Kako objaviti
Morda je šlo za provokacijo; če ne, Roku čestitam – začel je dovolj zgodaj. In zastavil je vprašanja, ki si jih zastavi vsak pisec. Tudi zato bo nekaj odgovarjanja nanje tudi v tej knjigi. Vendar ne na začetku. Na koncu. Preden pridemo do prodaje besedila, je treba narediti še nekaj drugega. Besedilo, seveda. In ne le narediti, narediti ga je treba tako, da bo zanj nekdo pripravljen plačati. Zato na začetku pisanja ni spraševanje, kdo največ plača, ampak branje.
Tudi sredi pisanja je branje, namreč branje lastnih besedil. Če v njih uživamo, je občutek najbrž dober, besedilo pa morda ne. Napake smo morda prezrli. Naša možnost, da jih opazimo, narašča sorazmerno s poznavanjem delovanja besedila. Če se nam pokvari avto in odpremo pokrov motorja, nekatere prosto bingljajoče kable lahko priključimo sami in avto bo spet vozil – če seveda vemo, kam kabli spadajo. Več ko vemo o avtomobilu, večja je možnost, da ga popravimo sami. (Stalna uredniška krilatica pravi, da urednik popravi besedilo, kakor mehanik popravi avto – razlika je le to, da ljudje opazijo, kadar njihov avto ne vozi.) In talent brez spretnosti je kot gorivo brez motorja. Intenzivno gori, vendar ne pripelje nikamor, pravi Robert McKee v knjigi Zgodba.
Ko besedilo napišemo, nekajkrat preberemo in, upajmo, popravimo, imamo pravico do želje, da ga bi prebral še kdo drug. Želimo si, rečeno z jezikom tržišča, začeti pisateljsko kariero. Ko je James Graham Ballard pisal nekrolog svojemu prijatelju Williamu Burroughsu, ga je zaključil z besedami: »Zdaj so nam ostali samo še karierni pisatelji.« Res, dandanes je tudi pisanje karierno početje; pozna svoje zakonitosti (ali ne prispeva k njim tudi objava tega besedila?) in svojo hierarhijo. Čas medijskega preobilja je izostril stališče Romana Ingardna, da pisanje brez branja obstaja »zgolj intencionalno«. Čeprav je knjig vse več, jih je vse manj opaženih. Da pisanje obstane, avtor ne potrebuje več samo lastne sobe, za katero se je zavzemala Virginia Woolf (zanjo danes skrbijo številne štipendije in pisateljske kolonije, seveda pa je treba doseči vstopni prag, da se avtor lahko poteguje za tovrstne oblike literarnega razvajanja), potrebuje tudi javno sobo, torej žaromete, ki ga bodo izpostavili med številnimi drugimi pisatelji, potrebuje mehanizme, ki bodo branje izpostavili med vse bolj številnimi prostočasovnimi dejavnostmi in, seveda, branje njegovih besedil med vse bolj številnimi bralnimi možnostmi – ki ga bodo spremenili iz možnosti v zapoved. Ugledna nemška založba Piper je v treh letih (1990–1992) prejela 4000 knjižnih prvopisov. 400 so jih resno prebrali, ostale prelistali in videli, da niso za objavo. Objavljeni so bili štirje, torej en promil. Sam sem v aktivnejših uredniških letih prejel kakih sto prvopisov letno. V vsem tem času sem objavil samo eno knjigo avtorju, ki ga nisem že poprej poznal iz literarnih revij in z javnih branj, in za katero se z avtorjem nisva dogovarjala vsaj nekaj let.
Objaviti torej vseeno ni tako preprosto, kot bi človek sklepal po tem, kaj vse se objavi. Številke so sicer, vsaj v Sloveniji, na vaši strani: letno izide več kot sto novih slovenskih romanov, skoraj sto zbirk kratkih zgodb, kakih tristo pesniških zbirk. Čeprav se kdaj pa kdaj najde kdo, ki trdi, da je čas leposlovja minil, številke govorijo povsem drugače. Leposlovja izide vsako leto več. To se zdi dobra novica. Slaba prihaja hkrati z njo: prej omenjene javne sobe ne izkusijo niti najboljše knjige med vsemi temi.
