Slike z zelenega otočka
01. 03. 2016
Voz za München, ki se je že v Tovarniku z rutinskim jezikovnoalkimističnim postopkom spremenil v vlak, se je le za trenutek ustavil v Savskem Marofu, da so lahko izstopili hrvaški policaji in cariniki, potem pa je odropotal še dva do tri kilometre in se ustavil na obmejni postaji v Dobovi, prvi točki v Sloveniji, a tudi v Evropski uniji.
Medtem ko smo čakali na zamenjavo lokomotive, je v vagon brez kupejev, »avionski«, vstopil nižji fičfirič otroškega videza v uniformi slovenske policije. Vagon je bil skoraj prazen, kakšnih deset Slovencev in Hrvatov je leno mahalo z osebnimi izkaznicami, trije, ki so šprehali angleško – eden med njimi, bučen in nalezljivega nasmeha, je bil videti, kot da bi pravkar pobegnil s snemanja novega albuma Asian Dub Foundation – so izbrskali in uniformiranemu kranjskemu Janezu kazali nekakšne potne liste, ta jim je po angleško zaželel srečno pot ali nekaj podobnega. Mimogrede, ko smo se pripeljali v Dobovo, je eden od fantov negotovo vprašal druga dva: Is it Slovenia? Onadva sta mu, prav tako negotova, odgovorila, da najbrž je. Zanje bi to lahko bila magari Estonija, kot da bi bilo to kaj važno, vse je široki, gosto naseljeni Euroland, imena njegovih pokrajin pa so bolj folklorne podrobnosti kot nekaj, s čimer bi se bilo vredno resneje ukvarjati. In sredi te vsesplošne vagonske sproščenosti mora samo potnik s te (post)apokaliptične balkanske strani odgovarjati na odvečna policajeva vprašanja, čeprav ima potrjen potni list, na vizumu pa piše, da potuje »poslovno«, samo ta potnik vzbuja zanimanje Uradne Osebe, samo temu potniku dajejo tudi na ta način jasno vedeti, česar že tako ni mogoče pozabiti, tudi če bi hotel: da je Evropejec tretjega razreda, natančneje, zunanji prievropski vsiljivec, na katerega je treba biti še posebej pozoren in ga dodatno nadzirati, da se po kakšnem naključju ne bi odločil za kakšno nepremišljeno dejanje, na primer, da bi se predolgo zadržal v Eurolandu, kamor mu je bilo že tako dovoljeno – če bi o tem povprašali našega vagonskega policaja – samo zaradi nerazumljivo pretirane ljubeznivosti in popustljivosti slovenske diplomacije. Če pa je Vsiljivec še tako predrzen, da se sredi Svetega Mejnega Obreda oglasi na klic z mobilnega telefona, le toliko, da bi sogovornici sporočil, da je vse okej, potem mu je zaradi tega treba odpridigati: je to Predrzno Obnašanje zahvala, da smo ti kljub vsemu dovolili vstop, čeprav nam ne bi bilo treba?
Bedno je, ker je tvoj položaj beden, ker je bedno in plebejsko to, od kod prihajaš in kateri potni list nosiš s sabo kot nekakšno stigmo, na kar bi pa tako ali tako moral biti pripravljen. Zato se te vse to pravzaprav niti ne dotakne in že pri Brežicah pozabiš na vse in se prepustiš vpijanju prizorov, ljudi, pokrajine: kar beži mimo tebe na drugi strani okna, je Slovenija, ta majceni zeleni otoček med Balkanom in Alpami, dežela, ki si jo do pomladi 1991 neštetokrat obiskal, katere jezik in kulturo poznaš, dežela, s katero si intimen in si si z njo blizu na dva milijona načinov, dežela, ki je bistven in neločljiv del tvoje kulturološke prtljage in dosmrtnega »čustvenega rodnega kraja«, pa vendar dežela, v kateri po letu 1991 nisi bil, šestnajst dolgih let se je postavilo vmes – malo za državo in zgodovino, veliko za človeško življenje. Medtem je zate in tvoje postala Prava Tujina, kraj, kjer moraš lepo prositi, da ti dovolijo vstopiti, tvojo prošnjo pa natančno proučijo. Ja, ni mi prav, vendar se ne jezim, ker je tako, saj nimam pravice, da bi se: ne gre za Slovenijo, gre za tistega-od-katerega-prihajaš. Ko sta se Slovenija in tvoja država pred temi famoznimi šestnajstimi pomladmi razšli kot par ogorčenih ljubimcev, sta z živahnim korakom krenili vsaka v svojo smer, natančneje, vsaka se je odpravila točno tja, kamor se je z besedami že prej namenila ob hrupu množic, in na koncu je vsaka pristala prav tam, kamor se je namenila: Slovenija v Evropski uniji, Srbija pa … težko rečem, kje, ampak kakorkoli se to že imenuje, nikakor ni najboljši kraj na svetu. Težko bi rekli, da večinska Srbija ni ves čas z nihilistično-suicidalno trmo rinila in si prizadevala, da tja prispe, in na žalost tudi je, in s svojim žalostnim primerom spominja in opominja, da ni nič hujšega, kot če se ti želje uresničijo in se izkaže, da si nisi znal zaželeti ničesar dobrega in pametnega.
