Lahko noč in srečno
Ker je konferenco soorganizirala Liberalna akademija, najmočnejši levo-liberalni »miselni tank« – član je tudi Slavoj Žižek –, bi pričakovali kar nekaj nepopuščanja glede želje po kritičnem premisleku dvajsetletne »prehojene poti« in prihodnjih smeri razvoja, pa morda celo nekaj »neusmiljene kritike vsega (liberalno) obstoječega«, a je ostalo bolj ali manj pri uvodu prvega predsednika ZSMS−LS Jožefa Školča: ta je spomnil na dobre stare čase gesla Za svobodo mislečega sveta, ki da je pomenilo »premišljevanje in razpravljanje o stvari«. Zastavil je tudi »veliko vprašanje, kam se je vse to izgubilo«. Odgovor je bil skop: »Uveljavila se je pragmatika moči, učinkovitosti, ljudje, ki so si v strankah želeli diskusijo, pa so prej ko ne postali moteči.« Morda pa se bo to zdaj zgodilo njemu zaradi predloga vrnitve k »besedam« francoske revolucije »svoboda, enakost, bratstvo« in tožbe o »neenakosti, ki ta hip vpije do neba«?
Temu socialnoliberalnemu nagnjenju enega botrov liberalizma Made in SLO se je najprej pridružila evropska poslanka Mojca Drčar Murko s trditvijo, da je imela večina Slovencev v letih 1990 in 1991 v mislih »socialni liberalizem«, ki naj bi bil prava usmeritev liberalnega duha tudi v prihodnje in posebej v času krize. Ta namreč »grozi, da bo spet naplavila na površje preživele komunistične alternative …« Zavrnila je kritike, ki od začetka krize pogosto istovetijo neetični neoliberalizem, ki »naj bi« v minulem obdobju prevladal v Evropski uniji, z liberalizmom nasploh. To je zmota, kajti med liberalizmom in kapitalizmom ni enačaja – doktrina kapitala je »zasebna lastnina, ki teži k povečanju bogastva na podlagi menjave blaga in storitev na trgu«, liberalizem pa je »filozofija človekovih pravic, oprta zlasti na osebno svobodo, njen ekonomski del pa je prenesen v svobodno podjetništvo in v urejevalno vlogo kapitalizma kot sistema«.
Ni jasno, kje je tu bistvena razlika; dodatno se zaplete, ko Mojca Drčar Murko podkrepi tezo o etičnosti liberalizma s tezo, da je kapitalizem bolj »učinkovit« in »uspešen«, če je bolj moralen – dokaz naj bi bile skandinavske države, »ni naključje, da jih vodijo liberalci«, pravi. Morda to dandanes drži, a zaslugo za »uspešnost/moralnost« skandinavskega modela imajo socialdemokratske reforme liberalnega kapitalizma, potem ko je ta povzročil veliko depresijo tridesetih let, in se jim tudi na novo izvoljeni liberalci niso odrekli. Pravzaprav bi lahko rekli, da je kapitalizem tem bolj moralen, čim manj je liberalen.
Tudi lepe misli Mojce Drčar Murko o socialnoliberalnem razumevanju svobode, ki naj bi bilo oprto na »temeljno idejo, da pretirano bogastvo, ki veže nase moč in vpliv, ogroža svobodo«, se zdijo precej passe: prašič pretiranega bogatenja je že zdavnaj pobegnil iz socliberalne ograde, in nič ne kaže, da se bo vrnil, nasprotno, sama ograda se maje. Avtorica pa kljub temu zavrne »nekdanje utopične revolucionarne različice razdeljevanja družbenega bogastva«, za katere »iz izkušenj vemo, da niso odpravile revščine niti spodbudile trajnostnega razvoja«. Alternative z one strani »socialnega liberalizma« tudi zanjo ni.
Zgodovinar dr. Božo Repe, ki je kratko orisal zgodovino liberalizma pod Slovenci, vidi rešitev liberalizma prav tako v socialnem liberalizmu, saj je »klasična definicija liberalizma preživeta«, bo pa treba »še marsikaj narediti za liberalizacijo in demokratizacijo slovenske družbe, ki je /…/ prežeta s partitokracijo in nenačelnostjo«, socialne razlike pa »so vse večje«.
