Kuratorji kot sodobni politiki
Beti Žerovc: Umetnost kuratorjev. Vloga kuratorjev v sodobni umetnosti. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2010, 18 €
11. 03. 2012
Izraz kustos (lat. custos; čuvaj, varuh) je vsem znan in ga uporabljamo za muzejskega ali galerijskega znanstvenega uslužbenca, ki dela z zbirko, jo proučuje in zanjo skrbi ter občasno prireja tudi razstave. Beti Žerovc pa je v zadnjih letih s svojim analitsko-teoretičnim delom upravičeno vpeljala izraz kurator, saj so se razmerja na področju umetnosti spremenila in temu je sledila tudi diferenciacija poklicev. Že na začetku nas opozori, da je povezava med kustosom in kuratorjem manjša, kot bi pričakovali. Kot eno izmed ključnih razlik izpostavlja dejstvo, da nista zavezana isti resnici. Prvi je pri svojem delu tradicionalno zavezan k objektivni obravnavi danega materiala, medtem ko kurator lahko izbira tisto, čemu bo pri svojem delu zavezan (bodisi umetniškim kriterijem bodisi političnim prepričanjem), in pri tem izumlja tudi svoje koncepte in vsebine, posledično za razstave pa nova dela umetnikom celo naroča.
»Pri nas so resne refleksije na temo kuratorja redke, morda nismo niti preveč kritični, če rečemo, neobstoječe, in zato bi ob tem nehote pomislili, da je to celo obrobna tema; a avtorica ves čas dokazuje nasprotno. «
Ta pojav je avtorica raziskovala že v svoji doktorski nalogi z naslovom Umetnost kuratorjev: vloga kuratorjev za sodobno umetnost leta 2007. Za hip se ustavimo pri samem naslovu obravnavane knjige Umetnost kuratorjev: vloga kuratorjev v sodobni umetnosti. Na prvi pogled je očitna podobnost z naslovom doktorske disertacije, a vendar je v njem opazna drobna sprememba. Poimenovanje vloga kuratorjev za sodobno umetnost nas napelje na misel o pozitivnem vplivu kuratorja na sodobno umetnost, medtem ko se pri izdaji knjige tri leta pozneje ta prizvok izgubi in razmišljamo o vlogi kuratorja v sodobni umetnosti. Pričujoča knjiga je, kakor razloži avtorica v uvodu, izbor besedil o fenomenu kuratorja in razstavi kot njegovem mediju. Nekatera so bila v obliki člankov že objavljena, druga pa so na tem mestu objavljena prvič. Njihovo objavo je avtorica argumentirala z neposrednostjo in odzivnostjo, ki so ju te prispevki imeli v času nastanka in jih odlikuje »aktiven odnos, iskreno razburjen govor – nekakšen življenjski sok, ki mora običajno vselej prvi oditi, da se oblikuje urejen pogled na neki fenomen«.
Poleg primera Joséphina Péladana, ki bi mu lahko rekli tudi prvi neodvisni kurator, saj je ob koncu 19. stoletja v Parizu prirejal skupinske razstave, na katerih je predstavljal umetnike, izbrane v sozvočju z njegovimi lastnimi idejami o umetnosti, se prvi kuratorji v današnjem pomenu besede pojavijo ob koncu šestdesetih let 20. stoletja. Torej v času družbene krize, ko so se pojavile tudi odločne zahteve po kritiki in refleksiji potrošniške družbe ter je bila temu podvržena tudi umetnost in umetniške institucije. Poklic kuratorja je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prešel od posameznih predstavnikov v večjih likovnih središčih na širše področje in se dokončno uveljavil v svetu umetnosti. Z ekspanzijo kuratorjev pa so postajale vedno glasnejše tudi polemike o posledicah, ki jih ta prinaša s seboj, hkrati pa so po svetu vzniknile tudi najrazličnejše šole za kuratorje. Kot Beti Žerovc ugotavlja v knjigi, pa so te postale kaj kmalu preveč podobne druga drugi: namesto da bi nudile teoretično znanje ali poznavanje umetnosti, svoje slušatelje, ki se po zaključku izobraževanja največkrat vrnejo v lokalno okolje, usmerjajo k nabiranju znanj iz organizacije, iskanju sponzorjev, mreženju ... in tako svoje znanje in ideje o kuratorstvu kot sateliti prenašajo naprej. Točno se ve, kaj se od teh mladih kuratorjev pričakuje, in v skladu s svojo funkcijo morajo tudi delovati, če želijo v umetnosti, ki je del kapitalističnega sistema, preživeti, saj so nadomestljivi in jih lahko pri vsakršnem prevelikem odstopanju od pričakovanega nadomesti kdo drug. Tako je izjemno problematično, da sama umetnost v »umetnosti« prihaja na vrsto za vsemi drugimi področji.