Dve uri se je vlak prebijal po dolini Save, male, hitre in razburkane reke, še malo ne podobne tisti, v kakršno bo zrasla pozneje v tvojem panonskem svetu, gledaš skozi okno, mesta in vasi, cerkvice in gradove na vrhovih hribov, ravno tam, kjer si jih nekdaj pustil, prav takšne, kakršnih se spomniš. In ne moreš spregledati in ne začutiti, da je vse, kar se ponuja očesu, lepo in skladno, kakršno je vedno bilo, pravzaprav še lepše, saj so od tam izgnali še zadnje nikoli preveč očitne sledi nekdanjega socialističnega mrtvila. Vsaka hiša, vsako poslopje je zgrajeno nekako primerno, smiselno, v skladu z okoljem, vsaka ulica, ki jo zagledaš, je videti kot ulica in ne kot ekshibicija pijanega vaškega kneza. Po hišah lahko presodiš, da v nekaterih živijo premožnejši, v drugih revnejši ljudje, vendar so vse urejene in skladne, ene in druge, ob njih ni žaljivih kičastih vil novih bogatašev, tudi ne kulisnih kartonskih bajt, kakršne te pričakajo ob prihodu v Beograd, kot bi se znašel v predmestju Ria de Janêira, le da s snegom in vetrom v repertoarju. Tu ni »črnih gradenj«: sam ta pojem je nekaj, kar je onkraj prepoznavnega. Celo »grde« rudarsko-industrijske Trbovlje so še sprejemljivo sive, saj se vidi, da so prebivalci naredili vse, da bi ublažili vgrajeno sivino in razumno polepšali okolje, v katerem jim je sojeno preživeti zemeljske dni. Ljubljana – tudi ta je takšna, kakršne se spomnim, le da je še lepša in zračnejša, čistejša kot v socializmu – se je prav tako izognila vsem stranskim učinkom balkanske kvazitranzicije in sindroma vojnega dobičkarstva, je mesto, v katerem se dela, a tudi mesto, v katerem se zabava in uživa, mesto, ki vsak večer veselo in glasno razbija slaboumni, defenzivno-rasistični stereotip Mrtvega Mesta, v katerem menda ob desetih zvečer vse zamre, zaradi česar naj bi morali ubogi Slovenci poiskati svoj košček zabave na beograjskih splavih ali v Guči. Ne, z njimi lahko samo za trenutek zamenjajo okolje in kombinirajo veseljačenje – to je vse.
Gledano »od tu« je Slovenija pravzaprav neke vrste utopija: je podoba tvoje dežele v alternativni podobi zgodovine, ki se ni nikoli zgodila. Slovenija je, kar bi tvoja dežela lahko bila – če ne bi postala, kar je postala. Zaradi tega je mnogi od tu nekako ne marajo: s svojim obstojem jih spominja na to, kakšni osli so bili. In kar je še huje: imeli so možnost izbire, lahko bi se odpravili tja, kamor se je odpravila ona, pa se niso, temveč so se namenili, kamor se pač so, in so tja tudi prispeli. Kaj jim je bilo tega treba, o, ko se vsaj ne bi nikoli odpravili.
***************
Teofil Pančić bo nastopil v Modrijanovi knjigarni 3. marca, ob 18. uri.
Pogledi, let. 7, št. 4, 24. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