Naj dodam, da bo prej ali slej treba odgovoriti tudi na vprašanji, zakaj LDS ni poskušala ohraniti in organizirati mobilizacije novih družbenih gibanj osemdesetih ter zakaj so vsi mladi politiki in večina liberalnih akademikov skupaj z umazano vodo »totalitarizma« vrgli stran tudi otroka družbene alternative.
O tem se ne sprašuje niti dr. Rudi Rizman, četudi se v referatu Leto 1989 − demokracija brez demokratov bolj kot z liberalizmom ukvarja z geopolitičnimi posledicami padca komunizma, z razočaranji, ki so sledila »zgodovinskim dosežkom« leta 1989, pa tudi s kritiko današnjih političnih elit kot »blede kopije« tistih izpred dvajsetih let. Namig na alternativo morda vsebuje njegovo opozorilo, da »obletnica, o kateri je govor, ni samo priložnost za priložnostno obujanje, ampak zahteva rekonstrukcijo pričakovanj, ki so jih gojile takratne nastajajoče politične elite in javnost«.
Socialno strujo konference je z referatom Neoliberalna destrukcija tradicije liberalizma zaokrožil predsednik Liberalne akademije dr. Darko Štrajn; v njem je pozval k »rehabilitaciji preteklosti obeh strank, ki sta nastali iz stare LDS, a takoj dodal, da je to stvar prihodnje diskusije. Logično, kajti sicer bi bilo treba tu in zdaj kritično analizirati preteklost. Pri Štrajnu – skupaj z eminentnim francoskim kritikom neoliberalne globalizacije Pierrom Bourdieujem – najdemo tudi edini alternativni akcijski predlog: treba je organizirati »družbeno gibanje« proti.
A najbrž ni mislil na gibanje za vrnitev kartelno preplačane cene elektrike, ki ga v podporo privatizaciji javnih služb vodi razvpiti Rado Pezdir. Ta »neoklasični« mladoekonomist (ki ga je na konferenco menda povabila sama predsednica LDS Katarina Kresal, to pa je povzročilo odpoved Vlada Miheljaka, manjkali pa so tudi Pavel Gantar, Milan Balažic in seveda Gregor Golobič …) se je sicer svoji običajni neoliberalni »divjosti« izneveril v prid mehkemu filozofiranju, predvsem o morali − po njegovem vprašanje, »kakšno moralo vzpostaviti v družbenem kontekstu, še vedno ostaja nekje v zraku«. Strinjal se je celo s potrebo po »javnih storitvah« in »socialni državi«, vendar je takoj močno podvomil o mehanizmih države, kajti prav državna intervencija – deregulacija – je po njegovem povzročila krizo (o tem, kako se je sploh zgodila slaba državna intervencija, torej o politiki neoklasične politične ekonomije, pa seveda nič). Če pa je že država tako hudo moralna v prid prerazporeditve, če ima velik vpliv na zaposlovanje, sprašuje Pezdir, zakaj potem »socialna država ni definirana kot spontano ustvarjanje novih delovnih mest?« Aha, neoliberalna sociala, spontana država − oksimoron, inovacija stoletja ali sprenevedanje? Najbrž zadnje, kajti za Pezdirja je trg še vedno alfa in omega vsega: »Delovanje trga (je) poglavitna morala,« pravi. Mladi ekonomist bi torej rad pojedel puding (profit) in ga tudi (moralno) imel, da uporabim anglosaško prispodobo.
Sicer oster kritik pretekle vladne politike do RKC dr. Srečo Dragoš se je tokrat le zavzel za kakršno koli, pa četudi slabo strategijo države do verskih skupnosti, kajti res nevarna je le odsotnost vsake strategije, še posebno, če bi se pojavilo eksplozivno »sovpadanje socialno-ekonomske in etnično-religijske stratifikacije«, torej bistveno nadpovprečna nezaposlenost muslimanske mladine. Dr. Darja Zaviršek se je lotila družinskega zakonika, medijski kritik dr. Boris Vezjak pa je edini razgrnil nekaj ozadja konference: povedal je, da so mu namignili, da za analizo krize liberalizma ni pravi čas oziroma da bi bila to šala. Pa je svojo zagato in kritiko počasnosti levoliberalne reforme RTV zavil v ironično priliko o zablodi liberalcev, ki da so humornejši in da tudi šale na svoj račun prenašajo bolje od desničarjev. Vendar je na koncu le konstruktivno predlagal »najboljši ‘vic’«: gesto povezovanja obeh strank »liberalne provenience«, ki sta v »politični in ideološki krizi«. O smehu v dvorani v knjigi ni opomb.
