Kaj pr'čakujete od star'ga pesnika?
Iztok Osojnik: Kosovel in sedem palčkov: arhaične pesmi. Spremna beseda Taja Kramberger. KUD Police Dubove in Modro-bela ptica, Ljubljana 2015, 114 str., 19,90 €
14. 02. 2016
Iztok Osojnik je v svoji novi zbirki tako z naslovom kot s podnaslovom in naslovnico začrtal (večinoma) samoironično in (praviloma) medbesedilno naravnanost svoje poezije; ta je poznavalcem bržčas že znana iz njegovega dosedanjega opusa, vendar je zanimivo spremljati, kako se iz zbirke v zbirko širi in nadgrajuje.
Samoironija doseže vrhunec proti koncu zbirke, ko pesnik, sicer po izobrazbi komparativist in doktor zgodovinske antropologije, zapiše verz: »ČE JE ČLOVEK PREVEČ PAMETEN / JE NJEGOVA POEZIJA ZANDREK.« Naslovnica s polovico (mlajšega) Osojnika in polovico Kosovela, pod njima pa N. N., ki s prekritim obrazom tipka SMS, je pravzaprav takisto pesem zase, neke vrste likovna pesem, programski uvod v knjigo, hkrati pa nenavadno cajtgajstovska ponazoritev mentalitete vsakdana v odnosu do poezije in kako lahko ta tudi interagira z bolj prozaičnimi vsakdanjimi opravki dandanašnjika. Osojnik s cajtgajstom sicer nikoli ni imel težav, z njim se je vedno odlično razumel, v popotniški ali svetovljanski preobleki; obe sta se na neki točki vedno srečali, in to skoraj nikoli brez angažiranosti, ki pa se ni izkazovala s parolami ali pamfleti, pač pa z dobro premišljeno (satirično ali ne) medbesedilno in/ali angažirano ostjo, pri čemer smo nekako zaključili krog: pridemo do zbirke Kosovel in sedem palčkov. Demitologiziranje sveta in debeatifikacija vsakdana in njegovih »presežkov« že dolgo nista bila tako zabavna in zaskrbljujoča hkrati: zabavna zato, ker je Osojnik jezikovno neverjetno žmohten; zaskrbljujoča zato, ker je v ozadju tega pisanja ves čas zavedanje dejanskega stanja, kar se pokaže zlasti na koncu z najbolj »tu-in-zdajšnjim« Osojnikovim pesniškim razmišljanjem.
»Osojnik se v svojih arhaičnih pesmih že na začetku sklicuje na mlado pesniško generacijo, na tisto frakcijo, ki se ji poza ne zdi najboljša obramba pred tem, da sebe ne bi jemala tako smrtno resno.«
V novo zbirko je vpeljal nekoliko svojstveno zunanjeformalno jezikovno govorico in ob bolj »knjižna« jezikovna razmišljanja postavil pogovorni jezik. Čeravno znotraj posamezne pesmi prvo redko (ali sploh ne) posega v drugo, je izmenjava enega in drugega točno to, kar nakazuje naslovnica: hkrati dobimo Kosovela in sedem palčkov; če se tudi vam zdi, da je zlato že zdavnaj gnoj in ob tem še vsak dan bolj verjamete v to, da je vsakdan, skozi katerega se sprehajamo že skorajda po inerciji, nekaj, kar bi lahko pobrali iz Grimma, pa bi ta kljub temu začudeno zmigal z glavo.
Najbolj (samo)ironičen zna biti podnaslov: arhaične pesmi, čeravno dobro vemo, kaj je Osojnik imel v mislih. A pustimo kako stikalo še nedotaknjeno. Osojnik se v svojih arhaičnih pesmih že na začetku sklicuje na mlado pesniško generacijo, na tisto frakcijo, ki se ji poza ne zdi najboljša obramba pred tem, da sebe ne bi jemala tako smrtno resno. Hkrati pa se napetost ves čas stopnjuje, dokler se ne izkaže: zbirka se zdi kot dolga pesnitev, razdeljena na poglavja, s kulminacijo v zadnjem, naslovljenem Smrt neoliberalizma, in znotraj njega v podpoglavju, dolgi pesmi no pasaran 2 (pesem z demonstracij 8. 2. 2013), ki je mala čitanka posodobljenega bitniškega čutenja, tistega najboljšega dela, kjer se samoironija za hipec umakne in se srečata poezija in protest, medbesedilnost in zgodovina, ironija in spoznanje, da je beseda še vedno sredstvo. »Down in the hole«, kot bi rekel Waits, a naj bo tam vsaj pestro, čeprav, zlasti v tem zapiku zbirke, z znano dvatisočinvečletno zgodovino zamejeno, v različna kronistična pisala namočeno, pretresljivo in prav nič zabavno. In ilustracija: 1) »nemiren člouk jo maha po cest / jes, detačment, zelo v redu, člouk sicer pogreša strast / ampak tud mrcvarjenja ni in laži videš za koga gre ali za koga je šlo /…/« in 2) »ampak stroj smrti ni buldožer, ki ga vozi šofer / stroj smrti je šofer, ki ga vozi buldožer /…/ spomnite se, no pasaran, ni govora, slišite /…/.« Kaj torej pr'čakujemo od star'ga pesnika? No, kaj pravite?
Pogledi, let. 7, št. 3, 10. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
