlinskih in živalskih vrst. Katastrofa verjetno ne bi bila tako obsežna kot tista ob prehodu iz krede v terciar, tako da ni mogoče izključiti niti izumrtja človeka. Ne govorimo o uničenju vsega življenja na Zemlji: žveplo presnavljajoči črvi, ki žive v vročih vrelcih, bi preživeli.
»Če smo ujeti na enem planetu, če je to vse, kar poznamo, če poznamo samo eno vrsto življenja in samo eno vrsto inteligence, smo pri vsem tem zelo omejeni. Če pa iste stvari poiščemo še drugje in si razširimo pogled, si, tudi če ne najdemo tega, kar smo iskali, ustvarimo okvir, v katerem lahko sami sebe bolje razumemo,« je dejal Carl Sagan. Ob tem pa še posvaril, naj si ne domišljamo preveč: »Če kdaj dosežemo točko, ko bomo mislili, da popolnoma razumemo, kdo smo in od kod prihajamo, nam bo spodletelo.«
Bogastvo znanstvenega izkustva je priredba serije predavanj Carla Sagana, ki jih je imel na univerzi v Glasgowu leta 1985. Njegova tedanja pomočnica Shirley Arden jih je sicer prepisala z zvočnih trakov, vendar niso bila nikoli vpisana v njegov arhivski seznam. Prvič so izšla pred petimi leti pri založbi Penguin, založba Modrijan pa jih je letos uvrstila v zbirko Intermundia.
Pogledi, št. 23, 23. november 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Stvarno:
|
komentarjev: 1
01.12.2011 Prispevki avtorja
Stvarno:
|
komentarjev: 1
01.12.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