Katarina Kresal je bila, kot se spodobi, osrednja nosilka nove linije liberalizma. Ex ante se je strinjala s Pezdirjevo tezo, da »gospodarska kriza ni povzročila tudi krize liberalizma« − nasprotno: po njej kriza kot grožnja demokraciji kliče po še več liberalizma, kajti »pogosto se pojavijo težnje po preprostih razlagah, s tem pa tudi po despotizmu in nestrpnosti /…/ na eni strani je dobra, moralna večina, na drugi sprijena manjšina, ki kot grešni kozel kanalizira sproščanje napetosti /…/ to vselej pripravno prazno mesto so v preteklosti, pa tudi v sedanjosti zasedle različne skupine − enkrat homoseksualci, drugič izbrisani, tretjič pripadniki kake narodne ali verske manjšine − zdaj pa tudi uspešni posamezniki.« »Smo bolezensko homogena družba, kadar se je treba združiti proti drugačnosti«. In na koncu vrže še »izziv za duha liberalizma danes«: » … ne dopustimo, da bi se pri reševanju vprašanj socialne pravičnosti in neenakosti razvili v družbo, v kateri /…/ vlada militantni egalitarizem, ki bi zatrl iniciacijo tistih nekaj uspešnih in kreativnih posameznikov, od katerih bo odvisna uspešnost in prihodnost nas vseh.«
Daljši citat je bil nujen, kajti gre za prvi manifest liberalizma novega kova. Predsednica LDS torej začenja boj proti »militantnemu egalitarizmu« in »bolestni homogenosti« v času, ko se »socialne razlike« vrtoglavo večajo in se ta sintagma vse jasneje razkriva kot zavajajoč evfemizem za že dobro utrjene razredne razlike v lastnini proizvajalnih sredstev/kapitala, ki spreminjajo demokracijo v oligarhijo. Voditeljica LDS spretno pretvori problem stvarne neenakosti bogatih in nebogatih pred zakonom (in pred državno blagajno) v psihološko moralen problem večine in manjšine in »sproščanje napetosti« večine nad grešnimi kozli − »uspešnimi posamezniki«: le kje ga opaža? Morda v Svetu na kanalu A.
Za pravo ideološko perverzijo pa poskrbi s tem, da postavi v isti semantični red zares »zatirane« − izbrisane, Rome, homoseksualce in − »uspešne posameznike«. Podpredsednik LDS dr. Slavko Ziherl se sicer ni čisto strinjal − »gospodarsko krizo je povzročila /…/ duševna sprevrženost nosilcev gospodarskega razvoja« − torej uspešnih in kreativnih posameznikov. Vendar pa je njegov predlog podoben: prava smer stranke, ki temelji na ideologiji liberalizma, je »kapitalizem po meri človeka«. Pa saj to že imamo; tudi tajkuni so ljudje.
V razpravi so nato sodelovali dr. Roman Lavtar, sekretar ZSMS v času prelomnega kongresa in Blaž Kavčič, ekoliberalne spomine sta obujala Dr. Dušan Plut in urednik zbornika dr. Božidar Flajšman, Aleš Gulič in Tone Anderlič sta oživila nekaj starega duha.
Duh liberalizma je torej živ in pluralen, a sodeč po tem zborniku, ga poračun s preteklostjo še čaka, delno pa se pomika bliže normalnemu zahodnoevropskemu liberalizmu elit svobodnih poklicev, menedžerjev, (finančnega) kapitala ipd. Okej, tja ga objektivno sili preostala leva scena; a tudi subjektivne želje vodstva, kot lahko beremo v tej dragoceni knjižici. Lahko noč in srečno.
Pogledi, 25. avgust 2010