Zakaj tako, je vprašanje, ki presega to besedilo, in morda se lahko na hitro tolažimo, da ni bilo vselej tako, zato se bodo stvari morda spet spremenile na bolje. (Gotovo bi bila vsaka posamezna knjiga bolj opažena, če bi jih bilo skupno manj, vendar je to za tistega, ki svojo knjigo šele skuša objaviti, slaba tolažba.) Vprašanje, ki se mu lahko malo posvetimo, pa je, kako objaviti – seveda potem, ko smo besedilo že spravili v objavljivo obliko. Prve zahteve so tehnične. V digitalni dobi seveda ni treba posebej govoriti o oddaji zadnje verzije, hranjenju kopij v svojem arhivu in podobnih nasvetih, ki so jih bile knjige o pisanju polne še pred dobrim desetletjem. Digitalno besedilo nam daje potuho tudi s tem, da nas že črkovalniki opozarjajo na nekatere slovnične in tipkovne napake.
»Saj bodo moj tekst lektorirali pred objavo,« pravi marsikdo. Že res, a slabo jezikovno dodelan tekst se zatika v branju in bralec se počuti podobno, kot da bi moral v času visoko definirane vizualne tehnologije Cameronovega Avatarja gledati z nekajkrat presnete video kasete. (Težko si je predstavljati, da je bilo mogoče v začetku osemdesetih za video projekcije trepetajočih kopij kultnih filmov računati vstopnino, ki vam je omogočala sedenje pred televizorjem skupaj s še nekaj deset ljubitelji. Recepcijski kriteriji se spreminjajo.) Čeprav ima velika večina odjemalcev besedil elektronske naslove, sodi k vzajemni poštenosti, da besedilo natisnete in ga pošljete po klasični pošti. Prvi razlog je recepcijski: nemara tudi vi berete besedila večinoma natisnjena, zanesljivo pa tako počnejo uredniki, ki najbrž berejo več kot vi. Drugi je simbolen: s tem, da ste nekaj malega odšteli za tisk in poštnino, ste pokazali, da ste pripravljeni vsaj minimalno vložiti v objavo, ne pa le pošiljati svoje besedilo semtertja po elektronski poti, kot da bi si nagrebli kup brezplačnih srečk in čakali na žrebanje.
Pošiljki priložite svoje osebne podatke, vključno s podatki o morebitnih dosedanjih objavah oziroma literarnem ozadju. Kratko spremno pismo je dobra taktična poteza: če je izvirno, lahko opozori na besedilo, vsekakor pa bo urednik prej našel čas za branje pol strani pisma kot celotnega prvopisa. Morda ga bo že to pismo prepričalo, da znate pisati in da je vašo pošiljko vredno vzeti v roke – knjige, ki učijo, kako napisati učinkovit poslovni dopis, torej imajo smisel tudi na našem področju!
Obstaja precejšnja možnost, da kljub priloženim podatkom odgovora ne bo, zanesljivo pa ga ne bo tako hitro, kot si želite in upate. Spodobnost zahteva, da nekaj časa počakate, po moje je dober čakalni čas, ki izpolni zahteve spodobnosti, en mesec. (Navada je, da se besedila berejo v takšnem vrstnem redu, kot so prispela, torej boste ob prihodu pošiljke zasedli zadnje mesto v čakalni vrsti.) Potem po usodi besedila povprašajte. Najbolje po elektronski pošti, tako je tudi najlažje slediti terjatvam, obljubam in dogovorom. Ko vam urednik odgovori, da besedila sicer še ni pogledal, da pa ga bo v kakem tednu ali mesecu, ga lahko nekaj dni po dogovorjenem roku spet opomnite. Če je stike z vami po več kot dveh opominih pretrgal, imate to lahko za zanesljiv znak, da je nekaj narobe z besedilom, z urednikom ali pa z obema. Če pa besedilo zavrne, sprejmite to brez ugovorov in želja po pojasnilih – vloga urednika je, da se ukvarja z objavljivimi ali skoraj objavljivimi besedili, za neobjavljiva ne more skrbeti. (To po drugi strani pomeni, da ste že kar daleč, če vam predlaga popravke in želi videti prenovljeno različico!) Literarnih revij in založb je veliko, urednikov tudi – poskusite še drugje. Če se vam res ne posreči nikjer, je morda svet krivičen – ali pa preprosto niste dovolj dobri. Da, tudi to je mogoče.