Razstava, ki je osnovni medij kuratorja, predstavlja platformo, preko katere manifestira svoja prepričanja in ideje. Poleg tega pa ima za to na voljo tudi kataloge, ki so vizualno privlačnejši kot strokovne knjige, imajo širše občinstvo in nastopajo tudi v funkciji spominka, v njem pa so nabrani teksti povabljenih piscev, ki strokovno utemeljujejo kuratorjevo stališče in se razstavljene umetnosti pogosto niti ne dotikajo. Hkrati ima kurator na voljo še propagandni in pedagoški aparat, ki v javnost lansira sporočilo razstave. Beti Žerovc je raziskovala vse te prakse, ki se jih kuratorji pri svojem delu poslužujejo, in tako zaznala očiten ustvarjalni moment v njihovem delu.
Kuratorji praviloma izhajajo iz bolj kritičnega okolja in so v devetdesetih letih 20. stoletja večinoma etično dimenzijo razumeli kot strukturno lastnost kuratorstva, razstavo kot družbeno-emancipatorno prakso, ki ima učinek tudi izven strogega sveta umetnosti, svojo funkcijo pa kot vlogo družbenopolitičnega aktivista. V knjigi so analizirane in v širšo ideološko shemo umeščene različne prakse, ki so se na podlagi tega uveljavile.
Kritični družbeni angažma je (v umetnosti) priljubljena forma, ki se prepogosto jemlje kot modni dodatek, ki ga lahko situaciji primerno oblečeš ali slečeš in se ga na ta način zlorablja, da na koncu ostane zgolj čista forma. Z avtoričinimi besedami, preko katerih nas nagovarjajo tudi nikoli zastarele misli Walterja Benjamina: »Resni družbeni angažma, ki cilja na dejanske učinke, predpostavlja transparentnost pogojev protagonistovega delovanja in na prvem mestu sposobnost reflektiranja lastne pozicije in pogojev delovanja, je nezdružljiv s skupino, katere predstavniki takšen analitični pogled odvračajo od sebe, minimizirajo tovrstno pogojenost in nas prepričujejo, da pogoji nastanka njihovih razstav niso niti malo pomembni niti bistveni za vsebine in verodostojnost njihovih sporočil.«
Pri posameznih primerih lahko vidimo, kako na primer uradna politika financira razstave, ki so napad na prav ta sistem ali kritične do multinacionalk, ki so sponzorji razstave ali kataloga. Tako avtorica razkrije osnovni paradoks, ki se kaže ob tem, torej razkorak med financerjem in financiranim. Globalna kriza levice je povzročila, da se je mišljenje o drugačnem svetu preneslo iz območja politike v umetnost, kjer ima – poleg polja teorije – še edini možen prostor obstanka in razvoja. Prav zaradi tega jo moramo jemati še toliko bolj resno in se spraševati tudi neprijetna vprašanja o tem, kdo je njen glavni nosilec in kdo jo financira, če želimo, da se bo umetnost iz večno potencialne levice kdaj spremenila v realno obstoječo politično levico.
Pri nas so resne refleksije na temo kuratorja redke, morda nismo niti preveč kritični, če rečemo, neobstoječe, in zato bi ob tem nehote pomislili, da je to celo obrobna tema; a avtorica ves čas dokazuje nasprotno. Po branju lahko z gotovostjo zaključimo naslednje: če želimo misliti sodobno umetnost in njen pomen v družbi, moramo nujno misliti tudi kuratorja in njegovo pozicijo v njej.
Pogledi, št. 4, 22. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
