Med Dylanom, knjigami in pismi
Čeprav je Lennon že v šolskih letih intenzivno prebiral poezijo in prozo, med drugim knjige Lewisa Carrolla, je ob poslušanju plošč Boba Dylana (in druženju z njim) spoznal, da pop glasba ne pomeni nujno preobračanja obrazcev in klišejskosti. Beatli so dotlej sicer nekaj tovrstnih poskusov že uspešno izvedli – v navidezno preprostih pesmicah tipa She Loves You so, čeravno še vedno z množično uporabo osebnih zaimkov in drugih pop prijemov, so spreminjali pripovedne perspektive, kar takrat ni bila ravno splošna praksa. Že na prvem albumu Please Please Me je Lennon pel lastno pesem There's A Place, v kateri je prvič odstopil od medsebojnih razmerij in razmišljal o sebi. There's A Place je z verzom »... and there's my mind and there's no time when I'm alone« zapisal prvi primer tistega, kar bo že kmalu postalo njegova glavna preokupacija (v pesmih, kot so I'm A Loser, I Don't Want To Spoil The Party, Help, You've Got To Hide Your Love Away idr.). Delo Boba Dylana mu je pri tem precej pomagalo.
Ob izidu Lennonove prve knjige sta se tako glasbena kot akademska družba skoraj soglasno strinjali, da gre za delo z literarno vrednostjo in da sta Lennonov ludizem in medbesedilnost nekaj svežega na sceni in dokaz, da angleščina še ni popolnoma osiromašena. Poleg primerjav s Carrollom, Learom, Twainom in Joyceom so se predvidljivo pojavljale zlasti primerjave z Dylanom, ki se je takrat že spogledoval s simbolizmom in medbesedilnostjo (pozneje je oboje udejanjil v knjigi Tarantula) in opuščal folk poezijo, pa tudi ugibanja, ali bo Lennon s pisanjem nadaljeval.
Leta 1965 je izdal A Spaniard In The Works, nadaljevanje prve knjige, ki pa je po mnenju kritikov ponudilo zgolj še več istega, le na manj svež način, čeravno so v knjigi nekateri ocenjevalci in strokovnjaki spet našli vplive Leara, Chaucerja in Joycea, kar pa je Lennon zanikal že ob izidu prve knjige. Še vedno ga je zanimala pop glasba, vendar ne več kot kliše; zato je med letoma 1965 in 1970 na malih ploščah in albumih Beatlov v miniaturnih podobah pop pesmi raziskoval razsežnosti jezika in postajal tudi vešč pripovedovalec zgodb z nostalgično ali satirično noto (Strawberry Fields Forever, I Am The Walrus, Dig A Pony), včasih pa je kot literarno orodje uporabil tudi način »toka zavesti« (Across The Universe). Po njegovi smrti je bilo objavljenih še več zbirk s pesmimi, prozo in ilustracijami, denimo Skywriting by Word of Mouth (1987), vsekakor pa objava njegovih Pisem (2012, slovenski prevod Maja Novak) ponuja nove vpoglede v njegovo ustvarjanje. Gre za trd prevajalski oreh, saj je Lennonov jezik prožen in svež, besedne igre pa so mnogokrat domala neprevedljive. Prevajalki je svežino izvirnika uspelo ohraniti neokrnjeno, glasbenikovi jezikovni »štosi« pa tudi slovenskemu bralcu zazvenijo domače.
Lennon je kot spreten risar in nesojeni študent umetnosti svoja pisanja vedno opremljal z risbicami. Če gre soditi po objavljeni zapuščini, se je pisanju pisem posvečal zelo resno. V knjigi, ki jo je z vmesnim tekstom in opombami opremil prvi biograf Beatlov, Hunter Davies, najdemo gradivo, ki termin »pismo« zagotovo na novo definira ali pa vsaj zelo razširi – v knjigi je namreč vse od razglednic do daljših in krajših pisanj, zelo malo klasičnih pisem, zato pa precej takih in drugačnih tekstov, ki prehajajo iz polliterature v literaturo in nazaj. Nekakšna homogena objava te zapuščine brez vmesnih opomb in z nekaj tematske ureditve bi lahko oblikovala celo neke vrste »ludistični« roman, ki bi bil brez dvoma posebna Lennonova avtobiografija.
Gradivo še ni dokončno zbrano, saj je razsejano med oboževalci in zbiratelji po vsem svetu, večkrat preprodano in odprodano; velik dosežek je, da je sploh karkoli iz te zapuščine ugledalo luč sveta v knjigi. Knjiga je precej obsežna, zato je kvečjemu tolikanj bolj zanimivo, kaj vse še manjka in koliko podobnih reči je Lennon dejansko napisal.
V letu, ko mineva pol stoletja, odkar so Beatli s silno komercialno močjo začeli obvladovati Veliko Britanijo (njihova prva uradna samostojna mala plošča je sicer izšla oktobra 1962, prvi album pa marca 1963), bo gotovo še dovolj časa za premislek o Lennonovem prispevku k literaturi 20. in 21. stoletja. Kakšen je njegov prispevek h glasbeni zgodovini, je že dolgo jasno. Lani je morda to najbolje ponazoril Bob Dylan na novem albumu Tempest, ko je v zaključni skladbi Roll On, John povzel Lennonovo kariero in učinek, ki ga je ta kariera imela na sodobno zgodovino.