Nadaljnje zahteve so praktične. Število zavrnitev odločilno zmanjšate (in pridobite kar nekaj časa), če veste, kam vaše besedilo sodi. Če poznate usmeritve revije ali založbe, ki ji besedilo ponujate. Uredniki imajo razen (načelne) sposobnosti presoje kvalitete besedila tudi konkreten okus, ki ga lahko razpoznate po besedilih, ki so jih že objavili. Oglejte si nekaj številk revije, kamor mislite poslati zgodbe, in ugotovite, ali tja res sodijo. Stavek v spremnem pismu tipa »Mislim, da so ravno moje zgodbe tisto, kar vaši reviji manjka ...« sicer izraža literarno samozavest, ne pa zdrave presoje – morda takšne zgodbe reviji manjkajo zato, ker so tisto, kar urednik najbolj vztrajno meče v koš. Revije in založbe se ne razlikujejo le po estetskih kriterijih – nekatere objavljajo le besedila določene dolžine, druge so regionalno usmerjene. Če boste najprej pregledali teren, na katerega se podajate, si boste prihranili marsikatero grenko izkušnjo ob zavrnitvi, ki se bo zdela vam nerazumljiva, poznavalcu pa povsem samoumevna.
Zelo dober poligon za kratkozgodbarsko uveljavitev so tudi natečaji. V Sloveniji jih je za kratke zgodbe vsako leto kar nekaj, najbolj ugleden je nemara natečaj Radia Slovenija, kmalu za njim tisti revije Sodobnost, in potem še drugi. Natečaji so večinoma anonimni, torej pravi izziv za pristaše teorij protekcije in prepričanja, da je vse dogovorjeno in oddano že vnaprej, sodelovanje začetnikov pa samo krinka za globalno spletko. Pri natečajih vzemite resno zahteve razpisovalca in ne upajte preveč – ne le, da bo konkurentov veliko (običajno na natečaj pride med sto in dvesto zgodb), so tudi neke vrste srečelov, saj žirije v omejenem času težko objektivno presodijo vse dobre in slabe plati vseh zelo številnih zgodb, in tako sploh ni nujno, da je vaš tekst slab, čeprav ni zmagal. Velja pa seveda tudi nasprotno.
Zelo razumno je, da založbam pošiljate svoj predlog knjige zgodb šele potem, ko ste nekaj že objavili v revijah. Večina resnih urednikov jih bere in, verjeli ali ne, bere jih tudi zato, da bi našli kake zanimive avtorje, ki bi sčasoma prišli v poštev za knjigo. Nekateri zato hodijo tudi na literarne večere, ki so zanimiv način preverjanja odzivov na pisanje, saj povratno informacijo dobite nemudoma, včasih zelo neposredno – od žvižganja do navdušenih nagovorov!
Za živa branja so seveda nekatere zgodbe primernejše od drugih, zlasti krajše in tiste z bolj izrazito poanto, če ne že kar z dramskim nabojem in humornimi elementi. Tudi zapletenim strukturam se velja v živem branju izogibati – bralec se lahko vrne k nerazumljenemu stavku, poslušalec pa tega ne more narediti.
Ob vseh zavrnitvah se vsakič znova spomnite: urednik si prav tako želi objaviti dobro kratko zgodbo ali knjigo zgodb, kot si jo vi želite napisati. In imejte realistična pričakovanja. Oglejte si, kako literarna tovarna deluje. Premislite, kakšno mesto v njej lahko resnično pričakujete. V pisanju je polno nerealnih pričakovanj. Ne pričakujte, da bo kdo napisal zgodbo namesto vas. Tudi če imate odlično idejo, je ne ponujajte naokrog – večina kvalitetnih piscev ima idej več, kot jih lahko obdela, in vaše se bodo lotili samo, če jim manjka denarja in če njihovo pisanje plačate vnaprej. In ne pozabite, da zavrnitev ni konec sveta: Harry Potter je bil sprejet šele pri sedmi založbi. Veno Taufer, Dane Zajc in Tomaž Šalamun so svoje prve zbirke izdali v samozaložbi. Roman Toneta Perčiča Izganjalec hudiča, ki je dobil nagrado kresnik leta 1995, so pred tem zavrnile skoraj vse slovenske založbe. Alamut Vladimirja Bartola je priznanje med Slovenci (in po svetu) prejel šele 50 let po izidu. In to priznanje traja precej dalj kot običajno. Za dobro pisanje ni nikoli prepozno.
***
Andrej Blatnik je pisatelj, urednik in vodja Literaturinih delavnic pisanja kratke zgodbe. Objavljeni odlomek je iz knjige Pisanje kratke zgodbe: od prvopisa do natisa, ki bo konec meseca izšla pri LUD Literatura.
Pogledi, 21. april 2010